Jedro

Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima sodišče zgolj tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. V kolikor želi stranka neko dejstvo, kot v obravnavanem primeru, dokazovati z zaslišanjem predlaganih prič, mora sodišče za zavrnitev takšnega predloga navesti upravičene razloge (npr. gre za dejstvo, ki za obravnavani primer ni pravno relevantno). Na ta način je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbenem predlogu se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišču prve stopnje očita, da je z vročitvijo mnenja izvedenca skupaj z izpodbijanim sklepom, absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S tem mu je namreč onemogočilo, da bi se do izvedenskega mnenja opredelil in morebiti predlagal nadaljnje dokaze (npr. dopolnitev izvedenskega mnenja, zaslišanje izvedenca, pritegnitev drugega izvedenca). Graja dokazno oceno izvedenskega mnenja ter na njegovi podlagi sprejeto dokazno oceno izbrisnega dovoljenja. Sodišču nadalje očita bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče namreč ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje strank in predlaganih prič). Preuranjeno in v njegovo škodo je sprejelo zaključek, da ima vsebina javne listine večjo dokazno moč in je z zaslišanjem strank ter prič ne bi mogel izpodbiti. Po njegovem je sodišče kršilo pravico do izjave in do dokazovanja, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkušalo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 istega zakona ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - dednega dogovora, povzetega v sklepu o dedovanju D 85/99 z dne 20. 12. 2000 za izterjavo 5.112,82 EUR s pripadki ter izvršilne stroške. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik navajal, da je dolgovani znesek poravnal že pred vložitvijo predloga za izvršbo. V dokaz je predložil potrdilo upnika o prejemu takratnih 65.000 DEM (priloga B2) ter izbrisno dovoljenje (priloga B1). Upnik je v odgovoru na ugovor nasprotoval dolžnikom navedbam ter predlagal izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca grafologa, saj podpis na potrdilu naj ne bi bil njegov. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora izhajalo iz mnenje izvedenca grafologa S.P.. Ker pa slednji ni mogel z zanesljivostjo ugotoviti, ali je podpis na listini, ki potrjuje izpolnitev dolžnikove obveznosti, ponarejen ali ne, je uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ocenilo je, da je na upniku, da ovrže pristnost podpisa, ker pa ta tega bremena ni zmogel, ter ob upoštevanju še drugih dokazov, zlasti izbrisnega dovoljenja z dne 17. 9. 2002, s katerim je upnik potrdil, da je terjatev v celoti poplačana, dovolil izbris zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve, je sledilo ugovoru dolžnika ter sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je prenagljeno odločilo o ugovoru dolžnika, saj strankam, na kar utemeljeno opozarja upnik v pritožbi in kar izhaja iz listin v spisu (vročilnice pripete k l. št. 65), izvedenskega mnenja grafologa S.P., iz katerega je izhajalo ter se nanj oprlo pri svoji odločitvi, pred vročitvijo sklepa o ugovoru ni vročilo v izjavo. Sodišče tako strankam ni dalo možnosti, da se po podanem mnenju izvedenca do njega opredelita, zahtevata njegovo dopolnitev ali pa od sodišča zahtevata postavitev novega izvedenca, kar izpostavlja upnik v pritožbi. Ker je izvedenec ugotavljal dejstva, ki so za obravnavani primer odločilna, je sodišče z zgoraj opisanim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti oziroma pravico do izjave in sodelovanja v postopku, ki ga (oz. jo) v skladu s členom 22 Ustave RS zagotavlja tudi 5. člen ZPP, v katerem se izraža klasično pravilo audiatur et altera pars. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS, mora biti v kontradiktornem postopku vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku (vključno s postavljanjem vprašanj pričam in izvedencem), da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Postopek se mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice. Resda je v obravnavanem primeru izvedenec odgovoril na postavljena vprašanja sodišča, vendar navedena okoliščina ne dopušča izjeme, da bi strankam onemogočili, da bi aktivno vplivale na potek in rezultat postopka. Pravica iz 22. člena Ustave temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva ter preprečuje, da bi stranka postala le predmet postopka. Navedeno pravilo je torej eno izmed temeljnih ustavnih procesnih jamstev(1).

7. Vse zgoraj navedeno, in na kar utemeljeno opozarja pritožba, omogoča zaključek da je bila upniku s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep sodišča prve stopnje se zato razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče naj v nakazni smeri dopolni dokazni postopek oziroma strankam postopka določi rok, v katerem lahko na izvedensko mnenje Srečka Pušnika podajo morebitne pripombe, predlagajo njegovo dopolnitev ali predlagajo sodišču postavitev novega izvedenca (253. člen ZPP v zvezi s 5. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

8. Glede na pritožbena izvajanja upnika je še pojasniti, da velja v postopkih načelna prepoved vnaprejšnje dokazne ocene. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima sodišče zgolj tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. V kolikor želi stranka neko dejstvo, kot v obravnavanem primeru, dokazovati z zaslišanjem predlaganih prič, mora sodišče za zavrnitev takšnega predloga navesti upravičene razloge (npr. gre za dejstvo, ki za obravnavani primer ni pravno relevantno)(2). Na ta način je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

9. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih upnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105), št. Up-608/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 47/06), št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 87/05), št. Up-521/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 84), št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132) in št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80).

Op. št. (2) : Lojze Ude, ...[et al], Pravdni postopek: zakon s komentarjem,:Uradni list: GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 56.