Jedro

Začetek štetja subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka je vezan na čas, ko se je stranka seznanila (je izvedela) z dejstvom, da obstaja odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje), v zvezi s katero predlaga obnovo postopka. Na podlagi katerih okoliščin se stranka seznani s tem dejstvom, je dejansko vprašanje in kot tako del ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v upravnem postopku. Širitev presoje pravočasnosti na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi tožniki lahko sklepali na izdano gradbeno dovoljenje, v ZUP nima podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se: - sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-1872/2008-82 z dne 12. 12. 2011 odpravi v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu tožnikov; - predlogu za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007, se ugodi v takem obsegu, da se postopka kot stranke udeležujejo tudi tožniki; - druga točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-451/2008-24-MP z dne 9. 3. 2012 se odpravi v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 431,46 EUR od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom kot prepoznega zavrgla predlog, ki so ga tožniki še s tremi drugimi predlagatelji vložili za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007, ki ga je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center, izdala investitorki Mestni občini Ljubljana (v tem upravnem sporu prizadeti stranki).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil izdan v drugič ponovljenem postopku, po tem, ko je bil predlog predlagateljev obnove v prvem postopku kot prepozen zavržen (to odločitev je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 819/2009 z dne 12. 11. 2009), v drugem postopku pa mu je bilo ugodeno, vendar je tudi to odločitev sodišče odpravilo s sodbo I U 1325/2010 z dne 2. 6. 2011. Upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje izdano za prestavitev komunalnega kolektorja, ki je obsegala njegovo odstranitev na zemljišču parc. št. 2274/1 k. o. ... in gradnjo prometne in komunalne infrastrukture na zemljiščih parc. št. 3255/1, 3274 in 3269, vsa k. o. ... Gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno 21. 6. 2007. Povzema navedbe predlagateljev obnove postopka, da so za gradbeno dovoljenje izvedeli 4. 6. 2008, ko je upravni organ družbi A. d. o. o.,(tj. drugi tožnici) vročil odgovor, iz katerega izhaja, da je bilo 20. 6. 2007 izdano gradbeno dovoljenje. Ostali predlagatelji naj bi zanj izvedeli od omenjene gospodarske družbe še kasneje, to je 9. 6. 2008. Predlog za obnovo postopka, v katerem tožniki uveljavljajo razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bil vložen 4. 7. 2008. V njem so navedli, da so etažni oz. skupni lastniki nepremičnin na zemljiščih, ki mejijo na zemljišče parc. št. 2274/1 k. o. ... V postopku bi morali sodelovati kot stranke iz vplivnega območja gradnje, saj bo gradbena jama, ki sega do sten kletnih etaž njihovega objekta, služila izgradnji garažnega objekta in ne le odstranitvi kolektorja, za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Med izvajanjem del v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem je prišlo do poškodb na stenah njihovega objekta, poleg tega pa je preko njihovega zemljišča dejansko urejen dostop do gradbene jame, o čemer niso bili obveščeni.

Glede same pravočasnosti predloga za obnovo postopka je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da po mnenju upravnega organa pri presoji tega pogoja ni odločilno, kaj je oseba, ki vlaga predlog, dejansko vedela oz. v kaj je bila prepričana, ampak je odločilnega pomena, kaj bi mogla sklepati glede na okoliščine konkretnega primera. Meni, da je v obravnavanem primeru glede na obseg gradnje nemogoče, da tožniki niso mogli vedeti za samo gradnjo in izdajo gradbenega dovoljenja pred 4. 6. 2008. Mogoče je, da niso vedeli za vsebino gradbenega dovoljenja, bi pa lahko iz okoliščin primera ob začetku gradbenih del na sosednjem zemljišču sklepali, da je bilo to izdano. V zvezi s tem organ s sklicevanjem na fotografije, ki so jih predložili predlagatelji, ugotavlja, da so bile navzven zaznavne okoliščine same gradnje opazne in očitne, saj je bila tik ob objektu B., katerega solastniki so tožniki in v njem tudi opravljajo svojo dejavnost, izkopana gradbena jama v velikosti več 10 m2 in globine 12 m, in da je bila od 29. 7. 2007 okoli gradbišča postavljena tudi zaščitna ograja, s postavitvijo katere je bil oviran promet, del ceste ob vhodu v klet objekta tožnikov pa je bil tudi zaprt. V kleti objekta imajo svoja parkirna mesta med drugim druga tožnica, tretja tožnica, katere prokurist je četrti tožnik, in peta tožnica, katere direktor je hkrati tudi direktor prve tožnice. Vsi predlagatelji, torej tudi tožnice in tožnik, so imeli dostop do parkirnih mest tik ob gradbiščni ograji in so ves čas gradnje opravljali svojo dejavnost v objektu B. Zato se zdi upravnemu organu nemogoče, da tožniki pred 3. 6. 2008 ne bi vedeli za samo gradnjo.

V nadaljevanju organ navaja razloge, s katerim utemeljuje svoje prepričanje, da so tožniki vedeli tudi za izdano gradbeno dovoljenje, saj naj bi jim bila sama gradnja večkrat predstavljena. Prvič naj bi bila druga tožnica obveščena o prometnih zaporah zaradi izvedbe komunalnega kolektorja po elektronski pošti 23. 7. 2007, kot izhaja iz zapisnika zbora etažnih lastnikov objekta B. dne 13. 9. 2007, pa naj bi bilo o gradnji in o delih v zvezi s postavitvijo kolektorja govora tudi na tem zboru, na katerem so bili prisotni vsi predlagatelji obnove. Iz zaslišanja zapisnikarja tega zbora naj bi izhajalo, da je bil na tem sestanku predstavljen tudi terminski plan same gradnje. Zato se zdi upravnemu organu skoraj neverjetno, da tožniki ne bi vedeli za gradbeno dovoljenje, ki je bilo pridobljeno že pred tremi meseci, oziroma, da tega vprašanja nihče od navzočih ne bi izpostavil. Nenazadnje naj bi bili predlagatelji obnove z dopisom z dne 4. 4. 2008 obveščeni tudi o tem, da se je ob izkopu jame zaradi prestavitve kolektorja poškodovala stena v kleti njihovega objekta. Omenjeni dopis, ki je bil sicer naslovljen na upravnika objekta, naj bi bil očitno posredovan tudi predlagateljem obnove, saj je omenjen v strokovnem mnenju, ki so ga ti 3. 7. 2008 priložili predlogu za obnovo postopka. Da so omenjeno obvestilo dobili, naj bi izhajalo tudi iz navedb direktorja druge tožnice na ustni obravnavi 11. 9. 2008. V konkretnem primeru naj bi bil za presojo pravočasnosti predloga pomemben čas, ko so predlagatelji obnove izvedeli, da je bilo gradbeno dovoljenje na sosednjem objektu izdano, in ne čas, ko so se z gradbenim dovoljenjem tudi formalno seznanili oziroma, ko jih je o izdanem gradbenem dovoljenju upravni organ formalno obvestil. Organ dopušča možnost, da so se tožniki formalno seznanili z gradbenim dovoljenjem šele 4. 6. 2008, ko so prejeli dopis upravnega organa, vendar po njegovem mnenju to še ne pomeni, da za izdano gradbeno dovoljenje niso vedeli že pred tem datumom. Glede na prej navedene ugotovitve pa organ meni, da so tožniki za gradnjo in za to, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, vedeli že pred 4. 6. 2008. Glede na to, da tožniki niso z gotovostjo izkazali, da pred 3. 6. 2008 niso vedeli, da je bilo za posege na sosednjem zemljišču izdano gradbeno dovoljenje, organ ugotavlja, da tudi tožniki predloga za obnovo postopka niso vložili pravočasno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbe pritožnikov, med njimi tudi tožnikov, zavrnil (1. točka izreka) in pritrdil razlogom, ki jih je prvostopenjski organ navedel v obrazložitvi svojega sklepa. Tem razlogom je dodatno pritrdil še s sklicevanjem na izjave posameznih predlagateljev, danih na zapisnike o zaslišanju z dne 25. 10. 2011 in 10. 11. 2011. V zvezi s pritožbenimi ugovori je še pojasnil, da je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja obnove. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka).

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi uvodoma navajajo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za prestavitev enostavnega objekta, tj. komunalnega kolektorja, ker pa se je po tem, ko je bil komunalni kolektor že prestavljen in dela zaključena, gradnja nadaljevala z izgradnjo gradbene jame, so „predlagatelji opazili, da se nekaj dogaja“ in opravili poizvedbe pri upravnem organu. Menili so, da je šlo za pripravo gradbene jame za izgradnjo drugega objekta, za katerega gradbeno dovoljenje sploh še ni bilo izdano. Gradbena jama naj bi bila predimenzionirana in naj ne bi bila izvedena zgolj zaradi del, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem, kar naj bi izhajalo iz mnenja sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko. Sklicujejo se na svoje dosedanje navedbe, vključno s pritožbenimi navedbami. Sodišču predlagajo, naj zadevo rešuje v sporu polne jurisdikcije in tožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano obnovo postopka, oziroma podredno, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbo vlagajo iz vseh tožbenih razlogov in trdijo, da upravni organ ni sledil navodilom sodišča, saj naj iz izpodbijanega sklepa dokazna ocena sploh ne bi izhajala. Navajajo, da je bila gradbiščna ograja tam že dvajset let in naj ne bi bila postavljena ob prestavitvi oziroma zaradi prestavitve komunalnega kolektorja. Zato menijo, da obstoj gradbiščne ograje na vedenje tožnikov o izdani odločbi ne more vplivati. Ker je gospod C. zgolj zunanji sodelavec družbe D. d. o. o. in o svojih ugotovitvah ni obveščal predlagateljev, naj njegove izpovedbe ne bi mogle biti pravno odločilne. Vsi zaslišani predlagatelji naj bi posebej izpostavili, da zapisniki ne odražajo nujno dejanskega poteka internih sestankov z upravnikom, da se o kolektorju na nobenem od sestankov ni govorilo in da zapisnikov teh sestankov predlagatelji niso podpisali. Druga tožnica naj elektronskih sporočil, na katere se sklicuje organ, ne bi prejela, saj je bil elektronski naslov napačno napisan. Tudi dopis z dne 4. 4. 2008, ki se nanaša na poškodbe stene v kleti objekta B., naj ne bi bil odločilen, saj so bila potrditvah prizadete stranke vsa dela v zvezi s prestavitvijo kolektorja 4. 4. 2008 že zaključena. Poleg tega je bil ta dopis naslovljen na upravnika in ne na predlagatelje, pošiljatelj pa je tretja oseba in ne investitor.

Upravnemu organu očitajo, da je spregledal njihove navedbe o tem, da se je ves čas govorilo o gradnji nove stolpnice in nikoli o kolektorju. Ugotovitve, da je predlog vložen prepozno, naj ne bi obrazložil glede prve, tretje in pete tožnice ter glede četrtega tožnika. Direktorja prve in pete tožnice upravni organ ni zaslišal, navedb gospe E. pa naj ne bi upošteval. Navajajo, da je fotografije, na katere se upravni organ sklicuje v zvezi z ugotovitvijo, da so bile navzven zaznavne okoliščine očitne in opazne, posnel izvedenec in to šele ob ogledu zaradi priprave mnenja, ki so ga predlagatelji naročili zaradi in v zvezi z obnovo postopka. Da bi te fotografije dokazovale, da so predlagatelji vedeli za gradnjo, naj bi bilo absurdno. Tožniki se ne strinjajo z dokazno oceno in navajajo, da so ves čas postopka zatrjevali in o tem predložili tudi dokaze o tem, kdaj in na kakšen način je vsak izmed njih izvedel za gradbeno dovoljenje. Poudarjajo, da ni mogoče dokazovati, da za gradbeno dovoljenje niso vedeli, saj gre za negativno dejstvo. Da pred 3. 6. 2008 za gradbeno dovoljenje niso vedeli, naj bi bilo dokazano posredno z argumentom a contrario. Toženki očitajo, da ni upoštevala listinskega dokaza o tem, kdaj so izvedeli za gradbeno dovoljenje, po drugi strani pa naj bi upoštevala nepodpisan predlog dnevnega reda sestanka etažnih lastnikov in elektronska sporočila, ki jih prejemniki niso prejeli. Upravni organ naj tudi ne bi pojasnil, zakaj naj bi ignorirali obvestilo o gradnji, kasneje pa naj bi o morebitni odločbi poizvedovali in predlagali obnovo postopka. Trdijo, da so ravnali z vso skrbnostjo in ukrepali v skladu z zakonom. Kot dokaz predlagajo zaslišanje zakonitih zastopnikov prve, druge in pete tožnice, nekdanjega zakonitega zastopnika tretje tožnice, četrtega tožnika, vpogled v podatke in listine v upravnem spisu ter ogled na kraju samem.

Menijo, da je upravni organ izpodbijano odločitev sprejel na podlagi razlage 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki iz navedene določbe ne izhaja, saj določba, da teče rok za vložitev izrednega pravnega sredstva od dne, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, ne pomeni, da ta rok teče od dne, ko bi stranka morala in mogla izvedeti, da je bila neka odločba izdana. Glede gotovosti, s katero morajo predlagatelji dokazati, da so predlog vložili pravočasno, pa tožniki pripominjajo, da se ta standard nanaša na 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tega pravnega sredstva.

Absolutno bistveno kršitev pravil postopka utemeljujejo z očitkom neobrazloženosti odločitve o zavrženju predloga tožnikov. Razlogi, ki jih je upravni organ navedel, naj bi bili nejasni, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Menijo, da upravni organ ni navedel niti ene okoliščine, ki bi utemeljevala sklepanje tožnikov, da je bila odločba izdana. Toženka naj se do navedb tožnikov oziroma do navedb zaslišanih oseb ne bi opredelila, kolikor so bile te v nasprotju z njeno odločitvijo. Prav tako naj ne bi upoštevala, da na B., četrti tožnik nima sedeža oziroma prebivališča, da gre večinoma za gospodarske družbe, katerih dejavnost je usmerjena na pridobivanje dobička in ne na „opazovanje premikov v okolici“. Zaradi pristranskega ravnanja upravnega organa naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na to, po mnenju tožnikov njihova pritožba ne bi smela biti zavrnjena, zato tožniki predlagajo, naj sodišče odpravi tudi 2. točko izreka odločbe organa druge stopnje in toženki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma, naj odloči, da bo o pritožbenih stroških odločeno na koncu postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. Prizadeta stranka pa na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

Sodišče glede na to, da se tožniki sklicujejo na vse svoje dosedanje navedbe, uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008 in U 1476/2007, I U 36/2011).

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali so tožniki za izdano gradbeno dovoljenje izvedeli pred 3. 6. 2008, saj so predlog za obnovo vložili 3. 7. 2008 in je torej predlog glede na 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP pravočasen, če so tožniki za gradbeno dovoljenje izvedeli šele 4. 6. 2008, ko je bil drugi tožnici vročen odgovor upravnega organa na njeno poizvedbo, iz katerega izhaja, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Drugi tožniki naj bi namreč zanj izvedeli še kasneje, ko jim je bil navedeni odgovor posredovan.

Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 819/2009, s katero je prvič odločalo v tej zadevi, lahko stranka obnovo postopka v skladu s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Sodišče je s sodbo I U 1325/2010 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo upravnima organoma v ponoven postopek z napotkom, da mora upravni organ izvesti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov ter po potrebi dokazni postopek dopolniti, ter se na podlagi izvedene dokazne ocene za vsakega predlagatelja obnove opredeliti o tem, kdaj se je seznanil z dejstvom obstoja gradbenega dovoljenja in pri tem upoštevati njegove osebne okoliščine. Odločitev o dovolitvi obnove postopka je namreč temeljila zgolj na pavšalni ugotovitvi, da iz vseh zbranih podatkov (katerih, ni bilo navedeno) izhaja, da predlagatelji obnove niso vedeli za izdano gradbeno dovoljenje pred 3. 6. 2008. Takšna obrazložitev odločbe po presoji sodišča ni vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

Upravni organ je v ponovljenem postopku predlog tožnikov zavrgel kot prepoznega. Med strankami ni sporno, da je druga tožnica dopis upravnega organa, iz katerega izhaja, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, prejela 4. 6. 2008. Upravni organ v zvezi s tem dopušča možnost, da so se tožniki s tem formalno seznanili s podrobnostmi izdanega gradbenega dovoljenja, vendar to po njegovem mnenju ne pomeni, da za izdano gradbeno dovoljenje niso vedeli že pred tem datumom. Pravilno je sicer stališče, da mora predlagatelj obnove postopka izkazati, da je predlog vložil pravočasno, vendar to ne pomeni, da že obstoj okoliščin gradnje, na podlagi katerih bi stranka lahko sklepala, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zadošča za ugotovitev, da stranka pravočasnosti svoje vloge ni izkazala.

Začetek štetja subjektivnega roka je namreč vezan na čas, ko se je stranka seznanila (je izvedela) z dejstvom, da obstaja odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje), v zvezi s katero predlaga obnovo postopka. Na podlagi katerih okoliščin se stranka seznani s tem dejstvom, je dejansko vprašanje in kot tako del ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v upravnem postopku. Omenjena določba po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. To pomeni, da širitev presoje pravočasnosti na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi tožniki lahko sklepali na izdano gradbeno dovoljenje, v ZUP nima podlage (enako tudi v sodbi I U 819/2009).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je upravni organ to stališče sodišča sicer povzel, ni pa ga pravilno upošteval. Ugotovitev, da so tožniki vedeli za gradbeno dovoljenje je sprejel na podlagi sklepanja, da bi zanj morali vedeti glede na okoliščine gradnje, nobena od teh okoliščin pa se ne nanaša na gradbeno dovoljenje.

Svojo ugotovitev, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, je oprl na stališče, da bi tožniki iz okoliščin primera ob začetku gradbenih del na sosednjem zemljišču, glede na prometne zapore in glede na predstavitev gradnje na zboru etažnih lastnikov lahko sklepali, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Upravni organ je namreč izpodbijano odločitev sprejel, kljub temu, da po dopolnjenem dokaznem postopku z zaslišanjem udeležencev zbora etažnih lastnikov, ni ugotovil, da bi tožniki na tem sestanku izvedeli za gradbeno dovoljenje.

To pa pomeni, da je presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka ponovno razširil na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi tožniki lahko sklepali na izdano gradbeno dovoljenje, kljub temu, da je v obrazložitvi navedel tudi, da na podlagi takega sklepanja ugotavlja, da so za izdano gradbeno dovoljenje vedeli. Iz sklepanja, da bi tožniki glede na okoliščine gradnje za izdano dovoljenje lahko vedeli, pa ni mogoče nadaljnje sklepanje, da so zanj vedeli.

Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ni odpravil, čeprav je obrazložitev dopolnil z dokazno oceno izjav, ki so jih dali udeleženci zbora etažnih lastnikov. Z njo je namreč utemeljeval stališče, da pravočasnost predloga ni izkazana, če so obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi tožniki lahko sklepali, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Tako stališče je prav tako napačno, saj po vsebini presojo pravočasnosti predloga prav tako veže na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi tožniki na izdano gradbeno dovoljenje lahko sklepali, ne pa na čas, ko so zanj dejansko izvedeli.

Izpodbijana odločitev temelji tudi na mnenju upravnega organa, da je vsakemu laiku jasno, da se gradnja takšnega obsega v mestnem središču ne more izvajati brez gradbenega dovoljenja. Takšno stališče je vsaj v obravnavanem primeru napačno. Postavitev zaščitne ograje in dela, zaradi katerih lahko pride do prometne zapore, lahko pomenijo tudi dela, za katera investitor ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Nenazadnje gradbeno dovoljenje tudi ni potrebno za enostavne objekte, kamor sodijo tudi nekateri infrastrukturni objekti (3.a člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1).

Ugotovitev toženke, da so tožniki predlog za obnovo postopka vložili prepozno, torej temelji na stališču, da bi tožniki glede na okoliščine gradnje in glede na vsebino razprave na zboru etažnih lastnikov, morali vedeti za izdano gradbeno dovoljenje in ne na ugotovitvi okoliščin o seznanitvi z gradbenim dovoljenjem. Da je takšno sklepanje napačno, je pojasnilo sodišče že v sodbi I U 819/2009, ko je prvič odločalo o zadevi. To pomeni, da je upravni organ ponovno napačno uporabil določbe ZUP o obnovi postopka.

Glede na to, da dajejo podatki postopka zanesljivo podlago in ker je nov upravni akt v nasprotju s stališči, ki se nanašajo na postopek, je sodišče sledilo primarnemu predlogu tožnikov in upravni akt odpravilo ter samo odločalo o stvari (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je v obravnavanem primeru pravno odločilno, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku samo opravilo preizkus po prvem odstavku 267. člena ZUP, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Tožniki so 3. 7. 2008 vložili predlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, ker niso bili udeleženi oziroma obveščeni o upravnem postopku, v katerem je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po 9. točki 260. člena obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe.

Predlog tožnikov za obnovo postopka je dovoljen, saj je upravni organ ugotovil, da sta se obe stranki postopka za izdajo gradbenega dovoljenja (prizadeta stranka in gospodarska družba F. d. o. o.) odpovedali pravici do pritožbe zoper njo isti dan, ko jima je bilo vročeno, tj. 21. 6. 2007. S tem sta tožnikom onemogočili vstop v postopek v pritožbeni fazi po pogojih iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Da je v obravnavanem primeru predlog za obnovo postopka dovoljen, je sodišče ugotovilo tudi v sodbi I U 1325/2010. Glede na navedeno je očitno, da je predlog za obnovo postopka vložen pred potekom treh let od dokončnosti odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Kot je bilo že prej povedano, je bil predlog za obnovo postopka vložen 3. 7. 2008, kar pomeni, da je bil vložen pravočasno, če so tožniki za gradbeno dovoljenje izvedeli 4. 6. 2008, kot to uveljavljajo v predlogu, tj., ko je druga tožnica prejela dopis upravnega organa. Upravni organ je za tri druge predlagatelje ugotovil okoliščine, na katere je oprl ugotovitev, da so se z gradbenim dovoljenjem seznanili pred 3. 6. 2009. Ti predlagatelji tožbe niso vložili. Za nobenega izmed tožnikov pa upravni organ ni ugotovil posebne okoliščine, na katero bi bilo mogoče opreti ugotovitev, da se je z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanil že pred navedenim datumom.

Tako npr. ni bilo ugotovljeno, da bi katerikoli izmed tožnikov pred 3. 6. 2008 videl gradbiščno tablo, ki mora med drugim vsebovati tudi podatke o gradbenem dovoljenju. Na podlagi okoliščin, da imajo tožniki oziroma njihovi zastopniki oziroma pooblaščenci v kleti objekta B., Ljubljana, garaže, do katerih so dostopali ob zapori ceste in ob zaščitni ograji, upravni organ ni ugotovil, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, temveč le, da so za gradnjo vedeli. Prav tako upravni organ ni ugotovil, da bi bili druga in peta tožnica z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjeni na podlagi elektronskega obvestila o prometnih zaporah z dne 23. 7. 2007. Upravni organ namreč ni ugotovil, da bi to obvestilo vsebovalo tudi podatek o gradbenem dovoljenju, temveč le o gradnji. Zato to dejstvo ne more biti pravno odločilno in zato tudi ni pomembno, ali ga je druga tožnica sploh prejela.

Po ugotovitvah upravnega organa je bilo na zboru etažnih lastnikov 13. 9. 2007, na katerem so bili prisotni vsi tožniki oziroma njihovi pooblaščenci, govora o sami gradnji in delih v zvezi s prestavitvijo kolektorja. Tako upravni organ na podlagi teh dejstev zopet le sklepa, da je bilo gradbeno dovoljenje tudi omenjeno, ni pa tega ugotovil ne na podlagi vsebine zapisnika, ne na podlagi izjav udeležencev tega sestanka.

Dejstvo, da izjave udeležencev zbora etažnih lastnikov po ugotovitvah drugostopenjskega organa niso „tako enoznačne“ glede vprašanja, o čem se je na zboru razpravljalo, pa ne pomeni, da so se z gradbenim dovoljenjem seznanili oziroma da so zanj izvedeli zgolj zato, ker se je na tem sestanku po ugotovitvah upravnega organa med drugim govorilo tudi o delih za prestavitev kolektorja. Tudi predstavitev terminskega plana prestavitve kolektorja (po izjavi G.G. z dne 10. 11. 2011) ne pomeni, da so se udeleženci sestanka seznanili z dejstvom, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za ta dela.

Da so bili tožniki o gradnji obveščeni z dopisom družbe H. d. d. z dne 4. 4. 2008, ki je bilo naslovljeno upravniku, niti ni sporno, saj sami pojasnjujejo, da so na podlagi tega dopisa opravili poizvedbe o tem, ali je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Tudi na podlagi tega dejstva upravni organ sklepa „le“, da se mu zdi neverjetno, da tožniki vse do 3. 6. 2008 za gradbeno dovoljenje ne bi vedeli oziroma, da o gradnji ne bi obvestili pristojnih inšpekcijskih služb, ni pa ugotovil, da bi na podlagi obvestila o poškodovanju stene na objektu tožnikov, ti že izvedeli za izdano gradbeno dovoljenje. Zato niti ni pomembno, kdaj so se tožniki z omenjenim dopisom seznanili. Pomembno je, da so se tožniki zaradi poškodbe objekta začeli zanimati za gradnjo na sosednjem zemljišču in da je bilo ugotovljeno, da je upravni organ drugo tožnico z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanil s svojim odgovorom, ki ga je ta prejela 4. 6. 2008. Dejstvo, da je bila s tem odgovorom seznanjena tudi z vsebino gradbenega dovoljenja, pa ne pomeni, da je za dejstvo, da je bilo to dovoljenje izdano, vedela že prej.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je druga tožnica 4. 6. 2008 dobila dopis upravne enote št. 020-629/2008-2 z dne 3. 6. 2008, iz katerega izhaja, da je upravni organ izdal gradbeno dovoljenje št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007 in ker ni bilo ugotovljeno, da bi druga tožnica zanj izvedela pred tem datumom, je njen predlog za obnovo postopka, vložen 3. 7. 2008, pravočasen, saj je vložen v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

Ker tudi drugi štirje tožniki pravočasnost predloga za obnovo postopka izkazujejo z datumom, ko je obvestilo o izdani upravni odločbi prejela druga tožnica in ker tudi za njih upravni organ na podlagi okoliščin in ugotovljenih dejstev ni ugotovil, da bi se z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanili že pred 3. 6. 2008, je tudi njihov predlog za obnovo postopka, vložen 3. 7. 2008, pravočasen.

Po presoji sodišča je predlog popoln in pravočasen, vlagajo ga upravičene osebe, izkazana je tudi okoliščina, na katero se predlog opira, tj. da bi jim morala biti dana možnost sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. To pomeni, da predlog vlagajo osebe, ki so izkazale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (43. člen ZUP). So namreč etažni lastniki objekta B., oziroma skupni lastniki nepremičnin, ki mejijo na zemljišče s parc. št. 2274/1 k. o. ..., na katero se nanaša predmetno gradbeno dovoljenje. Iz predloga za obnovo postopka, kot je povzet tudi v izpodbijani odločbi, je razvidno, da tožniki predlog za obnovo postopka med drugim vlagajo zaradi varstva svojih pravic tako, da gradnja ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njihovega objekta, ki meji na zemljišče gradnje.

Po navedenem so procesne predpostavke za dovolitev obnove, določene v prvem odstavku 267. člena ZUP, izpolnjene, zato je sodišče presodilo, da se postopek, končan z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1239/2007-7 z dne 20. 6. 2007, ki je bilo izdano investitorki Mestni občini Ljubljana, obnovi v taki meri, da se postopka udeležujejo tudi tožniki.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odpravilo tudi odločitev drugostopenjskega organa o pritožbenih stroških, ki je temeljila na odločitvi o neutemeljenosti pritožbe. Sodišče ni sledilo prvemu predlogu tožnikov, da naj plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži toženki, saj za tako odločitev sodišče nima opore v določbah ZUP, ki urejajo stroške upravnega postopka. Toženka je namreč Republika Slovenija in ne pritožbeni organ ali katera izmed strank upravnega postopka. Sledilo pa je drugemu predlogu tožnikov, naj bo o stroških postopka odločeno na koncu postopka in je 2. točko odločbe drugostopenjskega upravnega organa odpravilo. Ker je sodišče obnovo postopka dovolilo, postopek še ni končan. To pomeni, da bo upravni organ o stroških postopka odločal glede na uspeh tega postopka. Obnova upravnega postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki se začne po uradni dolžnosti ali na vlogo predlagatelja (kot v tem primeru) in se torej uspeh glede obnove meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 1382/2005 z dne 28. 10. 2009).

K II. točki izreka Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

V zadevi gre za upravni spor, pri katerem vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 25. člena ZOdvT, zato njegova vrednost znaša 3.500,00 EUR (drugi odstavek 25. člena). Upoštevaje navedeno znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 183,30 EUR, ki se poviša za vsako nadaljnjo dodatno stranko s količnikom 0,3 (tar. št. 1200), kar pomeni, da znaša nagrada za zastopanje petih strank v tem postopku 352,50 EUR. Nadalje je sodišče v skladu z zahtevkom in s tar. št. 6002 ZOdvT tožeči stranki priznalo 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Odmerjeni stroški tako znašajo 431,46 EUR.

V navedenem znesku ni upoštevana plačana sodna taksa za tožbo v višini 148,00 EUR, ki bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).