Jedro

Za kršitev pravice do izjave v postopku o prekršku gre le, če je glede na okoliščine konkretnega primera očitno, da storilec nikoli v postopku ni bil seznanjen z očitanim prekrškom in relevantnimi okoliščinami, in se zato o tem ni mogel izjaviti.

Zoper sklep o popravi pomot, izdan na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1, so dovoljena le pravna sredstva po ZP-1, ki zoper tak sklep pravnega sredstva ne določa. S tem pa udeležencem postopka o prekršku ustavna pravica do pravnega sredstva ni kršena, saj se s takšnim sklepom ne odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih udeležencev in nima vpliva na pravni položaj udeležencev postopka.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Šentjur je 20.1.2008 A.K. s plačilnim nalogom zaradi prekrška po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 izrekla globo 250,38 EUR in 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper plačilni nalog v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in zoper sklep prekrškovnega organa o popravi pomot, ki se nanaša na plačilni nalog. V zahtevi navaja, da plačilni nalog nima navedbe kraja in zato nima vseh obveznih sestavin, kar pomeni kršitev iz 2. alineje 62. člena ZP-1 in kršitev zakonske ter ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Ker se storilec naj ne bi mogel izjaviti o kraju storitve prekrška, vložnik uveljavlja tudi kršitev storilčeve pravice do izjave. Nadalje uveljavlja kršitev drugega in tretjega odstavka 46. člena ZP-1 v zvezi z 228. in tretjim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1, ker sklep o popravi pomot ni obrazložen in nima pravnega pouka o pravici do pritožbe. Zaradi teh kršitev naj bi bila storilcu kršena tudi ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Ker sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ni odpravilo napak in ker je sodbo oprlo na nepravnomočen sklep o popravi in uveljavilo njegovo kasnejše učinkovanje v času, ko je rok za vložitev pravnega sredstva zoper plačilni nalog že potekel, naj bi kršilo pravico do izjave in zakonsko ter ustavno pravico do pravnega sredstva.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu in njegovi zagovornici. Slednja v vlogi z dne 6.5.2008 navaja, da je zahteva vložena na njeno pobudo in se z njo v celoti strinja.

B.

4. Po ureditvi v ZP-1 o prekršku praviloma odloča prekrškovni organ v hitrem postopku. Prekrškovni organ o prekršku odloči bodisi z odločbo o prekršku (56. člen ZP-1) bodisi s plačilnim nalogom (57. člen ZP-1). Plačilni nalog je namenjen hitremu odločanju v zadevah z enostavnim dejanskim stanom in se praviloma izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, pod pogojem, da pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav. Vsebina plačilnega naloga je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju mora plačilni nalog vsebovati kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe in število kazenskih točk, številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva. Iz citirane zakonske določbe v nasprotju s trditvijo vložnika ne izhaja zahteva, da mora biti kraj prekrška opisan z lastnostmi, ki vplivajo na pravno opredelitev prekrška. Kraj storitve prekrška kot obvezna sestavina plačilnega naloga zgolj omogoča individualizacijo historičnega dogodka (življenjskega primera), ki ga prekrškovni organ obravnava kot prekršek. Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da izpodbijani plačilni nalog nima vseh obveznih sestavin, saj je v njem kraj prekrška naveden. Kršitev iz 2. alineje 62. člena ZP-1 ni podana.

5. Kadar so posamezne lastnosti kraja storitve prekrška pomembne zaradi pravne opredelitve prekrška, je potrebno kraj podrobneje opisati v okviru opisa dejanja. Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E) v zakonski ureditvi hitrega postopka ni bilo predvideno, da bi bil kršitelj seznanjen s pisnim opisom prekrška, ki ga je v skladu z zakonom prekrškovni organ sestavil šele po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Dejstvo, da je bila ureditev z novelo ZP-1E v tem delu spremenjena, ne pomeni, da so vsi do uveljavitve novele izdani plačilni nalogi nezakoniti in je bila vsem kršiteljem, obravnavanim v skladu s tedanjo zakonsko ureditvijo postopka, kršena zakonska in ustavna pravica do izjave. Za kršitev pravice do izjave bo šlo le takrat, ko bo glede na okoliščine vsakega konkretnega primera očitno, da storilec nikoli v postopku ni bil seznanjen z očitanim prekrškom in relevantnimi okoliščinami, in se zato o tem ni mogel izjaviti.

6. Iz izpodbijanega plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec neposredno po storitvi prekrška ustavljen in mu je bil plačilni nalog izdan in vročen takoj na kraju samem. Tako ni mogoče pritrditi vložniku, ki navaja, da storilec ni imel možnosti, da se izjavi o kraju prekrška in ni mogel v zahtevi za sodno varstvo uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker mu ni bilo znano, kakšen opis je bil posredovan sodišču, v plačilnem nalogu in sklepu o popravi pomot pa kraj storitve prekrška ni natančno opisan. Storilec je bil v hitrem postopku pred prekrškovnim organom seznanjen tako s kršitvijo kot s krajem storitve očitanega prekrška in se je o tem tudi izjavil v zahtevi za sodno varstvo.

7. Prekrškovni organ je v obravnavanem primeru po uradni dolžnosti izdal sklep o popravi pomot v plačilnem nalogu z dne 20.1.2008, v katerem je zapis "lokacija: RC, R2, 424, 11, 6" spremenil tako, da se pravilno glasi "lokacija: RC, R2, 424.11 66. 11,6". Za obravnavo konkretnega prekrška v smislu pravne opredelitve dejanja in odgovornosti storilca pa niti ni pomembno, kakšne so številčne oznake ceste, kjer je bil storjen prekršek (to je "RC, R2, 424, 11, 6" ali "RC, R2, 424.11 66. 11,6"), temveč so pomembne posebne značilnosti ceste, kot na primer preglednost in dolžina ovinka. Prekrškovni organ je posamezne za odločanje o prekršku pomembne lastnosti in posebnosti kraja, kjer je bil prekršek storjen, navedel v opisu dejanja, ki ga je v skladu z določbo šestega odstavka 57. člena ZP-1 poslal sodišču skupaj z zahtevo storilčeve zagovornice za sodno varstvo. Opis dejanja z navedbo pomembnih lastnosti cestišča (vozišče poteka v blagem klancu navzgor, nato se nadaljuje v desni dolgi nepregledni ovinek) je sodišču prve stopnje omogočil preizkus zahteve za sodno varstvo, kjer je vložnik opisal svoje videnje kraja storitve prekrška, in s tem preizkus zakonitosti napadenega plačilnega naloga. Zato je neutemeljena trditev vložnika, da je bila storilcu kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

8. Vrhovni državni tožilec tudi ob uveljavljanju kršitve pravice do izjave in pravice do pravnega sredstva v zvezi s sklepom o popravi pomot ni pojasnil, kako naj bi opisana sprememba vplivala na izjavo kršitelja o prekršku, niti ne zatrjuje, da je s popravljeno lokacijo opisan kakšen drug kraj prekrška, s katerim storilec dejansko ne bi bil seznanjen. Vložnik celo sam ugotavlja, da popravni sklep na plačilni nalog nima bistvenega vpliva, saj naj kraj še vedno ne bi bil določen tako, da bi ustrezal zakonski zahtevi in omogočal izjavo kršitelja ter sodno preverjanje pravne opredelitve prekrška. Delna sprememba zapisa pod rubriko "lokacija" tako ni imela vpliva na odločitev sodišča o neutemeljenosti zahteve za sodno varstvo ter ni imela in tudi ni mogla imeti nobenega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

9. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena tudi v delu, kjer izpodbija sklep prekrškovnega organa o popravi pomot. Prekrškovni organ, ki je izdal odločbo, lahko s sklepom vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka popravi pomote v pisavi ali v številkah ali druge očitne pomote v odločbi (drugi odstavek 46. člena ZP-1). Popravki odločb so sestavni deli odločb o prekrških in drugih odločb. Popravke, ki so bili napravljeni potem, ko je bila odločba udeležencem že poslana, je zato treba udeležencem pisno sporočiti (tretji odstavek 46. člena ZP-1). V smislu citiranega člena gre za očitne pomote v odločbi, kadar so na primer napačno napisana imena, datumi, naslovi zakonov, posamezne besede in podobno, torej pomote tehničnega značaja. Na način iz drugega odstavka 46. člena ZP-1 se ne more odpraviti vsebinskih pomanjkljivosti ali napak v odločbi oziroma zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, kot na primer znesek globe, število kazenskih točk, pravna opredelitev prekrška, kršitelj in podobo. V slednjih primerih gre namreč za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvaril plačilni nalog, torej za takšno spremembo, ki je dovoljena le na podlagi rednega ali izrednega pravnega sredstva. V določenih primerih (pravočasna in utemeljena zahteva za sodno varstvo) lahko prekrškovni organ nekatere vsebinske napake in pomanjkljivosti odločbe odpravi na podlagi petega odstavka 63. člena ZP-1 tako, da nepravilno odločbo odpravi in ustavi postopek ali jo nadomesti z novo odločbo. Zoper novo odločbo, s katero prekrškovni organ odpravi (vsebinske) napake prve odločbe, je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo (šesti odstavek 63. člena ZP-1). V primerih, ko niso izpolnjeni pogoji za izdajo nove odločbe iz petega odstavka 63. člena ZP-1, vsebinskih napak in pomanjkljivosti odločbe o prekršku ali plačilnega naloga ni mogoče odpraviti drugače kot v postopku s pravnimi sredstvi. V konkretnem primeru je prekrškovni organ s sklepom o popravi pomot na zgoraj opisan način spremenil označbo kraja prekrška, pri čemer je zapisu na plačilnem nalogu dodal številčno oznako cestnega odseka. Takšen popravek pomeni popravo očitne pomote, ki jo je mogoče odpraviti z uporabo drugega odstavka 46. člena ZP-1. 10. Zoper odločbe, ki jih izdata v postopku o prekršku sodišče in prekrškovni organ, so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ZP-1 (prvi odstavek 46. člena ZP-1). Nepravilno je zato stališče vrhovnega državnega tožilca, da se na podlagi 58. člena ZP-1 glede pravnih sredstev zoper sklep o popravi pomot, izdan na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 223. člena ZUP. Takšne smiselne uporabe določb zakona o splošnem upravnem postopku ne dopuščata niti citirana določba prvega odstavka 46. člena ZP-1, niti določba 58. člena ZP-1. Slednja taksativno našteva institute, glede katerih se v hitrem postopku smiselno uporabljajo določila ZUP, in med njimi ni pravnih sredstev. Zoper sklep o popravi pomot, izdan na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1, so dovoljena le tista pravna sredstva, ki jih določa ZP-1. 11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zoper sklep o popravi pomot, ki ga izda prekrškovni organ, ZP-1 ne določa nobenega pravnega sredstva. S sklepom o popravi pomot se lahko odpravljajo le očitne pisne pomote, ki so zgolj tehnične narave. S tem, ko zoper takšen sklep v zakonu ni predvideno posebno pravno sredstvo, udeležencem postopka o prekršku ni kršena ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj z njim ni odločeno o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih udeležencev in nima vpliva na pravni položaj udeležencev postopka. Glede na navedeno storilcu v obravnavanem primeru ni bila kršena pravica do pritožbe, ker sklep o popravi pomot nima obrazložitve in pravnega pouka, in ker je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo, brez da bi bilo prej odločeno o pritožbi, ki naj bi jo glede na navedbe zahteve vložila storilčeva zagovornica.

12. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).