Jedro

Kadar tožnik uveljavlja zahtevek na plačilo uporabnine na podlagi lastninske pravice, je treba primarno uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (95. in 96. čl. SPZ). Nedobroverni posestnik je dolžan lastniku vrniti vse plodove, tudi tiste, ki jih ni obral (2. odst. 96. čl. SPZ). Tožniku gre tako korist, ki bi jo (lahko) dosegel, če njegovih nepremičnin ne bi (neupravičeno) zasedal toženec in ne zgolj korist, ki jo toženec dejansko ima.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da se prisojeni znesek glavnice zniža za 96,44 EUR, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ter v obrestnem delu, tako da tožena stranka zakonske zamudne obresti dolguje od tolarske protivrednosti zneska 11.096,75 EUR in 732,95 EUR, znesek 1.157,30 EUR pa se zniža za 96,44 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka, ter v I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugodilo spremembi tožbe (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 12.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 11.069,75 EUR od 16. 12. 2005 do 31.12.2006, od zneska 732,95 EUR od 21.2.2006 do 31.12.2006, od zneska 11.802,70 EUR od 1.1.2007 dalje, ter od zneska 1.157,30 EUR od 21.5.2008 dalje (II. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka v višini 2.557,41 EUR (III. točka).

(2) Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, sklep o dovolitvi spremembe tožbe pa odpravi. V zvezi s sklepom sodišču očita, da ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj meni, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij. Zahtevek za razliko do višje uporabnine za čas od 21.3.2003 do 21.5.2008 je zastaral, saj je bila sprememba tožbe podana šele 21.5.2008. Tožnik je tožbo spremenil na podlagi mnenja izvedenca, ki je spomnil tožnika, da se je zmotil pri višini prikrajšanja, kar pa ni dopusten razlog za spremembo tožbe. V nadaljevanju napada ugotovitev sodišča, da je tožnik lastnik parc. št. 1220/1, 1221/3 in 1221/4 k.o. V. Tožnik je ob nakupu namreč vedel, da je njegova pravna prednica F.G. te parcele odstopila Krajevni skupnosti V. (v nadaljevanju KS V.), v zameno pa dobila parc. št. 1226/3, k.o. V. Glede na to, da tožnik ni bil v dobri veri, ni postal lastnik, saj se na podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le tisti, ki ni mogel vedeti, da je lastnik nekdo drug. Pritožba zatrjuje, da tožnik zaradi nemožnosti uporabe zemljišč tudi sicer ni bil prikrajšan, saj je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 20. 9. 1996 vedel, da gre za del pokopališča in jih zato ne bo mogel uporabljati, poleg tega pa je v posest prejel tudi parc. št. 1226/3, k.o. V. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da je pričakoval kakšno korist od parcel; celo nasprotno trdi, da z njimi nima kaj početi. Ne zadostuje zgolj ugotovitev, kdo je zemljiškoknjižni lastnik spornih parcel, temveč je treba upoštevati tudi tožnikovo vedenje o menjavi ter možnosti njene uporabe. Pritožba napada tudi ugotovljeno višino uporabnine. Splošno znano je, da parcele na pokopališču nimajo nobene tržne vrednosti, saj po nakupu le-teh ni nikakršnega povpraševanja. Primerjava s stavnimi zemljišči, ki so namenjene za gradnjo stanovanjskih objektih, pa so neprimerne. Sprašuje se, po kakšni metodi je izvedenec določil, da so vredne 35 % tržne vrednosti gradbenih parcel za enodružinske stanovanjske hiše in ne npr. 22 % ali 48 %. Pri izračunu uporabnin pa izvedenec ni pojasnil formule, po kateri bo tožnik v 10 letih dobil celotno vrednost parcel. Tožena stranka je zahtevala postavitev drugega izvedenca, vendar je sodišče predlog zavrnilo. Pritožba meni, da je treba vrednost parcel določiti glede na njeno namembnost, saj ravno ta določa ceno, uporabnino pa glede na dejanske dohodke od najemnine za grobove, kot so predpisane z občinskim Odlokom. Sodišču očita, da se ni opredelilo, zakaj pri ugotavljanju vrednosti ni upoštevalo Hierarhije standardov ocenjevanja vrednosti.

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je presodilo, da je o zvišanem zahtevku, ki ga je tožnik postavil v vlogi 21.5.2008 (list. št. 137) in se nanaša na plačilo uporabnine za iste nepremičnine in za isto obdobje kot v tožbi, smotrno odločiti tekom tega postopka, zato je dopustilo spremembo tožbe (1. odst. 185. čl. ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je obrazložitev navedene odločitve ustrezna in ne terja navajanja podrobnejših razlogov. 185. čl. ZPP ne določa, iz kakšnih razlogov je mogoče spremeniti zahtevek, zato na odločitev o dopustitvi spremembe tožbe ne more vplivati dejstvo, da je tožnika šele izvedenec ''spomnil'' na prenizko postavljen zahtevek. Tudi morebitno zastaranje zvišanega zahtevka ne onemogoča spremembe tožbe, temveč (kvečjemu) zavrnitev tega dela zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je spremembo tožbe kot smotrno dopustilo, je zato pravilna. Sprememba je smotrna iz razloga, ker je v tekočem postopku že zbrano določeno procesno gradivo.

(6) Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ni (postal) lastnik parc. št. 1220/1, 1221/3 in 1221/4 k. o. V. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), lastnik nepremičnine pa je tisti, ki je kot tak vpisan v zemljiški knjigi (11. čl. SPZ). Glede na to, da se je tožnik na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je 20.9.1996 sklenil s tedanjo zemljiškoknjižno lastnico F.G. (priloga B3), na navedenih parcelah vknjižil v zemljiško knjigo, je postal njihov lastnik.

Vprašanje tožnikove dobrovernosti zaradi predhodno sklenjene menjalne pogodbe med F.G. in toženko bi bilo relevantno le v primeru, ko bi toženka z ustreznim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost kupoprodajne pogodbe ter izbris vknjižbe tožnika iz zemljiške knjige.

(7) Toženka je zatrjevala, da ima sporne parcele v posesti na podlagi ustne menjalne pogodbe, ki jo je sklenila s F.G. leta 1989. Takšna pogodba pa zaradi pomanjkanja pisne oblike po oceni pritožbenega sodišča ni bila veljavna. 5. čl. tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86; ZPN) je namreč določal, da mora biti pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, sankcija za takšno kršitev pa je ničnost. Pogodba, ki je bila izpolnjena, je kljub pomanjkanju pisne oblike sicer lahko veljavna, če iz namena kršene določbe ne izhaja kaj drugega (73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78, ZOR). Menjalna pogodba pa po stališču pritožbenega sodišča ni bila realizirana, čeprav je toženka prevzela v posest parc. št. 1220/1, 1221/3 in 1221/4 k. o. V., F.G. pa parc. št. 1226/3 k. o. V.. V zemljiški knjigi F.G. namreč nikoli ni bila vknjižena kot lastnica in s to parcelo tudi ni razpolagala kot lastnica. Kot je razvidno iz zemljiškoknjižnih podatkov, je bila nekdanja lastnica te parcele A. d.o.o., na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 19.5.2004 pa je postala lastnica Republika Slovenija. Dejstvo, da je bila parc. št. 1226/3 k.o. V. po zamenjavi leta 1989 v nadaljnjem pravnem prometu, sedanja zemljiškoknjižna lastnica RS pa je ni pridobila od toženke in tudi ne od F.G., kaže na to, da menjalna pogodba očitno ni bila realizirana. Toženka se glede na navedeno na menjalno pogodbo ne more uspešno sklicevati.

(8) Sodišče prve stopnje je pri presojanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine izhajalo iz določbe 190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001; OZ). Ker tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi lastninske pravice, je treba sicer primarno uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (95. in 96. čl. SPZ), kar pa na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vpliva.

(9) Ker menjalna pogodba ni bila veljavno sklenjena, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice, zato tožene stranke ni mogoče šteti kot dobrovernega lastniškega posestnika (2. odst. 95. čl. SPZ). Nedobroverni posestnik pa je dolžan lastniku vrniti vse plodove, tudi tiste, ki jih ni obral (2. odst. 96. čl. SPZ). Tožniku gre torej korist, ki bi jo (lahko) dosegel, če teh parcel ne bi (neupravičeno) zasedala toženka in ne zgolj korist, ki jo toženka dejansko ima. Enak rezultat daje tudi uporaba 198. čl. OZ, kot je pravilno opozoril že tožnik v vlogi na list. št. 16a, tudi s sklicevanjem na judikat VS RS II Ips 364/2000. Pritožba si neutemeljeno prizadeva za omejitev uporabnine do višine, kot znašajo dohodki toženke z oddajanjem grobov. Glede na opisano materialnopravno izhodišče tudi vrednosti zemljišč ni mogoče določiti (zgolj) ob upoštevanju današnje namembnost (pokopališče), kot zmotno meni pritožba. Pravno neupoštevana pa je tudi okoliščina, da tožnik danes s temi zemljišči ne bi imel kaj početi.

(10) V zvezi s prikrajšanjem tožnika se pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da tožnik uporablja parc. št. 1226/3 k. o. V.. To parcelo je namreč dobil v posest na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je 25.11.1999 oziroma 21.12.2000 sklenil s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari in razpolaga z zemljišči v lasti RS (priloga B13), zanjo pa plačuje zakupnino. Parcela št. 1226/3 k.o. V. tako ne predstavlja kompenzacije za zemljišča parc. št. 1220/1, 1221/3 in 1221/4 k. o. V., kot prikazuje pritožba.

(11) Neutemeljena je tudi pritožbena graja mnenja izvedenca gradbene stroke M. J. o vrednosti tožnikovih parcel ter višini uporabnine (mnenje na list. št. 112 in dopolnitev mnenja na list. št. 141). Izvedensko mnenje je bilo podvrženo dokazni oceni sodišča, ki pomanjkljivosti ali nejasnosti (po njegovi dopolnitvi) ni odkrilo, zato je ocenilo, da je popolno in prepričljivo, takšno dokazno oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Njegov izračun namreč upošteva v točki (9) opisana merila, kriteriji in način izračuna vrednosti parcel pa so natančno razvidni iz točke 4.1. mnenja oziroma točki b) dopolnitve mnenja. Tožena stranka je glede izračuna vrednosti parcel podala obširne pripombe (glej vlogo na list. št. 127 in 148), ki jih je izvedenec prepričljivo ovrgel. Njegovega izračuna o uporabnini, ki na letni ravni znaša 1/10 celotne vrednosti parcel (43.200,00 EUR), pa tožena stranka tedaj ni grajala in je zato tudi v pritožbi ne more uspešno uveljavljati (1. odst. 337. čl. ZPP). Hierarhija standardov ocenjevanja vrednosti (Ur. list RS, št. 47/2004), na katero se sklicuje pritožba, je bila sprejeta na podlagi Zakona o revidiranju (Ur. list RS, št. 11/2001; ZRev-1), ki se uporablja za revidiranje računovodskih izkazov in v obravnavanem primeru ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za izračun uporabnine.

(12) Glede na to, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, ki jih je izvedenskemu mnenju očitala tožena stranka, odpravilo, tako da je zahtevalo dopolnitev mnenja, za postavitev drugega izvedenca ni bilo pogojev (254. čl. ZPP).

(13) Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava v zvezi z zastaranjem spremenjenega zahtevka. Tožnik uporabnino zahteva za obdobje od 21.2.2003 do 21.2.2006, spremembo tožbe, s katero je zahtevek zvišal za znesek 1.157,30 EUR, pa je vložil 21.5.2008. Glede na splošni zastaralni rok 5 let (346. čl. OZ) je povečan zahtevek zastaral za obdobje od 21.2.2003 do 21.5.2003, kar znaša 96,44 EUR (zvišana uporabnina 1.157,30 EUR se nanaša na 36 mesecev, za 1 mesec torej znaša 32,44 EUR, za 3 mesece pa 96,44 EUR).

(14) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (358. čl. ZPP), tako da je dosojeni znesek 12.960,00 EUR znižalo za znesek 96,44 EUR in zahtevek v tem delu zavrnilo. V obrestni del odločitve je pritožbeno sodišče poseglo le toliko, kot to terja drugačna odločitev o glavnem zahtevku (zakonske zamudne obresti od zvišanega zahtevka tožniku ne gredo glede zavrnjenega zneska 96,44 EUR), v obdobju pred uveljavitvijo EUR (1. 1. 2007) pa tečejo zakonske zamudne obresti od tolarske protivrednosti. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(15) Tožnik po spremenjeni odločitvi s tožbenim zahtevkom ni uspel le v neznatnem delu, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) ni posegalo. Glede na neznaten uspeh tožene stranke s pritožbo pa pritožbene stroške nosi sama (2. odst. 154. in 165. čl. ZPP).