Jedro

Tožnica z revizijo nedovoljeno izpodbija odločitev o stranski terjatvi, glede katere izračunana višina ni pravno odločilna, saj gre še vedno za stransko terjatev, ki nima vpliva na vrednost spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju toženki naložilo, da mora tožnici plačati 1,600.000 SIT zavarovalnine s pripadki. Sodišče druge stopnje je odločitev o zakonskih zamudnih obrestih in o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je toženka pravnomočno prisojeno glavnico in del zamudnih obresti plačala, je tožnica v drugem sojenju z vlogo s 3. 12. 2002 zahtevala plačila zneska 2,816.324,96 SIT (11.752,32 EUR), „iz previdnosti radi“ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1998. Zatrjevala je, da je bila toženka na dan plačila 7. 5. 1999 dolžna plačati glavnico z nateklimi obrestmi v skupnem znesku 5,055.474,55 SIT in ker je plačala manj, je na dan plačila dolgovala še znesek 1,306.443,55 SIT. Tudi od tega zneska neplačanih obresti je tožnica zahtevala zakonske zamudne obresti od 7. 5. 1999, ki so se do dneva sestave vloge natekle v taki višini (1,509.881,96 SIT), da znaša dolg skupaj 2,816.324,96 SIT.

2. Le še ta znesek je bil sporen v nadaljnjem sojenju. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tožničini pritožbi ugodilo le v manjšem delu tako, da je spremenilo stroškovno odločitev, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa odstop zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tudi sama povzema vsebino svoje vloge s 3. 12. 2002 in pojasnjuje, da je sporno le še vprašanje zakonskih zamudnih obresti od glavnice, obširno pa graja razloge o tem, na kateri dan je toženka prišla v zamudo.

4. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih je dovoljenost revizije med drugim odvisna tudi od tega, ali vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega znesek 4.172,93 EUR [(prej 1,000.000 SIT); drugi odstavek 367. člena v času vložitve revizije veljavnega besedila Zakona o pravdnem postopku – ZPP]. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta in s tem tudi vprašanja pravice do revizije se po prvem in drugem odstavku 39. člena ZPP upošteva le vrednost glavnice, ne pa tudi obresti, ki so postranska terjatev. Te se upoštevajo samo, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek. Zato je pomembno, kakšen je bil tožbeni zahtevek v tožbi. Navedeno pravilo o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta velja za vse faze postopka, torej tudi v primeru, ko šele v revizijski fazi ostanejo sporne le še obresti. Če tožnik med postopkom sam izračuna znesek, koliko znašajo obresti od vtoževane glavnice za določeno obdobje, to ne spremeni same narave obresti, saj gre le za izračunane obresti v določenem znesku namesto prej opisno uveljavljanih obresti. Pravilo o neupoštevanju obresti zajema vse vrste obresti, torej tudi obrestne obresti.

7. Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo določenega zneska glavnice (zavarovalnine) in zakonskih zamudnih obresti. V postopku na prvi stopnji so bile že v drugem sojenju sporne le še obresti. Da je temu tako, izhaja iz povzetka njene vloge s 3. 12. 2002 v točki 1 razlogov tega sklepa in tudi iz tožničinih lastnih revizijskih navedb, povzetih v točki 3. Tožnica zato z revizijo izpodbija odločitev o stranski terjatvi, glede katere izračunana višina ni pravno odločilna, saj gre še vedno za stransko terjatev, ki nima vpliva na vrednost spornega predmeta.

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožničino nedovoljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.