Jedro

Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2008 do 22. 9. 2009 mesečne zneske 274,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 30. dne v mesecu (razen za februar 2009 od 28. 2. 2009) za pretekli mesec do plačila (točka I izreka sodbe) in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, pa je zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na čas od 18. 10. 2009 do 18. 9. 2011 za posamezne mesečne zneske 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu z začetkom 18. 9. 2009 dalje do plačila, ustavilo.

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je za toženo stranko denarna terjatev tožeče stranke, ki je po objektivno spremenjeni tožbi sedaj odškodninska terjatev, v celoti neutemeljena. Tožena stranka ni tožnici kot delodajalec storila nobenega protipravnega ravnanja, niti ne škode, tako da ni podana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje bi moralo glede objektivno spremenjene tožbe izvesti ugotovitveni postopek, to je izvesti predlagane dokaze, vendar pa je odločilo brez izvedbe dokazov, saj je vse predlagane dokaze zavrnilo. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnici v kuhinji zagotavljala delo skladno z odločbo ZPIZ. Ker ta dejstva s strani tožeče stranke niso prerekana, bi to moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Tožnica je ponujeno delo sprejela in ni od delodajalca zahtevala ničesar drugega. Tožnica ji tudi ni nikoli postavila zahtevka po 204. členu ZDR, saj ni bilo nobenih kršitev na strani delodajalca. Ker tožena stranka kot delodajalec nima pravice uveljavljati zahtevkov pri ZPIZ v imenu tožeče stranke, ni storila nobenega škodnega ali kakšnega drugega protipravnega ravnanja z očitano opustitvijo dolžnega ravnanja. Vse je bilo izključno odvisno od tožnice. Ta bi morala zoper odločbo ZPIZ št. ... z dne 9. 7. 2009 izkoristiti vsa pravna sredstva, česar pa ni storila. Prav tako jo je obvestila s pisnim dopisom z dne 10. 10. 2011, da ima možnost uveljavljati svoje socialne pravice in je tako prispevala, da je bila tožeča stranka informirana glede socialnih pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti poizvedbe pri ZPIZ Slovenije in vpogledati v ta spis, da bi ugotovilo, na kakšen način je tožnica uveljavlja svoje socialne pravice. Nadalje meni, da je njen ugovor zastaranja glede na objektivno spremenjeno tožbo utemeljen, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi s pritožbo očitanih ne, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo: - da je bila tožnica s pravnomočno odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 10. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kilogramov, dolgotrajne prisilne drže L/S in vratne hrbtenice s polovico delovnega časa od 1. 10. 2008 dalje, delodajalec tj. tožena stranka pa ji je bil dolžan zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu; - da tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta; - da je ZPIZ z določbo št. ... z dne 9. 7. 2009 odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa; - da je delodajalec s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno; - da je tožnici zaradi takšnega ravnanja tožene stranke nastala premoženjska škoda, saj je tožnica dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ; - zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2008 do 22. 9. 2009 nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine in sicer po 274,97 EUR mesečno, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino; - skladno z določbami 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2002 in naslednji), 1. odstavka 131. člena, 132. člena in 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožnici za obdobje od 1. 10. 2008 do 22. 9. 2009 dosodilo mesečni znesek v vtoževani višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. dne v mesecu oziroma za mesec februar od 28. dne dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Zaradi navedenega v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Tožeča stranka vseskozi vtožuje plačilo odškodnine zaradi škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. V postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze. Upoštevalo je vsa dejstva, ki sta jih stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navedli in pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ z dne 23. 10. 2008, zaradi česar je tožnici nastala škoda. Za odločitev v tem sporu ni bistveno, kaj je tožnica dejansko delala pri toženi stranki, kakor tudi ni bistveno, da na delodajalca ni naslovila zahtevka po 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Dejstvo je, da je bil delodajalec odločbo dolžan spoštovati skladno s 3. odstavkom 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 - UPB4 in naslednji). Prepovedana posledica je tožnici nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Iz tega razloga so pritožbene navedbe o neaktivnosti tožnice, o tem, da sodišča prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in o tem, da naj bi tožnica objektivno spremenila tožbo, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranja, povsem neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno v točki 8 izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj tožničina odškodninska terjatev ni zastarala in zakaj tožba ni bila objektivno spremenjena, s čemer se pritožbeno sodišča, kot je že navedeno, v celoti strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.