Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. točka odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije ... z dne 4.1.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) pritožbo pravnih naslednikov K.A. zoper sklep Upravne enote ... z dne 24.4.1995, v kolikor se nanaša na zavarovano premoženje I.E., zavrgla, pod tč. 2) zavrnila pritožbo pravnih naslednikov K.A., zoper prej navedeni prvostopni sklep, s katerim se je zavezancu - T. prepovedalo lastninsko preoblikovanje podjetja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do višine 2.617.936 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije kot rezervacijo premoženja za zavarovanje zahtevka pravnih naslednikov K.A. in mu naložilo, da izda in prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj navadne delnice iz 2. odstavka 22. člena ZLPP v skupni tolarski protivrednosti 2.940.642 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan otvoritvene bilance. V obrazložitvi navaja, da je pritožbo pod 1. točko zavrglo, ker tožnik ni imel pooblastila za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na predlog podan s strani pravnih naslednikov I.E., čeprav je zaradi združitve obeh postopkov z istim sklepom odločeno o obeh predlogih. V zvezi z 2. točko pa tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno odločil. Pravilno je uporabil materialno pravo oziroma 12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Po presoji tožene stranke je prvostopni organ tudi pravilno odločil, da se zavezancu le delno prepove lastninsko preoblikovanje. Dejstvo, da pravni nasledniki upravičenca zahtevajo vrnitev podržavljenega podjetja, skladno z določbo 34. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in v tej smeri tudi predlagajo izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da mora upravni organ tako tudi odločiti. Če ni pogojev za izdajo začasne odredbe o popolni prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetja, je povsem pravilno, da organ delno prepove lastninsko preoblikovanje podjetja, vendar v višini, ki ustreza valorizirani vrednosti podržavljenega premoženja, ki je med sredstvi zavezanca. Vrednost podržavljenega premoženja, za katerega je pasivno legitimiran T. je ugotovljena na podlagi popisa in cenitve, ki ga je ob podržavljenju dne 19.11.1946 opravila komisija. Iz zapisnika komisije izhaja, da znaša vrednost podržavljenega premoženja (čista aktiva) 18.797.632,60 takratnih dinarjev.

Ugotovljena vrednost je pravilno valorizirana s koeficientom, ki velja za leto 1946, ko je bilo premoženje dejansko podržavljeno. Če pravni nasledniki ugovarjajo tako ugotovljeni vrednosti, bi morali predložiti druge verodostojne listine ali dokazila o realni vrednosti podržavljenega premoženja, vendar iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju (4. odstavek 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju: Navodilo). Zato ni mogoče uporabiti vrednosti oziroma podatkov, ki se opirajo na vrednost premoženja po cenitvi iz leta 1966, ki jih je pri cenitvi uporabil izvedenec A.B. Organ prve stopnje je tudi pravilno odločil, ko je iz aktive podržavljenega podjetja izločil stvari (parc. št. 73 in 74), ki ob podržavljenju niso bile v funkciji podjetja, ker gre za zasebne stvari upravičenca (osebno imovino, za katero so lahko zavezanci še druge pravne osebe in ne samo podjetje T.). O ostalem delu zahteve za denacionalizacijo oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe bo odločal drugi stvarno pristojni organ.

Tožniki v tožbi izpodbijajo odločbo tožene stranke in kot iz njene vsebine izhaja, samo v delu (2. točka), ki se nanaša na zavrnitev pritožbe. Navajajo, da so v zahtevi za denacionalizacijo zahtevali vrnitev podjetja T. kot celote, z vsemi pripadajočimi objekti, zemljišči, opremo in kapitalom v last in posest. V skladu z navedeno zahtevo je bil podan tudi predlog za začasno odredbo. Podjetje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, je bilo last fizične osebe (K.A.), zato naj bi se vrnilo v last po določbi 34. člena ZDen (ne pa 37. in 38. člena). Uporaba določbe 4. odstavka 5. člena Navodila, na katero se sklicuje tožena stranka, pomeni kršitev materialnega predpisa, saj se po 2. odstavku 6. člena Navodila, določbi 5. člena in 1. odstavka 6. člena ne uporabljata za nepremičnine. Vrednost nepremičnin ob podržavljenju se ugotovi na podlagi 2. in 3. odstavka 44. člena ZDen in po določbah 9. in sledečih ter 11. do 25. člena Navodila. Iz komisijskega zapisnika z dne 19.11.1946, ki naj bi bil osnova za izračun vrednosti podjetja ob podržavljenju, je razvidno, da so bila zemljišča, ne glede na to ali je šlo za stavbna ali kmetijska, enako ocenjena (120 takratnih din), razen za parc. št. 92, ki je bila ocenjena na 0,50 din in parc. št. 201, ki je bila ocenjena na 60 din. Navedeni zapisnik je za denacionalizacijske upravičence povsem nesprejemljiv, saj pri njegovi sestavi ni sodeloval strokovnjak - cenilec. Upravni organ je v odločbi tudi povsem neupravičeno odštel vrednost zemljišč parc. št. 73 in 74 ter stanovanjske hiše stoječe na parc. št. 73, češ, da to ni bilo premoženje podjetja, ampak zasebno premoženje. Iz prej navedenega zapisnika jasno izhaja, da je bilo tudi to premoženje podjetja. Kot zasebna last so bili priznani le en konj, dva voza in dve konjski vpregi. V popisu premoženja, razen stanovanjske hiše v ... ulici, tudi niso zajete nepremičnine vl. št. 28 (bivše upravno poslopje s hlevi, garažami, skladišči in stanovanja), za katera je vknjižen kot uporabnik T. Enako velja za nepremičnine vl. št. 530, kjer sta bili vpisani parc. št. 40 in 41 stavbišče s hišo v ... ulici in vrt, ki jih je K.A. prodal A.J., vendar je bila pogodba sodno razveljavljena, češ, da ob sklepanju pogodbe ta ni bil več lastnik. Komisijski zapisnik z dne 19.11.1946 tudi ne more biti edina osnova za oceno vrednosti podržavljenega premoženja, ker ne zajema vseh podržavljenih nepremičnin, ki so še danes v uporabi T. Tožena stranka bi v postopku morala upoštevati cenitev podjetja, ki jo je na prošnjo tožnikov opravil sodni cenilec A.B. Ta je pri svoji cenitvi uporabil zapisnik z dne 31.12.1966, napravljen na zahtevo takratnega Zveznega sekretariata za proračun in splošne zadeve Beograd. V zapisniku je izrecno navedeno, da je delan po takratni Uredbi o postopku za cenitev vrednosti in ugotavljanju odškodnin za nacionalizirano premoženje, po stanju na dan prevzema in po cenah iz leta 1948 ter na osnovi komisijskega zapisnika iz leta 1946. Tožniki tudi ugovarjajo, da bi se od vrednosti zaplenjenega premoženja, ki je znašalo po rekapitulaciji navedenega zapisnika 23.763.340,47 din, odbil od pasive, poleg nominiranih obveznosti, tudi znesek 3.722.311,17 din za Sklad za izravnavo cen, ki naj bi predstavljal valorizacijsko razliko. Ker ne gre za obveznosti iz poslovanja, temveč za nenominirani vir sredstev, ga je ekvivalentno revalorizacijskim učinkom prišteti h kapitalu podjetja pri določitvi neto aktive v skladu z 2. odstavkom 8. člena Navodila. Valorizacija je bila na podlagi Zakona o valorizaciji iz oktobra 1945 in avgusta 1946 potrebna za ugotovitev realne vrednosti podjetij in je zato ni šteti kot obveznost podjetja. Isto velja tudi za rezervacijo v višini 324.803,24 din. Tožniki trdijo, da z navedeno odločbo niso varovane pravice in interesi denacionalizacijskih upravičencev. Kršene so njihove ustavne pravice, saj jim lahko v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja nastane nepopravljiva škoda. Predlagajo, da sodišče z začasno odredbo prepove podjetju T. vsakršno odtujitev ali obremenitev nepremičnin vl. št. 670, 699, 700, 409, 530 in 49 al i delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo.

Prizadeta stranka - zavezanec v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je odločitev prvostopnega organa in tožene stranke pravilna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) mora upravni organ ugotoviti, ali je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na Sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona.

Po presoji sodišča je upravni organ v postopku izdaje sklepa o začasni odredbi nepopolno ugotovil dejansko stanje, pomembno za presojo, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazan. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, upravni organ za parceli št. 73 in 74 ter stanovanjsko hišo stoječo na parc. št. 73 ni odredil zavarovanja z začasno odredbo iz razloga, ker to naj ne bi bilo premoženje podržavljenega podjetja, ampak zasebno premoženje upravičenca. Če so bile navedene nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetja, kot to trdijo tožniki in so v sredstvih T. kot zavezanca, bi moral upravni organ z začasno odredbo zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te nepremičnine spadale v zasebno premoženje upravičenca, na kar se sklicuje tožena stranka, je nepomembna. Namen začasne odredbe je v zavarovanju zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu z ZDen uveljavljajo upravičenci do podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP (1. odstavek 9. člena). Upravni organ je v postopku izdaje začasne odredbe dolžan z njo zavarovati vse stvari, ki so predmet zahtevka oziroma predloga za zavarovanje, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Enako velja tudi za nepremičnine iz vložka št. 28, če drži tožbena navedba, da so bile upravičencu podržavljene in so v sredstvih T., kolikor seveda, te niso predmet drugega denacionalizacijskega postopka, kot to navaja prvostopna odločba. V novem postopku bo morala tožena stranka navedene pripombe sodišča upoštevati.

Ugovor tožnikov, da so v denacionalizacijskem postopku zahtevali vrnitev podržavljenega podjetja T. po 34. členu ZDen, ne pa v smislu kapitalskih družb po 37. oziroma 38. členu, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri izdaji začasne odredbe, je po mnenju sodišča, pravno neutemeljen. Ob ugotovljenem dejstvu, da so sredstva podjetja T., ki so predmet denacionalizacije, sestavljena iz podržavljenega podjetja "Tovarna ..." in iz podjetja "Tovarna ..." in da so upravičenci obeh podržavljenih podjetij podali denacionalizacijski zahtevek, kar v stvari ni sporno, je odločitev upravnega organa skladna tako z določbami ZLPP (12. člen), kot tudi z določbami ZDen (37. in 38. člen). Po 39. členu ZDen se na način določen v 37. in 38. členu tega zakona vrača tudi premoženje podjetja iz 2. odstavka 34. člena. Ta določa, da v primeru, ko je podjetje prešlo v sestav druge pravne osebe, se vrne v last, če ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz te pravne osebe. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta upravičenca obeh podržavljenih podjetij, ki sta v sredstvih T., podala denacionalizacijski zahtevek in tudi predlog za začasno odredbo, je sklicevanje upravnega organa na določbe 37. oziroma 38. člena ZDen, pravilno. Sodišče zavrača tudi trditev tožnikov, da pomeni uporaba določbe 4. odstavka 5. člena Navodila, na katero se sklicuje tožena stranka, kršitev materialnega predpisa. Določba 2. odstavka 6. člena Navodila res določa, da določbe 5. člena ne veljajo za nepremičnine, vendar so tožniki spregledali določbo 8. člena Navodila, ki se nanaša na podjetja (to je tudi predmet tega postopka), ki določa, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in 1. odstavka 6. člena tega Navodila. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive, na podlagi vrednosti, ki je bila ugotovljena z aktom o podržavljenju ali z zapisnikom, ki je sestavljen ob podržavljenju ter da je vrednost iz aktov o podržavljenju oziroma zapisnikov dopustno izpodbijati, vendar da je v teh primerih treba drugačne vrednosti dokazati z drugimi verodostojnimi listinami oziroma drugimi dokazi (5. člen Navodila). Sodišče ob tem le še dodaja, da je že v dosedanji praksi zavzelo stališče, da iz določbe 5. odstavka 44. člena ZDen (ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij se valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance) izhaja, da za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že ob času podržavljenja, zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja. Ker je upravni organ v tem primeru ugotovil, da je bila vrednost podržavljenega podjetja že določena ob podržavljenju (kar potrjujejo podatki spisov, pa tudi tožniki temu ne ugovarjajo) je njegova odločitev, da se upošteva ta vrednost, valorizirana v skladu s prej navedeno določbo ZDen, ker tožniki v postopku niso predložili dokazov v smislu 5. člena Navodila, pravno utemeljena. Navedeno pravno razlago 5. odstavka 44. člena ZDen je sodišče oprlo na temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja ta zakon, ne sme delati novih. Pri soočenju dveh nasprotujočih si interesov, in sicer na eni strani interesa upravičencev, da se jim krivice v čimvečji meri popravijo in na drugi strani omejenih materialnih sposobnosti družbe za popravo teh krivic, se je zakonodajalec tudi v tem primeru odločil za kompromis (posredno izražen v navedeni zakonski določbi), da je v primerih, ko je bila denarna vrednost gospodarskega subjekta ob podržavljenju že ugotovljena, predvidel enostaven in racionalen postopek, med drugim tudi postopek brez nepotrebnih stroškov.

Tožbeni ugovor, da komisijski zapisnik z dne 19.11.1946 ne zajema vseh podržavljenih nepremičnin, ki so predmet tega predloga za izdajo začasne odredbe (brez navedbe konkretnih nepremičnin) ter navedba, ki se nanaša na nepremičnine, parc. št. 40 in 41, vpisanih v vl. št. 530, ki naj bi jih K.A. prodal A.J., pravni posel pa naj bi bil leta 1947 izrečen za ničnega in navedbe, ki se nanašajo na obveznost podjetja Skladu za izravnavo cen (valorizacijska razlika), na rezervacijo v višini 324.803,24 din in na naknadne odpise in obveznosti podjetja po 5.12.1946, je sodišče štelo kot novote v tožbi in jih zato ni presojalo. Iz izpodbijane odločbe (in tudi iz podatkov v spisih) namreč ni razvidno, da bi tožniki to uveljavljali že v pritožbenem postopku. Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe, zato ne more upoštevati novot, torej novih dejstev in okoliščin, ki niso bile navajane in obravnavane v upravnem postopku. Ne glede na navedeno, pa sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na nepremičnine, parc. št. 40 in 41, vpisane v vl. št. 530, ki naj bi jih upravičenec leta 1947 prodal A.J., pravni posel pa naj bi bil sodno izrečen za ničnega, pripominja, da bo moral upravni organ v ponovnem postopku upoštevati tudi sodno odločitev (U 275/96) v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom A.J. Če temu v upravnem postopku ne bo priznan status upravičenca, bo moral upravni organ v tem postopku pozvati pravne naslednike K.A., če je seveda iz njihove vloge razvidno, da zahtevka oziroma predloga glede navedenih nepremičnin izrecno niso podali oziroma na njem vztrajali iz razloga, ker ga je uveljavljal A.J., da se do vrnitve teh nepremičnin ponovno opredelijo oziroma, ali zahtevajo tudi njihovo vrnitev in zavarovanje.

Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je uporabilo skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter v skladu s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).