Jedro

Sprememba odločbe.

Razumljivost izreka sodbe.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih V. T. in M. T. ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 1. 6. 2017 obdolženo V. T. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega M. T. pa storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. Obdolženima sta bili po 57. členu KZ-1 izrečeni pogojni obsodbi, v katerima je bila vsakemu določena kazen štiri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolžena vsak zase vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Razglašena sodba je bila izdana v pisnem odpravku I K 44185/2015. 2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obdolženih. Zagovornik obdolžene V. T. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izjemo kršitev Ustave, ki sicer niso samostojni pritožbeni razlog, se je iz istih razlogov pritožil zagovornik obdolženega M. T., ki je prav tako predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oba pritožnika sta v pritožbah dodatno zahtevala, da se ju obvesti o seji, kar je bilo storjeno še za višjega državnega tožilca. Seje so se ti udeležili, pri čemer je na sejo, namesto zagovornika obdolžene V. T. pristopila nadomestna zagovornica, medtem kot se obdolženca seje nista udeležila. Glede na to je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. S tem ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis dejanja pri obdolženi V. T. z navedbo, da je obdolženega M. T. preusmerila k svoji namestnici T. G., obtožbe ni prekoračilo, kot to izhaja iz pritožbe njenega zagovornika. Čeprav poseg v splošnem obdolženki ni v korist, po drugi strani z vidika kaznivosti obdolženkinega ravnanja ni odločilen. Po opisu dejanja bi naj bila vsebina izrabitve uradnega položaja kot znaka kaznivega dejanja v obdolženkini koordinaciji postopka z namenom izdaje antidatiranega potrdila ND M. XX o plačanih obveznostih. Vsebine navedena preusmeritev v ničemer ne spreminja oziroma tako, da bi bilo zaradi preusmeritve obdolženkino ravnanje bolj ali kako drugače kaznivo. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

5. Hkrati pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je zaradi zgornjega posega sodišča prve stopnje v opis dejanja izrek sodbe nerazumljiv (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po prvotni in spremenjeni obtožbi je grobo vzeto veriga udeležencev pri izdaji zgornjega potrdila potekala od obdolženega M. T. do obdolžene V. T., njenih podrejenih in končno do Š. K., ki naj bi po obdolženkini ustni odredbi to potrdilo tudi izdal. S posegom je verigi kot nov člen dodana T. G., ne da bi bilo znano, ali je bila potemtakem tudi ona predmet koordinacije obdolžene V. T. ali napeljevanja obdolženega M. T. ter kako je v razmerju do podrejenih, kot obdolženkina namestnica sama ravnala. To je v obravnavani zadevi zelo pomembno, kajti T. G. je bila po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti II K 27052/2011 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, ko je po opisu A. K. naročila izdajo omenjenega potrdila, le-ta pa je bil spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, ko je naročil Š. K., da je potrdilo kot neposredni storilec navedenega kaznivega dejanja izdal. Kakršnakoli vpletenost obdolžene V. T. in obdolženega M. T. v tem opisu ni omenjena.

6. Glede na ugotovljeno pritožnika utemeljeno zahtevata podrobnejšo konkretizacijo vsebine ravnanj obeh obdolženih, saj v nasprotnem ni jasno, komu vse od podrejenih in kakšna navodila je dajala obdolžena V. T. v zvezi z izdajo potrdila o plačanih davčnih obveznostih ter ali je omenjeni Š. K. potrdilo izdal po obdolženkini ustni odredbi ali po pravnomočno ugotovljenem napeljevanju A. K., napeljevanega po T. G.. Jasno ni niti, kaj je obdolženi M. T. pri obdolženi V. T. z očitanim napeljevanjem dosegel, če ga je obdolžena zgolj preusmerila na T. G. ter, kot že ugotovljeno, ali ni bila ta morebiti predmet njegovega napeljevanja. Skratka, gre za vprašanje, ali je tudi obdolžena V. T., čeprav v prirejeni obliki ravnala tako, za kar sta bila že T. G. in A. K. pravnomočno obsojena in kdo vse (obdolženi M. T. in/ali obdolžena V. T.) je drugega (obdolžena V. T. in/ali priča T. G.), k izdaji navedenega potrdila še napeljeval. 7. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti v opisu dejanj je izrek sodbe do te mere nerazumljiv, da niti njenih razlogov, dejanskega stanja in ne morebitnih kršitev kazenskega zakona ni bilo preizkusiti. Opis dejanja s smiselno povezanimi odločilnimi dejstvi in zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja je namreč okvir, ki določa, kaj vse mora biti v posameznem kazenskem postopku ugotovljeno (smer dokazovanja), kako bo to pravno opredeljeno in nenazadnje, kako bo v sodbi obrazloženo. Če je neustrezen, pomeni, da takšnega okvirja dejansko ni in da ga je treba znova vzpostaviti. To bo storjeno v novem sojenju (prvi odstavek 392. člena ZKP), ko ne bodo prezrti opisi kaznivih dejanj, za katera so bili T. G., A. Z. in Š. K. pravnomočno obsojeni in ko bodo pretresena vsa prizadevanja obeh pritožnikov v smeri pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravne opredelitve ravnanj obdolženca, s katerimi se, kot rečeno pritožbeno sodišče zaradi opisanega učinka ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni ukvarjalo.