Jedro

V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista internista in specialista pulmologa, ki ga je tudi zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti ni poklicna bolezen, temveč bolezen. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na lečečega specialista, ki je menil, da je vzrok tožnikovega obolenja poklicna bolezen. Vloga lečečih specialistov je namreč drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti in poklicne bolezni, samo mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 6. 10. 2010 in odločba št. ... z dne 14. 6. 2010 v prvem odstavku izreka v delu, s katerim je odločeno, da je I. kategorija invalidnosti posledica bolezni in da se ugotovi, da je vzrok že priznane I. kategorije invalidnosti poklicna bolezen. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je sodišče opiralo na izjavo zaslišane priče A.A.. Izjava te priče zapisana v sodbi, pa ni skladna z izjavo, dano na obravnavi. Nadalje očita, da določena vprašanja, ki jih je postavil izvedencu, niso zapisana. Eno izmed takih vprašanj je bilo, zakaj je v mnenju zapisano, da je za nastanek bolezni potrebno 5 let, na obravnavi pa je pojasnil, da je za nastanek bolezni potrebnih vsaj 20 let. Razen tega je izvedenca vprašal, kako to, da ne pozna vzroka bolezni, z zagotovostjo pa trdi, da ni vzrok ta, ki ga navaja tožnik. Sklicuje se na izjavo onkologa B.B.. Meni, da je neskladje med izjavami na obravnavi in v sodbi. Zaradi takšnih kršitev se mora sodba razveljaviti in ponovno zaslišati pričo A.A. in odločiti, da je vzrok njegove bolezni poklicna bolezen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in zatrjevanega neskladja med izjavami na obravnavi in zapisanimi v sodbi.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 10. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 6. 2010 v delu, s katerim je bilo odločeno, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sporen v tej zadevi je vzrok nastanka invalidnosti, konkretno ali je vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti poklicna bolezen in sicer, ali je karcinom levega spodnjega pljučnega režnja nastal kot posledica delovnega procesa in delovnih pogojev, v katerem je tožnik delal pri bivšem delodajalcu.

Po 65. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) so poklicne bolezni določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan (prvi odstavek). Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (drugi odstavek).

Po definiciji poklicne bolezni, ki je določena v prvem odstavku citiranega člena, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji, da se obolenje zavarovanca šteje kot poklicna bolezen: da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo oziroma, da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka izkazovana v navedenem seznamu poklicnih bolezni in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.

V 3/36. točki Pravilnika je določeno, da se za poklicne bolezni štejejo tudi maligne neoplazne na dihalnem sistemu in sinusih, če je delavec delal na delih, na katerih je izpostavljen večletnemu delovanju snovi oziroma sevanj, ki povzročajo raka sinusov in dihalnega sistema (ionizirajoče sevanje in radioaktivne snovi, krom, nikelj in drugi karcenogeni agensi) in da je podana pozitivna delovna anamneza, klinična slika s pojavom splošne okvare ali življenjsko pomembnih organov oziroma organskih sistemov.

V zvezi z vprašanjem pod kakšnimi pogoji je tožnik delal pri bivšem delodajalcu, je sodišče med drugim zaslišalo tudi pričo A.A.. V bistvenih elementih, to je v tistih, ki so relevantni pri ugotavljanju vzroka invalidnosti glede na Pravilnik, ne pa v celoti, je sodišče tudi njegovo izpoved povzelo in sicer, da je bil pri odpadkih, ki jih je sortiral tožnik, najbolj nevaren svinec, ki pa ni bil prevladujoč. Prevladujoča sta bila železo in baker, svinec pa je uvrstil na tretje mesto. Doza prahu pri svincu, ki je škodljiva, je bila zelo nizka. Opravljene so bile meritve koncentracije prahu težkih kovin na delovnem mestu tožnika, pri katerih pa so ugotovili, da gre za kritično dozo, kar pomeni, da ni presegala dovoljene koncentracije. Razen tega je zaslišana priča, enako kot tožnik, ki je bil tudi zaslišan, izpovedala, da je tožnik delal na delovnem mestu vhoda oziroma sprejema in sortiranja sekundarnih surovin, to je različnih odpadkov, v glavnem pa kovinskih odpadkov. V tem delu je tudi skladna izpoved z zapisom v sodbi. V čem izpoved zapisana v sodbi ni skladna z izpovedjo na glavni obravnavi, tudi pritožba ne navaja. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved priče A.A.. Izpoved priče se namreč nanaša na pogoje dela, pod kakršnimi je tožnik delal pri bivšem delodajalcu, ne pa na vprašanje, kaj je vzrok tožnikove invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo C. v sestavi specialista internista in pulmologa, ki ga je tudi zaslišalo.

Izvedenski organ v takšni sestavi je menil, da pri tožniku ni bilo najti dokazov za poklicno etiologijo njegovega pljučnega raka. V izvedenskem mnenju je izvedenski organ med drugim navedel, da je pljučni rak večinoma povezan z dolgoletnim kajenjem cigaretov, da pa je pljučni rak lahko tudi nasledek dolgoletne izpostavljenosti številnim kemičnim spojinam ali elementom in hkrati, da je za razvoj raka v razširjeni obliki, kot so ga ugotovili pri tožniku, potrebnih vsaj 5 do 10 let. To časovno obdobje se nanaša na izpostavljenost na delovnem mestu, kot nadaljevanje prejšnjega odstavka.

Izvedenec je nato tudi na zaslišanju vztrajal, da je kajenje v 80 % do 90 % vzrok raka na pljučih, kot ga je imel tožnik, da pa je pomembna tudi dolžina kajenja, genetsko in poklicno ozadje. Izrecno je izvedenec izpovedal, da je čas izpostavljenosti dražljivca v vdihanem zraku oziroma tako imenovana latenca do pojava prve maligne celice, to je do maligne alteracije, zelo dolga in sicer približno 20 let, nekateri strokovnjaki pa navajajo celo 40 ali 50 let. Torej se obdobje 20 let ne nanaša na isti podatek kot obdobje od 5 do 10 let, kot zmotno meni pritožba. Obdobje od 5 do 10 let se nanaša na obdobje izpostavljenosti na delovnem mestu, obdobje 20 let, oziroma 40 ali 50 let pa na tako imenovano latenco do pojava maligne alteracije.

Po mnenju izvedenskega organa je nemogoče, da bi pri tožniku v tako kratkem času, kot je bil izpostavljen potencialnim karcenogenim snovem v vdihanem zraku v družbi D., prišlo do raka v takšnem obsegu, kot je bil ugotovljen s preiskavami leta 2008. V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista internista in specialista pulmologa, ki ga je tudi zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti ni poklicna bolezen, temveč bolezen. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na lečečega specialista, ki je menil, da je vzrok tožnikovega obolenja poklicna bolezen. Vloga lečečih specialistov je namreč drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti in poklicne bolezni, samo mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da določena konkretna vprašanja, ki jih je postavil izvedencu niso zapisana. Pri izvajanju dokazov z zaslišanjem izvedenca, je sodišče prve stopnje vodilo zapisnik, ki ga je tožnik tudi podpisal. Iz zapisnika ni razvidno, da bi imel tožnik nanj pripombe v smislu pritožbenih navedb, torej, da niso zapisana vsa vprašanja, ki jih je postavil izvedencu.

Zapisnik se sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku in to istočasno, ko se opravlja procesno dejanje. Na ta način je zapisnik po končanem dejanju dokončan in pripravljen za podpis. Zapisnik se sestavlja tako, da predsednik senata glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovor strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. V zapisnik pa se zapišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Tudi takšnih zapisov zapisnik ne vsebuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.