Jedro

Toženec je tako v upravnem kot v tem sodnem postopku prepričljivo pojasnil razloge, zaradi katerih je nasprotoval spremembi namembnosti poslovnega prostora, v katerem naj bi družba A. pričela opravljati dejavnost, podobno tej, ko jo je v lokalu v neposredni bližini opravljal tudi sam, ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je bila prvotna namembnost lokala trgovina s tekstilnimi izdelki in je prav zaradi tega bilo potrebno zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti in da je toženec le v tem upravnem postopku uveljavljal svoj (življenjsko razumljiv) interes, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati takega toženčevega ravnanja, ki bi bilo zavestno usmerjeno zgolj v povzročanje škode njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji toženec plača 15.000.000,00 SIT odškodnine, kolikor znaša izgubljeni dobiček za čas 21-ih mesecev, ko naj bi toženec namensko in sistematično oviral tožečo stranko pri pridobivanju potrebnih upravnih dovoljenj, potrebnih za pričetek opravljanja registrirane in dovoljene dejavnosti v K. na naslovu Z.. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega toženčevega ravnanja, ki bi lahko bilo podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je iz celotne zadeve dovolj jasno, da je bil edini toženčev namen zavirati celoten postopek normalnega obratovanja konkurenčnega lokala tožeče stranke. Zaviranja pridobitve potrebne dokumentacije tožeče stranke se je toženec poslužil z izključnim namenom obubožati tožečo stranko, saj je splošno znano, da so upravni postopki dolgotrajni, kar je toženec s pridom izkoristil in v svojem namenu tudi uspel. Tožeči stranki je nastala zato škoda v znesku najmanj 15.000.000,00 SIT, kar je za tožečo stranko ugotovil najeti izvedenec. Toženec je prekršil 16. člen ZOR, ki nalaga vsakemu, da se je dolžan vzdržati ravnanj, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Zastopnici tožnice N.P. so na upravni enoti povedali, da se je toženec na njeno vlogo pritožil, to pa je potrdil tudi sam toženec pri zaslišanju. Očitno je, da je takoj, ko je zadevo obravnavala komisija za izdajo obratovalnega dovoljenja, toženec interveniral na upravni enoti, verjetno z grožnjo pritožbe, saj je upravna enota pri izdaji dovoljenja najprej zastala, nato pa celo izdala negativno odločbo. Postavili so se na napačno stališče, da mora tožnica dobiti spremembo lokacije, pa ta v resnici ni bila potrebna. Tožeča stranka je popolnoma prepričana, da je to povzročil toženec, saj je to slišala več kot enkrat tako od njega kot od drugih. Enostransko in zlobno pritoževanje tožene stranke s ciljem izriniti ustanovitelja tožeče stranke iz lokala, je slednja vrglo v brezno neplačanih računov, zaradi katerih sta bila na robu obupa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, do katerega je pripeljala celovita in analitična dokazna ocena, da namreč tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi toženec z zlorabo pravic v upravnih postopkih tožeči stranki škodoval. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča (katerim pritožba ne nasprotuje) izhaja, da sta morala ustanovitelja tožeče stranke zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječega poslovnega prostora iz trgovine s tekstilnimi izdelki v trgovsko gostinski lokal z namembnostjo "bombonjera z degustacijo". U.e.K. je 13.9.1995 izdala lokacijsko dovoljenje, s katerim je dovolila spremembo namembnosti, iz obrazložitve te odločbe pa je sodišče ugotovilo, da je toženec sicer taki spremembi nasprotoval, vendar po oceni upravnega organa neutemeljeno. V nadaljevanju postopka je vložil pritožbo zoper odločbo upravne enote, ki jo je ministrstvo za okolje in prostor 13.2.1996 zavrnilo, toženec pa ni uspel niti z vloženo tožbo zaradi izpodbijanja upravne odločbe vložene na Vrhovno sodišče, saj je bila 26.11.1998 tožba zavrnjena. Iz teh listinskih dokazov, enako pa iz izpovedbe toženca pri zaslišanju, izhaja, da je spremembi namembnosti nasprotoval iz razloga, ker naj bi bila namembnost lokalov v objektu, v katerem ima tudi sam lokal, dokončno določena ob nakupu, sam pa se je odločil za nakup poslovnega prostora predvsem zaradi dejstva, da v neposredni bližini niso bili predvideni lokali z enako ali podobno dejavnostjo. Poleg tega pa je sam plačal za lokal prav zaradi tega, ker je bil namenjen gostinski dejavnosti, zanj višjo ceno kot ustanovitelja tožeče stranke. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da te njegove trditve ni mogoče upoštevati, ker je zakonita podlaga za izdajo odločbe prostorski izvedbeni akt, ki pa v konkretnem primeru omejitve, ki jo je toženec uveljavljal, ni predpisoval. Ta postopek pa tožeče stranke očitno niti ni oviral pri opravljanju dejavnosti, saj je v lokalu pričela obratovati že v decembru 1996, ko je bil končan drugi upravni postopek.

V zvezi s tem drugim upravnim postopkom, v katerem je tožeča stranka zaprosila za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti, pa je sodišče ugotovilo, da je sicer upravna enota vlogo tožeče stranke zavrgla, ker kljub trikratnem pozivu vloga ni bila dopolnjena, da pa je kasneje Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj dne 12.12.1996 ta sklep odpravilo in ugotovilo, da družba A. d.o.o. izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje dejavnosti v poslovnem prostoru. V tem postopku pa toženec ni sodeloval ne kot stranka in ne kot pritožnik. Pritožbena trditev, da je zavrženje vloge povzročil toženec, v kar je tožnica prepričana, ker naj bi to "slišala večkrat tako od toženca kot od drugih" je dokazno nepodprta. Tudi ne drži, da naj bi toženec pri zaslišanju potrdil, da se je v postopku pridobivanja obratovalnega dovoljenja pritožil. Izrecno je povedal, da se je pritožil le zaradi spremembe dejavnosti.

Ob upoštevanju dejstva, da je toženec tako v upravnem kot v tem sodnem postopku prepričljivo pojasnil razloge, zaradi katerih je nasprotoval spremembi namembnosti poslovnega prostora, v katerem naj bi družba A. pričela opravljati dejavnost, podobno tej, ko jo je v lokalu v neposredni bližini opravljal tudi sam, ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je bila prvotna namembnost lokala trgovina s tekstilnimi izdelki in je prav zaradi tega bilo potrebno zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti in da je toženec le v tem upravnem postopku uveljavljal svoj (življenjsko razumljiv) interes, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati takega toženčevega ravnanja, ki bi bilo zavestno usmerjeno zgolj v povzročanje škode njej.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 350. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).