Jedro

Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je urejena v 83. členu ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga poklic zajema. Tožnikovo delo v zadnjih petih letih ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka in zato tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke, št. ... z dne 27. 11. 2023 in priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za obdobje od 1. 3. 2023 do 28. 2. 2028. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bila pri razsoji upoštevana dejstva, ki s tožbo niso bila izpodbijana, in ki v zadevi niso bila sporna ter o katerih se dokazni postopek ni vodil. Sodišče je prekršilo t. i. načelo dispozitivnosti in razpravno načelo (2., 7. in 212. člen ZPP) ter pravilo, da se nespornih dejstev ne dokazuje (214. člen ZPP). Izpodbijana sodba je t. i. sodba presenečenja, saj tožniku ni bila dana možnost, da se ustrezno izjavi o dejstvih, o katerih je odločal izvedenec. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 3/2023 z dne 21. 2. 2023 iz katerega izhaja, da sta v socialnem sporu uveljavljeni načelo materialne resnice in preiskovalno načelo (61. in 62. člen ZDSS-1). Osrednje mesto kljub temu pripada ZPP ter s tem razpravnemu načelu in načelu dispozitivnosti. V izpodbijani odločbi v zvezi z obsegom po tožniku opravljenega dela in kakovostjo tega dela, nista upoštevani dve tožnikovi vlogi v dolgometražnih filmih. Obe vlogi, zlasti pa filma, sta v laični in strokovni javnosti poželi izredno pozitivne odzive in dosegli visoko prepoznavnost. Tožnik ni izpodbijal odločbe kot take. V ničemer ni oporekal odločitvi komisije glede kvantitativnega kot tudi kvalitativnega vrednotenja njegovih štirih vlog v televizijskih nadaljevankah "A.", "B.", "C." in "D.". Ni nasprotoval sami kvantifikaciji tega vrednotenja (tj. 49 točk), ki mu jo je komisija podelila za omenjene štiri vloge. Izpodbijano odločbo je napadal le glede izpusta njegovih dveh vlog v celovečernih filmih "E." in "F." ter zahteval, da se odločitev komisije dopolni. Obenem je oporekal dejanski ugotovitvi komisije, tj. da iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, da je vlagatelj v njiju vlogi odigral. Vztrajal je, da se napaka odpravi z dodatnim dokazovanjem v sodnem postopku in za ta namen podal več dokaznih predlogov. S tem je začrtal predmet postopka in določil okvir dejanskega in vsebinskega obravnavanja v njem. Vse, kar od tega okvirja odstopa ali ga presega, predstavlja sojenje oziroma odločanje ultra petitum. To utemeljuje obstoj kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka tekom postopka ni oporekala ali nasprotovala materialnopravnemu vrednotenju komisije v izpodbijani odločbi glede tožnikovih vlog v štirih televizijskih serijah, kakor tudi ne dejstvom in okoliščinam, na katerih je temeljila končna ocena iz izpodbijane odločbe. Protivila se je izključno tožnikovim navedbam o tem, da bi bilo treba odločitev komisije dopolniti z obema izpuščenima filmskima vlogama. Kar pomeni, da z njenega zornega kota ne dejstva in okoliščine v zvezi s tožnikovimi vlogami ne zanje podeljena ocena niso bili sporni. Zato ne eno ne drugo ne bi smelo biti predmet nadaljnjega obravnavanja (prim. 2., 7., 212. in 214. člen ZPP). Izvedence je v nasprotju s tožbenim temeljem, nesporno dejstveno podlago zadeve in z izrecnim napotkom iz sklepa sodišča z dne 20. 5. 2024 ("ovrednotiti vse okoliščine, na katere se sklicuje tožnik") opravil vrednotenje popolnoma vseh tožnikovih vlog, odigranih v relevantnem petletnem obdobju, vključno z vlogami v štirih televizijskih serijah. Te vloge je v nasprotju s komisijo v celoti izvzel iz kvalitativnega vrednotenja, ter edine in hkrati vse točke v zvezi s kvaliteto tožnikovega dela podelil za vlogo v filmu "E". Sodišče je dopustilo prekoračitev omenjenih procesnih okvirov, s spreminjanjem tistega dela ocene komisije, ki s tožbo ni bil izpodbijan. Pričakoval je, da bo sodišče v sodnem postopku (o)vrednotilo zgolj njegovi vlogi v dveh dolgometražnih filmih, kot je zahteval s tožbo. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, da se zaslišita predsednik komisije G. G. in H. H., ki je vodila postopek izdaje izpodbijane odločbe. To je napeljalo tožnika k sklepu, da njegove vloge v TV serijah, ki jih je obravnavala komisija za zadevo, kakor je bila zastavljena s tožbenim temeljem in nesporno trditveno podlago, niso relevantne. Sodišče bi moralo skladno z dolžnostjo materialno pravdnega vodstva iz 285. člena ZPP razkriti svoje stališče in s tem usmeriti tožnika v dodatne dokazne aktivnosti. Prezrto je bilo, da se sporno obdobje nanaša na t. i. kovidno obdobje, ki je najbolj prizadelo prav sektor kulture in umetnosti. Zaslišanje predsednika in po potrebi tudi članov komisije bi bilo potrebno izvesti, ker komisija pri kategoriji kakovost praviloma upošteva vloge v TV serijah, tudi, če so stranske. Odločitev zato pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožniku je bila kršena pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave, saj mu ni bila dana možnost navajati oziroma izrekati se o dejstvih, ki so oz. bi bila bistvenega pomena. Postopanju sodišča nasprotujeta tudi pravili iz 61. in prvega odstavka 62. člena ZDSS-1. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da se uporabi točkovni zbir, ki ga je izvedenec namenil tožnikovi vlogi v dokumentarnem filmu "E.", tj. 10 točk za kriterij "obseg dela" in 24 točk za kriterij "kakovost", torej skupaj 34 točk. Te točke naj se prištejejo točkam iz izpodbijane odločbe (49 točk). Vsota, ki znaša 83 točk pomeni priznanje pravice do plačevanja socialnih prispevkov v breme proračuna. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženke z dne 27. 11. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga z dne 21. 12. 2022 za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik je v vlogi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za poklic igralca navedel vloge v serijah A., B., C. in D. ter vlogi v filmu F. in dokumentarno igranem filmu E.. V predsodnem postopku je strokovna komisija za področje avdiovizualnih umetnosti najprej podala mnenje, da je tožnik v relevantnem obdobju dosegel 37 točk in ni izpolnil pogoja za priznanje kulturnega prispevka kot izjemnega. Komisija je po ponovni presoji tožnikov prispevek ovrednotila z 49 točkami1, vendar tudi v tem primeru tožnik ni izpolnil praga za izpolnitev pogoja izjemnosti. Pri oceni komisija ni upoštevala vlogi v filmu E. in F., ker iz dostopnih podatkov naj ne bi izhajalo, da je tožnik vlogi dejansko odigral.

7.Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je urejena v 83. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po navedeni določbi lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga poklic zajema. Poleg pogojev iz 83. člena ZUJIK, zakon določa še dohodkovni cenzus za plačilo prispevkov iz sredstev državnega proračuna (85. člen ZUJIK). Podrobnejši kriteriji za pridobitev pravice so določeni v Uredbi o samozaposlenih v kulturi (Uredba).

8.Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenskega organa zaključilo, da pri delu tožnika, kljub upoštevanju vseh šestih serij in filmov, ne gre za izjemen kulturni prispevek ter je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo v zadnjih petih letih ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka in zato tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost. Presojo sodišča prve stopnje pritožba neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava (83. člen ZUJIK) in procesnih kršitev (5., 7., 212. in 214 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9.V socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Vsebina teh sporov je drugačna, bolj vezana na formalne predpise, kot to velja za pravdne ali delovne spore. Pravice, ki se v socialnih sporih priznavajo so določene s prisilnimi predpisi. Stranki pravica pripada, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za priznanje. Zato je tudi v socialnih sporih uveljavljeno načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1), ki pomeni, da je vloga sodišča bolj aktivna, saj mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.2 Sporno dejstvo tega socialnega spora je vprašanje, ali tožnikovo delo v zadnjih petih letih pomeni izjemen kulturni prispevek.

10.Zmotno je tožnikovo zatrjevanje, da je sodišče odločalo o zahtevku mimo trditvene podlage. Ker je potrebno oceno ali tožnikovo delo v zadnjih petih letih pomeni izjemni kulturni prispevek, presojati tudi v skladu z načelom materialne resnice, in je tožnik zahteval ugotovitev obstoja izjemnosti kulturnega prispevka, ni podana očitana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo tudi ni relevantna odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 3/2023, ker v tem primeru ne gre za kršitev, ki jo v povezavi z odločitvijo revizijskega sodišča, navaja pritožnik. Sodišče je svojo odločitev o spornem dejstvu, in sicer ali gre v tem primeru za izjemen kulturni prispevek tožnika, utemeljeno oprlo na neodvisen izvedenski organ.

11.Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih samo nima ustreznega strokovnega znanja. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je opravil avdiovizualni strokovnjak, izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikovo delo v zadnjih petih letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka. Kot izjemno je izvedenski organ ocenil le vlogo v dokumentarnem filmu E., ostala dela pa je ocenil kot korektna. Izvedenski organ je tožniku priznal 54 točk, kar ne predstavlja praga za priznanje pravice.

12.Tožnik je imel v postopku možnost, da članu izvedenskega organa postavlja dodatna vprašanja. Zato niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je bil tožnik, zastopan po odvetniku, prikrajšan, da se izjavi o dejstvih, o katerih je odločal izvedenski organ, in da vsa pravno relevantna dejstva tudi navaja. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

13.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na podano izvedensko mnenje. Pri tem je argumentirano pojasnilo zakaj način ocenjevanja, ki ga skuša kot pravilnega predstaviti tožnik, ni primeren. Gre za vrednotenje ali prispevek vlagatelja na njegovem področju, predstavlja izjemen prispevek k razvoju kulture. Izvedenec je podal oceno samostojno in neodvisno od ocene strokovnega organa (tj. v tem primeru strokovne komisije) v predsodnem postopku.

14.V predsodnem postopku o zahtevi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost odloči minister z odločbo (11. člen Uredbe). Odločitev sprejme na podlagi mnenja strokovne komisije (iz 20. člena ZUJIK) glede izpolnjevanja kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev izjemnosti, ki so določeni v skladu s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe. Da se pri vrednotenju izjemnosti presoja celostna ocena kakovosti prijaviteljevega dela in prispevek k razvoju področja je izrecno določeno v 9. členu Uredbe. Predlagateljevo delo je ovrednoteno kot izjemno, če po oceni strokovne komisije dosega točkovne pragove, ki so določeni v Prilogi I.

15.Izvedenski organ ni ocenjeval strokovne komisije, temveč je presojal delo tožnika. Pri podaji mnenja je upošteval napotke iz sklepa sodišča z dne 20. 5. 2024 s katerim mu je bila dana naloga oceniti delo tožnika v zadnjih petih letih in se dodatno opredeliti do vseh okoliščin, na katere se sklicuje tožnik. Neutemeljeno skuša tožnik v pritožbi prikazati, da je bila naloga izvedenca le opredelitev do tožnikovih pripomb in dopolnitev mnenja strokovne komisije. Ne gre za matematično operacijo, temveč za celotno oceno izjemnega prispevka. Da gre za oceno kaj pomeni vrhunsko, ki se poskuša objektivizirati, je izpovedal tudi izvedenec. Ocena tožnikovega dela v zadnjih petih letih se tudi ob upoštevanju dikcije prvega odstavka 83. člena ZUJIK ("če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih") presoja kot celota in ne parcialno.

16.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predsednika in člane strokovne komisije. Ker je sodišče izvedlo dokaz s izvedenskim organom, ni bilo potrebe po izvedbi navedenih dokazov, saj je strokovna komisija že v predsodnem postopku podala svoje mnenje, sodišče pa je presojalo pravilnost in zakonitost odločitve, ki je temeljila na podanem mnenju. Tožniku je bilo v sporu zagotovljeno varstvo njegovih pravic in posledično ni podana kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

17.Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo svojega stališča in ni usmerilo tožnika v dodatne dokazne aktivnosti, saj je pravna podlaga, relevantna za razsojo spora, jasno določena. Graja o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljena. Prav tako tožnik ne more biti uspešen z navedbo, da gre pri sodbi sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja, saj je bilo tožniku znano mnenje sodnega izvedenskega organa, ki ga je sodišče vzelo kot podlago svoje odločitve, tožnik pa je imel možnost, da se ustrezno izjavi o dejstvih, o katerih je odločal. Za sodbo presenečenja bi šlo le, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero nobena od strank ni mogla računati.

18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da odločitev sodišča pomeni odločitev v škodo tožnika. Sodišče je dejansko stanje ustrezno razčistilo in na podlagi izvedbe vseh dokazov razsodilo, da tožniku v obdobju zadnjih petih let ni uspelo dokazati izjemnega kulturnega prispevka, tako kot je bilo odločeno tudi v predsodnem postopku.

19.Ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije covid-19. Pri presoji je sodišče upoštevalo Uredbo o spremembah Uredbe o samozaposlenih v kulturi3, ki v 6. členu med drugim določa, da znaša prag za izpolnitev pogoja izjemnosti v primeru ko predlagateljevo delo v zadnjih petih letih zajema tudi obdobje od 12. marca 2020 do 31. maja 2022 (tj. obdobje epidemije), 62 točk. Prag za izpolnitev pogoja izjemnosti sicer znaša 81 točk. Ker tožnik ni dosegel zahtevanih 62 točk, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice, kot jo uveljavlja tožnik.

20.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Obseg dela je ocenila z 20 točkami, ker je tožnik v preteklih petih letih odigral manjše epizodne vloge v štirih televizijskih nadaljevankah, za kakovost pa mu je dodelila 29 točk.

2Cvetko Aleksej: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2005, str. 278 in 279.

3Ur. l. RS, št. 25-452/2023.

Zveza: