Jedro

Prepoved razpolaganja z nacionaliziranimi nepremičninami iz ZZPS je bila podaljšana do uveljavitve ZDen. Zato je nična 19.11.1991 po določbah SZ sklenjena pogodba. Navedeni zakon s svojimi lastninsko-privatizacijskimi določbami ni odpravil prepovedi družbenopolitičnim skupnostim in družbeno-pravnim osebam iz ZZPS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Peta toženka mora povrniti tožnikom 659,78 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo 15.1.1991 sklenila peta toženka kot prodajalka in pravni prednik ostalih tožencev kot kupec za stanovanje v I. nadstropju v stanovanjski hiši v K., z opredelitvijo vložne in parcelne številke, na kateri stoji hiša, ter da je zato pogodba za obe pogodbeni stranki in s tem za sedanje pravdne stranke brez pravnega učinka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pete toženke in potrdilo prvostopenjsko sodbo, ker se je strinjalo med drugim tudi z nosilnim razlogom, da je za sporno stanovanje veljala prepoved prodaje.

Peta toženka Mestna občina ... v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi navaja, da jo vlaga „iz razlogov po 370. členu ZPP, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava“. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Po njenem mnenju so zmotno uporabljene določbe Zakona o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS; Ur. l. RS, št. 26/90 in nadalj.), saj je prepoved veljala le do 23.6.1991. Ker je bila prepoved prometa z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, nato določena v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I in nadalj.), ki je začel veljati 7.12.1991, se ta prepoved ne more raztezati na že 15.11.1991 sklenjeno pogodbo. Revidentka tudi poudarja, da je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadalj.) postala lastnica stanovanja, ki zato ni bilo več družbeno premoženje, na katerega bi se lahko nanašala prepoved iz ZZPS. Končno vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov kot pravnih naslednikov subjekta, ki mu je bilo podržavljeno premoženje, ker da ni podlage v 15. členu ZDen, da so prav oni upravičeni za pridobitev podržavljenega premoženja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom, ki v odgovoru obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so ugotovitve obeh sodišč, da je bila pokojnemu A. K. nacionalizirana nepremičnina, katere sestavni del je tudi sporno stanovanje, da je to stanovanje po uveljavitvi SZ takratna Občina ... (pravna prednica pete toženke) prodala imetniku stanovanjske pravice F. P. (njegovi pravni nasledniki so prvi štirje toženci) s pogodbo z dne 19.11.1991 in da tožniki pri upravnem organu v denacionalizacijskem postopku zahtevajo vrnitev nacionalizirane nepremičnine.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o ničnosti pogodbe z dne 19.11.1991. Sklenjena je bila v nasprotju s prisilnim predpisom iz ZZPS, ki je zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov med drugim v drugem odstavku 1. člena prepovedal promet z nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti in so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na podlagi določenih zakonov, med katerimi je tudi Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. SFRJ, št. 52/58), torej zakon, ki je bil podlaga za podržavljenje sedaj obravnavanega stanovanja. Sankcija kršitve začasne prepovedi iz ZZPS je določena v prvem odstavku 4. člena, in sicer ničnost pogodbe. Res je prepoved sprva veljala le do 30.6.1991, vendar je bila podaljšana s spremembo zakona (Ur. l. RS, št. 2/91) vse do uveljavitve ZDen. Revidentkino drugačno stališče sta obe sodišči zavrnili tudi s sklicevanjem na zakonsko podaljšanje začasne prepovedi, kljub temu pa revidentka ta razlog v reviziji spregleda.

Peta toženka v reviziji na novo uveljavlja stališče, da prepoved zanjo ne velja, ker je z uveljavitvijo SZ postala lastnica stanovanja, ki zato ni bilo več družbeno premoženje. Ista revidentka je enako stališče uveljavljala že v drugem, v bistvenih okoliščinah enakem sporu, vendar z njim ni uspela (zadeva II Ips 365/99). Zato revizijsko sodišče v tej zadevi le na kratko poudarja, da SZ z lastninskoprivatizacijskimi določbami ni odpravil prepovedi družbenopolitičnim skupnostim in družbenopravnim osebam iz ZZPS. Res so družbenopolitične skupnosti z uveljavitvijo SZ postale lastnice tudi nacionaliziranih stanovanj, vendar z obveznostmi do denacionalizacijskih upravičencev po 115. členu SZ in zanje kot lastnice stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ po takrat veljavnem besedilu 117. člena SZ niti ni veljala obveznost prodaje imetnikom stanovanjske pravice.

Revizijsko vztrajanje pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov je pavšalno. Prvostopenjsko sodišče je obširno utemeljilo, zakaj ta ugovor ni utemeljen, pri tem povzelo podatke iz upravnega denacionalizacijskega spisa in v njem se nahajajočih upravnih in sodnih odločb, pritožbeno sodišče pa je tem razlogom pritrdilo. Pritrjuje jim tudi revizijsko sodišče, ki pa še dodaja, da gre pri tem tudi za predhodno vprašanje, o katerem je upravni organ že odločil (primerjaj 13. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB 3). Tožniki so kot zakoniti dediči svoje matere, ki je bila oporočna dedinja denacionalizacijskega upravičenca (pa tudi kot njegovi zakoniti dediči) po 15. členu ZDen aktivno legitimirani tako za upravni denacionalizacijski postopek (kar je za denacionalizacijski postopek potrdilo VS RS v odločbi I Up 764/95), kot za z njim povezan pravdni postopek v sporu o ničnosti pogodbe glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije.

Revizijsko opredelitev o uveljavljanju vseh razlogov iz 370. člena ZPP bi bilo mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje procesnih kršitev, ki pa jih revidentka ni konkretizirala. Ker v skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, nekonkretiziranih revizijskih trditev o procesnih kršitvah ne sme in tudi ne more obravnavati.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo pete toženke zavrnilo, o stroških revizijskega odgovora tožnikov pa odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter odvetniške in taksne tarife.