Jedro

Ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožečih strank za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da sta tožnika, ki sta hrvaška državljana s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, že leta 1972 odšla v ZR Nemčijo, kjer še vedno živita in delata in tako ne izpolnjujeta enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I). S tem pa tudi oba mladoletna otroka, ki sta bila rojena v Nemčiji in nista nikdar dalj časa prebivala v Sloveniji, ne moreta pridobiti državljanstva Republike Slovenije (14. člen zakona o državljanstvu).

V tožbi tožnika navajata, da bi morala tožena stranka upoštevati, da sta odšla 1.2.1971 v takratno Zvezno republiko Nemčijo le na začasno delo in si s prihranki kupila v Sloveniji gradbeno parcelo št. 200/18 in si na njej zgradila stanovanjsko hišo, ki jo nameravata zasesti po vrnitvi iz začasnega dela v Nemčiji. Menita, da je določba prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije v izpodbijani odločbi preozko interpretirana in predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem pridobi državljan druge republike državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker tožnika delata v ZR Nemčiji, kjer z otrokoma tudi živita, pa čeprav začasno, kot trdita v tožbi, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je namreč le kraj, v katerem prizadeti pretežno zadovoljujejo svoje vsakodnevne življenjske potrebe. Namen bodočega stalnega prebivanja in lastništvo nepremičnin v Sloveniji pri ugotavljanju navedenega pogoja nista bistvena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožniki s tožbo niso mogli uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1/91-I).