Jedro

Tožnica ni dolžna s tožbo zajeti vsega skupnega premoženja, posebno še, če za to nima interesa, saj imata stranki potrditvah tožnice glede ostalega nepremičnega premoženja lastninskopravna razmerja urejena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki se nalaga, da povrne tožeči stranki v 15 dneh 103.004,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi s tožencem in ki obsega nepremičnino parc. št. 626/4, vpisano v vl. št. 1057 k.o. , do 1/2. Tožencu je naložilo, da izroči tožnici v solast, soposest in souporabo navedeno nepremičnino ter ji izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na tožnico. Naložilo mu je tudi, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 294.980,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje v 15 dneh.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Zatrjuje pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP in navaja: bistveno je dejstvo, da je skupno premoženje vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila, saj je skupno premoženje premoženjska masa in enotni materialnopravni pojem, pri čemer ni možno le delno urejanje lastninskopravnih razmerij. Med pravdnima strankama, zaenkrat še zakoncema, ni prišlo do sporazumne delitve skupnega premoženja. Tožnica tudi sama navaja, da ni sporen le obseg le-tega, ampak da so sporni tudi deleži na njem. Zato sodišče ne bi smelo odločati le o enem samem delu skupnega premoženja. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na pravno mnenje občne seje VSS z dne 29.5.1985 in na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 50/92. Toženec meni, da je njegovo ravnanje pravilno, ko je pri nepravdnem sodišču sprožil postopek za delitev skupnega premoženja, ob upoštevanju tega, da tožnici dejansko priznava solasten delež do 1/2 na vsem skupnem premoženju, ki ga je v predlogu tudi navedel. Nepravdno sodišče je tisto, ki lahko napoti na pravdo enega od udeležencev, kakor hitro ugotovi, da je sporen tako obseg skupnega premoženja, kot tudi višina deležev na njem. V takem primeru je jasno, da se odvija pravda, ki seveda obsega celotno premoženjsko maso skupnega premoženja in se tudi odloči o višini deležev posamezne pravdne stranke na celoti. Utemeljen je bil predlog toženca na prekinitev postopka, kar bi bilo v skladu z načeli procesne ekonomije. Izrek sodbe je v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

Nepravilna je odločitev sodišča o pravdnih stroških, ker ni upoštevalo, da je bila vložena tudi tožba na izpraznitev stanovanjske hiše s strani K. M. ter na plačilo uporabnine, ta del zahtevka pa je bil s sklepom sodišča izločen in vpisan kot samostojna tožba. V konkretni pravdi po mnenju toženca tudi kakršnakoli vložitev nasprotne tožbe ne bi bila na mestu.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Kot bistveno navaja, da v pritožbi omenjeno pravno mnenje občne seje VSS z dne 29.5.1995 ureja povsem drugo situacijo, kot je obravnavana. Toženec je s svojim samovoljnim, enostranskim ravnanjem prisilil tožnico k tožbi. Pravdni stranki sta za vsako nepremičnino ob nakupu sporazumno določila deleže. S skrivnim nakupom sporne nepremičnine pa je toženec prekršil običajen način urejanja premoženjskih zadev. Nesmiselno bi bilo zahtevati ugotovitev skupnega premoženja na atrijski hiši, kjer je družina živela in kjer so solastniški deleži vpisani v zemljiški knjigi.

Sodišče je res odločalo samo o delu skupnega premoženja, ker je samo ta del za tožnico sporen. Toženec pa ni navedel, kaj bi po njegovem morala sodba še zajeti. Njuna lastninskopravna razmerja na ostalem, zlasti nepremičnem premoženju, so urejena, in so deleži že znani.

Prav zato se je toženec odločil za nepravdni postopek in ne morda za nasprotno tožbo v tem postopku. Brez jasnega predloga obeh strank v tožbi ali v nasprotni tožbi, pa sodišče nima pooblastil, da samo ugotavlja obseg in deleže na skupnem premoženju. Glede premičnin tožnica zaenkrat nima interesa s tožbo ugotavljati deležev, ker se strinja, da je to polovica za vsakega in bo le še v nepravdnem postopku opozorila na "pozabljene" premičnine, te stvari pa so v primerjavi s hišo prave malenkosti. Glede pravdnih stroškov pa tožnica opozarja, da je sporna nepremičnina vredna najmanj 10.000.000,00 SIT, tožnica pa zahteva polovico nepremičnine, to je 5.000.000,00 SIT. Sporne vrednosti pri drugem delu zahtevka, to je na izpraznitev hiše, tožnica sprva v tožbi ni posebej označila, je pa to storila po sprejemu sklepa o razdružitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je nepremičnino parc.

št. 626/4 vpisano v vl. št. 1057 k.o. kupil toženec v času trajanja zakonske zveze s tožnico iz njunih skupnih prihrankov in da navedena nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka, torej za vsakega do 1/2, so pravilne in jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Očitno je tudi, da je toženec kupil nepremičnino na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28.4.1998 brez soglasja in celo brez vednosti tožnice. V čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, ni jasno in tudi ni navedeno, katere dokaze naj bi sodišče še izvajalo za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja. Da bi skupno premoženje pravdnih strank predstavljala le sporna nepremičnina, ne izhaja niti iz izreka, niti iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, češ da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ni podana. Tudi drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77) pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Spor pravdnih strank je po presoji pritožbenega sodišča tudi materialnopravno pravilno razrešen. Premoženjska razmerja med zakonci urejajo specialne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v določbah členov 51 do 62. Ker je nepremičnina, ki je predmet tega postopka, skupno premoženje pravdnih strank, kot trdi tožnica in tudi v pritožbenih navedbah priznava toženec, se lahko zakonca sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju, ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež (60. člen ZZZDR). Takšno tožbo vlaga tožnica in pri tem ni dolžna s tožbo zajeti vsega skupnega premoženja, posebno še, če za to nima interesa, saj imata stranki potrditvah tožnice glede ostalega nepremičnega premoženja lastninskopravna razmerja urejena. Poglavitni pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo odločati le o delu skupnega premoženja, pač pa bi morala biti deleža zakoncev na skupnem premoženju določena za vsakega na vsem premoženju, se očitno nanaša na stališče, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem pri ugotavljanaju solastninskih deležev (Poročilo VSS 2/79). Res je, da imata zakonca, upoštevaje določbo 2. odstavka 51. in 1. odstavka 59. člena ZZZDR načeloma pravico do enakega deleža na vsaki posamezni stvari skupnega premoženja. Vendar po oceni pritožbenega sodišča to načelo dopušča izjeme v primerih, ki jih opravičujejo posebne okoliščine in jih je v vsaki pravdi posebej potrebno ugotoviti. V konkretnem sporu med strankama je bila tožnica zaradi okoliščin, ki jih je navedla, v negotovem položaju le glede sporne nepremičnine in sicer tako glede ugotovitve, da gre za skupno premoženje, kot tudi glede višine deležev. Nobene zakonske ovire ni za to, da je vložila tožbo brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo.

Odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka je pravilna in ne pomeni procesne kršitve. Dejstvo, da je toženec tekom tega pravdnega postopka vložil predlog za delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ne pomeni takšnega dogodka, ki bi opravičeval zastoj v pravdi in prenehanje vseh procesnih aktivnosti. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da odločitev sodišča v tej pravdni zadevi ni odvisna od odločitve v nepravdni zadevi v tem smislu, da bi šlo za reševanje predhodnega vprašanja. Odločitev o pravdnih stroških pa pritožba izpodbija le v smeri, da pri odmeri ni bila upoštevana pravilna vrednost spornega predmeta. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče višino stroškov pravilno odmerilo in odmero tudi obrazložilo. Kot vrednost spornega predmeta je upoštevalo znesek 5.000.000,00 SIT tudi po izdaji sklepa o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, kar je v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 40. člena ZPP/77. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP/77. Odmerjeni so v skladu z določbami odvetniške in taksne tarife ter glede na uspeh v pritožbenem postopku naloženi v plačilo toženi stranki.