Jedro

S korespondenco verjetno izkazano sporočanje je po svoji vsebini in naravi takšno, da objektivno gledano samo po sebi z verjetnostjo škodi ali utegne škodovati ugledu in poslovanju upnice.

Ker je navedena škoda že po svoji naravi težko nadomestljiva, je kljub temu, da upnica navedene škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni kvantificirala v denarnem znesku, podala dovolj trditev, da je nastanek tovrstne škode mogoče verjetno ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva dolžnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve dolžnice zoper sklep Zg 15/2016 z dne 14. 3. 2016 o zavarovanju z začasno odredbo. Prvi dolžnici je naložilo, naj upnici plača 743,97 EUR stroškov postopka zavarovanja v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

2. S prej navedenim sklepom o izdani začasni odredbi z dne 14. 3. 2016 je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu upnice za izdajo začasne odredbe in prvi dolžnici prepovedalo takšno komunikacijo z določenimi gospodarskimi družbami, s katero bi tem strankam sporočala neresnične podatke o delovanju upnice, na primer, da so zoper upnico podane kazenske ovadbe, da je v kazenskih postopkih, da se zagovarja na sodiščih, da ni zaupanja vredna, da bi morala zapustiti Republiko Slovenijo, da goljufa svoje stranke, da je prenehala s poslovanjem, da je zaprla prostore, da bo morala prenehati s poslovanjem in podobno; - s čimer bi te stranke nagovarjala k prekinitvi poslovnega sodelovanja z upnico ali jim pomagala ali svetovala v zvezi s prenehanjem njihovega poslovnega sodelovanja z upnico; - oziroma bi jim ponujala storitve, ki jih zanje opravlja upnica, kot so na primer zagotavljanje poslovnega naslova, administrativna opravila, poslovno svetovanje in svetovanje ali pomoč v zvezi s pridobivanjem delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje.

3. Proti izpodbijanemu sklepu je pritožbo vložila prva dolžnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi o zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog upnika za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, upniku pa naloži v plačilo stroške dolžnika, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Upnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz razlogov sklepa o izdani začasni odredbi z dne 14. marca 2016 izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih štirih vzorčnih Pogodb o podnajemu poslovnih prostorov ugotovilo obstoj poslovnega sodelovanja med upnico in njenimi poslovnimi strankami. Ugotovilo je še, da iz predloženih dokaznih listin (prilogi spisa A8 in A11) verjetno izhaja, da je A. A. v imenu prve dolžnice kontaktiral s strankami preko elektronske pošte in navajal, da je upnica ogoljufala stranke, kršila zakone, da je v kazenskih postopkih, da ni zaupanja vredna, da je odprla novo družbo, ne da bi koga obvestila in podobno. Po oceni sodišča prve stopnje je s korespondenco verjetno izkazano sporočanje po svoji vsebini in naravi takšno, da objektivno gledano samo po sebi v verjetnostjo škodi ali utegne škodovati ugledu in poslovanju upnice. Zato je zaključilo, da je prepoved prvi dolžnici sporočanja tovrstnih podatkov utemeljena iz naslova prepovedi povzročanja ravnanj, ki drugim povzročajo škodo iz naslova varstva ugleda in dobrega imena (183. člen OZ) in iz naslova prepovedi dajanja podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja (63.a člen ZpomK-1, točka 6. obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je upnica z verjetnostjo izkazala, da prva dolžnica strankam upnice pošilja vnaprej pripravljene odpovedi poslovnega sodelovanja (na podlagi dveh pripravljenih odpovedi pogodb, (prilogi spisa A 10 in A 13). Katere storitve upnica konkretno opravlja je razbralo iz trditev, da so bile stranki X. d. o. o. ponujene storitve, ki jih opravlja upnica, to je prijava prebivališča, taksa za tuje delavce in zagotavljanje poslovnega naslova. Iz predloženih listin je razvidna tudi cena za te storitve. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da je upnica verjetno izkazala, da prva dolžnica izvršuje dejanja usmerjena v prekinitev poslovnega sodelovanja upnice z njenimi strankami ter pridobiva dosedanje stranke upnice s ponujanjem istovrstnih storitev za nižjo ceno (63.a člen ZpomK-1, točka 7. obrazložitve). Izvrševanje takšnih dejanj pa opravičuje zahtevano prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence (63.b člen ZpomK-1).

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da prva dolžnica ni prerekala trditev upnice, da bi navedene obtožbe širila med skupne stranke. Prav tako prva dolžnica ni prerekala trditev upnice, da je prva dolžnica strankam upnice pošiljala vnaprej pripravljene odpovedi poslovnega sodelovanja.

9. Pri presoji izkaza težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ravnanje prve dolžnice, ki razširja neresnične podatke o upnici, jo s tem očrni in ji potem prevzame stranke, glede na naravo govoric, že samo po sebi objektivno škodi ali utegne škoditi ugledu in poslovanju upnice. Zato ima podajanje takšnih izjav verjetno izkazan negativni učinek na ugled in dobro ime upnice in je verjetno, da se na podlagi takih podatkov povprečen subjekt odloči prekiniti poslovanje s takšno stranko. Nenadomestljiva škoda se kaže tudi v tem, da upnica nasproti strankam nima zahtevka, s katerim bi dosegla, da ostanejo v pogodbenem razmerju z njo, razen predlagane začasne odredbe (točka 10. obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi).

10. Bistveni pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja prva dolžnica so: kršitve določb postopka - sodišče prve stopnje je kršilo dolžnikovo pravico do izjave v postopku in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžniku ni vročilo vloge upnice z dne 3. 5. 2016, svojo odločitev o zavrnitvi ugovora pa je oprlo tudi na trditve upnice v navedeni vlogi. Upnica je v tej vlogi podala nove trditve glede storitev, ki jih opravlja za svoje poslovne partnerje (točka V. vloge) in glede nastanka nenadomestljive škode (točka VI. vloge). Nove navedbe upnice o obsegu storitev je sodišče prve stopnje povzelo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (sklicuje se na navedbe v odgovoru na ugovor, svojo odločitev pa opre na 10. člen pogodbe o podnajemu poslovnih prostorov); - v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS vročitev vloge nasprotnika stranki in priznanje primernega roka za izjavo o navedbah v tej vlogi varuje bistveno vsebino pravic iz 22. člena Ustave. V odločbi št. Up-419/10 je Ustavno sodišče RS obravnavalo ravno vročanje upnikovega odgovora na ugovor dolžnika. Zavzelo je stališče, da če neka vloga, ki jo sodišče šteje za dopustno, vsebuje nova pravno pomembna stališča ene od strank, na katera sodišče opre svojo odločitev, ima druga stranka pravico, da se z njo seznani in da se do nje opredeli.

- sodišče prve stopnje tudi ni razpisalo naroka na podlagi 58. člena ZIZ, svoje odločitve ni z ničemer obrazložilo. V primeru nasprotujočih trditev in dokazov, se sodišče ne sme postaviti na stran ene ali druge stranke zgolj na pdlagi trditev in dokazov te stranke, pač pa mora izvesti narok (sklep VSK I Cp 29/2007 z dne 30.1.2007); verjetnost obstoja terjatve - upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni konkretno navedla in dokazala, katere storitve naj bi za stranke sploh izvajala. Predložila je le pogodbe o podnajemu iz katerih izhaja, da je upnica opravljala le enostavnejša administrativna opravila, ki so bila vključena v ceno podnajema in strankam zanje ni zaračunavala ničesar. Sodišče prve stopnje pa je v celoti sledilo upničinim navedbam v odgovoru na ugovor, da iz predložene pogodbe izhaja, da upnica za stranko lahko opravlja tudi druge storitve, ki niso navedene v prvem odstavku 10. člena pogodbe.

- omenjeni zaključki so napačni, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta v tem primeru sklenili poseben dogovor, česar upnica ni zatrjevala in dokazala. Prav tako upnica ni dokazala, da bi strankam za domnevne storitve po drugem odstavku 10. člena pogodbe karkoli zaračunala.

- iz tega sledi da upnica storitev „vsega potrebnega za zagon in opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji“ za svoje stranke ni izvajala, ampak je opravljala le storitve po prvem odstavku 10. člena pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podano je tudi nasprotje med razlogi sklepa in vsebino listine, na katero se sodišče sklicuje; - izrek sklepa je v delu, ko dolžniku prepoveduje da bi opravljal storitve, ki jih opravlja upnica, ki so nato le primeroma naštete, preširok, saj ni jasno na katere storitve se nanaša. Nedopustna ravnanja morajo biti taksativno našteta in enoznačno opredeljena, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; nastanek težko nadomestljive škode - upnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode. V predlogu za izdajo začasne odredbe je podala le trditve glede domnevnega nastanka nepremoženjske škode zaradi domnevnega posega v njeno dobro ime in čast oziroma ugled in domnevnega nastanka premoženjske škode v posledici domnevne izgube strank. Pri tem je upnica navedla le, da če se dolžnikom takoj ne prepreči, da kontaktirajo stranke in jim razlagajo omenjene neresnice, bo upnici nastala neprecenljiva škoda, zlasti na dobrem imenu in časti oziroma ugledu. To pa ne ustreza restriktivnim standardom, ki jih je treba zasledovati v primeru izdaje regulacijskih začasnih odredb. Upnica je le ponovila zakonsko klavzulo, ki je ni z ničemer konkretizirala in ni predlagala prav nobenega dokaza; - škodo zaradi posega v ugled in dobro ime pravne osebe je mogoče ovrednotiti in jo nadomestiti, v skladu s 183. členom OZ. Navedena odškodnina ne more imeti satisfakcijske funkcije, saj pravna oseba ni pretrpela nobenih negativnih občutkov. Sodišče prve stopnje ni presojalo intenzitete očitanih kršitev, niti trajanja, časovne oddaljenosti in posledic za stranke upnice. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

- glede izgube strank je upnica zatrjevala le premoženjsko škodo - izgubljeni dobiček, ki že po naravi ne more biti težko nadomestljiva. Prav tako upnica ni izkazala, da bo škodo, ki bo nastala kasneje težko ali nemogoče nadomestiti (tako sklep VSL II Cp 3463/2012 z dne 9. 1. 2013); glede stroškov postopka - sodišče prve stopnje je napačno odločilo o stroških postopka, upnici bi lahko priznalo kvečjemu nagrado za odgovor na ugovor v višini največ 250 točk po tar. št. 27/8 Odvetniške tarife. Napačno je upnici priznalo tudi DDV za opravljene storitve.

11. Pritožbene trditve o kršitvah določb postopka in kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22.člena Ustave RS so neutemeljene. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo oprlo tudi na nove trditve upnice v odgovoru na ugovor o obsegu storitev, s tem pa prvi dolžnici onemogočilo, da bi se v zvezi z njimi izjavila. Do zatrjevanih kršitev bi prišlo le v primeru, če bi sodišče prve stopnje na opisan način ugotovilo nova dejstva, pomembna za odločitev. To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa ponovno povzelo trditve upnice iz predloga za izdajo začasne odredbe o opravljanju storitev upnice za njene stranke in na podlagi elektronske korespondence s strankami N. d. o. o., X. d. o. o., M. d. o. o. in K. d. o. o. ugotovilo, da je upnica verjetno izkazala vrsto in ceno storitev, ki jih je strankam ponujala prva dolžnica in jih je prej zanje opravljala upnica.

12. Drži, da se je sodišče prve stopnje med drugim sklicevalo tudi na določila 10. člena predloženih pogodb o podnajemu, na podlagi katerih je ugotovilo, da drugi odstavek dopušča opravljanje širšega kroga storitev, od tistih, ki so določene v prvem odstavku citiranega člena. Vendar je kot ključne ugotovitve, na katere je oprlo oceno o verjetnosti obstoja terjatve upnice, štelo neprerekane trditve upnice o ponujanju navedenih storitev in širjenju informacij o domnevnem nezakonitem ravnanju upnice, ki pa jih je upnica navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Slednje tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatev upnice, ob le pavšalnih navedbah prve dolžnice o tem, da upnica ni konkretizirala storitev, ki naj bi jih za svoje stranke opravljala. Pri upoštevanju trditev upnice o vsebini 10. člena predloženih pogodb v zvezi z dejstvom, da je pogodba dopuščala širši krog opravljanja poslovnih storitev, pa ni šlo za novo pravno pomembno stališče, na katero bi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ampak le za smiselno in logično osvetlitev že v prvem sklepu narejene dokazne ocene, ki je naslonjena na konkretne trditve upnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in nekonkretiziranih navedb prve dolžnice o neizkazanosti obsega opravljenih storitev v ugovoru.

13. Glede na okoliščine primera sodišču prve stopnje ni bilo treba razpisati naroka na podlagi 58. člena ZIZ, kot to zmotno meni prva dolžnica. Ta v pritožbi tudi ni konkretizirala trditev in dokazov, ki naj bi razpis naroka narekovali. Sodišče prve stopnje je o obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe odločilo na podlagi trditev in dokazov v predlogu za izdajo začasne odredbe, v izpodbijanem sklepu pa je zavzelo v zadostni meri argumentirana stališča o ugovornih navedbah prve dolžnice. Ob pomanjkanju konkretnih trditev o tem, katera sporna dejstva in dokaze, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in izvajati na naroku, so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni.

14. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da upnica ni konkretno navedla in dokazala, katere storitve je za svoje stranke opravljala. Prva dolžnica ne zanika, da je upnica opravljala najmanj enostavnejša administrativna opravila, ne soglaša pa z zaključkom sodišča prve stopnje, da je upnica opravljala storitve potrebne za zagon in opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, oziroma kaj več, od enostavnih administrativnih opravil. Drži, da je bilo trditveno in dokazno breme glede opravljanja storitev upnice v obravnavanem primeru na upnici. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o vsebini storitev upnice oprlo na trditve upnice, da je opravljala storitve potrebne za zagon in opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji in trditve, da je prva dolžnica ponujala storitve prijave prebivališča, takse za tuje delavce, spremembe poslovnega naslova, ki jih je za svoja stranke opravljala upnica (stran 4 in 5 predloga za izdajo začasne odredbe).

15. Glede na predloženo korespondenco s strankami N. d. o. o., X. d. o. o., M. d. o. o. in K. d.o.o. (A8-A12) je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je navedene storitve opravljala in da jih je prva dolžnica ponujala njenim strankam. Zmotno je sklepanje prve dolžnice, da bi morala upnica glede na določilo drugega odstavka 10. člena pogodbe o podnajemu v zvezi z opravljanjem teh storitev izkazati obstoj posebnega dogovora s strankami. O verjetnosti obstoja navedenega dejstva, je sodišče odločilo ob upoštevanju vseh trditev upnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in ugovornih trditev dolžnice, ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, v skladu z določili 8. člena ZPP. Pri tem je dovolj argumentirano pojasnilo, zakaj je verjelo upnici, da je navedene storitve opravljala in ne prvi dolžnici, da upnica teh storitev ni opravljala.

16. Tudi zatrjevano nasprotje med razlogi sklepa in vsebino pogodbe o podnajemu ni podano. Pogodba o podnajemu dopušča možnost posebnega dogovora o opravljanju drugih storitev za stranke, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnica njegov obstoj verjetno izkazala.

17. Prav tako ne drži, da je izrek sklepa v delu, ko dolžnici prepoveduje, da bi opravljala storitve, ki jih opravlja upnica preširok, ker da ni jasno, na katere storitve se nanaša. Prepoved se nanaša na vse storitve, ki jih za stranke opravlja upnica, s tem so storitve točno določene. Zato taksativno naštevanje teh storitev v izreku sklepa ni potrebno.

18. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima podajanje takšnih izjav, kot so bile podane s strani prve dolžnice, samo po sebi negativen učinek na ugled in dobro ime, zato je verjetno, da se zaradi njih povprečen subjekt na trgu odloči prekiniti poslovanje s takšno stranko. Za koliko poslov in strank bi šlo, pa je po mnenju sodišča prve stopnje težko oceniti, zato je takšno škodo posledično težko določiti in nadomestiti. Enako velja za izgubljeni dobiček in škodo, ki se kaže v tem, da upnica nima zahtevka, s katerim bi stranam preprečila odpoved pogodbe. Ugled in dobro ime pa sta kategoriji, ki ju pravna oseba na trgu gradi daljše časovno obdobje.

19. Glede na izkazano verjetnost obstoja upničine terjatve in verjetno izkazano vsebino ravnanja prve dolžnice, pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je upnica v obravnavanem primeru izkazala verjetnost nastanka težko nadomestljive škode. Upnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da ji bo nastala težko nadomestljiva škoda na dobrem imenu, časti oziroma ugledu ter izgubi dobička. Prav tako pa je tudi zatrjevala, da dolžniki z izdajo začasne odredbe ne bodo utrpeli nobene škode in je že na prvi pogled jasno, da bi škoda, ki bi jo pretrpela upnica zaradi blatenja in odpovedi strank, občutno presegala neznatno škodo, ki bi nastala dolžnikom v primeru izdane začasne odredbe.

20. Da zaradi širjenja informacij o nezakonitem ravnanju upnice, o storjenih kaznivih dejanjih in postopkih ter nagovarjanju k odpovedi pogodb, upnici verjetno grozi nastanek nematerialne škode na ugledu in dobrem imenu in materialne škode v obliki izgube dobička, ni nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je tovrstna škoda težko določljiva. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tovrstno škodo v končni fazi mogoče v vsakem primeru ovrednotiti v denarju in zato sama po sebi ni težko določljiva, niti nenadomestljiva. Ker je navedena škoda že po svoji naravi težko nadomestljiva, je kljub temu, da upnica navedene škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni kvantificirala v denarnem znesku, podala dovolj trditev, da je nastanek tovrstne škode mogoče verjetno ugotoviti. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna.

21. Tudi z grajanjem odločitve o stroških postopka prva dolžnica s pritožbo ne more uspeti. Tarifna številka 27/8 Odvetniške tarife se nanaša na zastopanje na naroku, zato ni podlage, da bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri stroškov za odgovor na ugovor dolžnika, ki ga je podala upnica. Za odgovor na pravno sredstvo bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti tarifno št. 27/6, ne pa tretje alineje tar. št. 27/7, kar pomeni, da bi bila nagrada pravilno odmerjena, v tem primeru za 250 točk višja. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife je stranka dolžna odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji, kar v obravnavanem primeru pooblaščenec upnice je. Zato je pritožba glede priznanja DDV neutemeljena. Ker se upnica glede stroškovne odločitve ni pritožila, je pritožbeno sodišče smiselno upoštevaje določila 359. člena ZPP, da se sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, izpodbijani sklep v stroškovnem delu potrdilo.

22. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo prve dolžnice zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker prva dolžnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. (165. in 154. člen ZPP v zvezi z 15 členom ZIZ).