Jedro

Ker tožnik zoper že citirano odločbo in sklep ni vložil pritožbe, torej ni izčrpal redne pravne poti pred upravnim organom, zato ni izpolnjena procesna predpostavka (izdaja dokončne odločbe) po prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, niti ne gre za molk organa po drugem odstavku istega člena. V tem primeru pa sojenje ni dopustno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka). Zavrglo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dojelo bistvenega problema in sicer, da tožena stranka ne postopa po določbah ZUP, temveč na vloge odgovarja le z "mnenji", "pojasnili" in tako dalje. Pravica do starostne pokojnine je temeljna, neodtujljiva osebna materialna pravica zavarovanca, zato tožnik v tožbi zahteva le, da sodišče ugotovi obstoj te pravice od 10. 7. 2003 dalje. Tožena stranka mu namreč te pravice "ne priznava". Izpodbijani sklep je sicer "formalno" zakonit, pomeni pa le nepotrebne stroške in zavlačevanje. Bistveno pa je, da je tožnik na dan invalidske pokojnine imel preko 49 let pokojninske dobe in izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je tožbo vložil zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2009 (priloga sodnega spisa pod A1), s katero je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 11. 2. 2009 dalje in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 3. 2009 dalje. V zvezi z navedeno odločbo je tožena stranka pod št. ... z dne 7. 1. 2010 izdala tudi sklep o popravi pomote (priloga A/2 sodnega spisa). Gre za odločitvi, ki ju je izdal prvostopenjski organ tožene stranke, s tem, da med strankama ni sporno, da sta tako odločba kot tudi sklep postala pravnomočna, saj tožnik zoper omenjena upravna akta ni vložil pritožbe.

6. Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1)2 v prvem odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana, da je sojenje sploh dopustno. Stranka mora namreč najprej izčrpati redne pravne poti pred upravnim organom.

7. Ker tožnik zoper že citirano odločbo in sklep ni vložil pritožbe, torej ni izčrpal redne pravne poti pred upravnim organom, tudi pritožbeno sodišče enako, kot pred njim sodiščem prve stopnje ugotavlja, da ni izpolnjena procesna predpostavka (izdaja dokončne odločbe) po prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, niti ne gre za molk organa po drugem odstavku istega člena. V tem primeru pa sojenje ni dopustno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

8. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne pritožbene navedbe glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

9. V zvezi s sklepom o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZDSS-1 v 70. členu določa, v katerih primerih sodišče izda začasno odredbo. Skladno s prvim odstavkom navedenega člena lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve upoštevaje 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)3 je, da upnik za verjetno izkaže, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker sodišče tožnikove tožbe po vsebini sploh ni obravnavalo, saj jo je zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, to posledično pomeni, da terjatev ni izkazana in je sodišče tako utemeljeno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 3 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami.