Jedro

Kolektivne organizacije so pri določanja tarife oz. nadomestila avtorskega honorarja zavezane k sporazumevanju z uporabniki. Za področje gostinstva je tarifa določena s skupnim sporazumom, ki velja za vse uporabnike, ki javno priobčujejo fonograme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila 237,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 126,75 EUR od 4.4.2012 dalje do plačila in od zneska 110,90 EUR od 14.5.2013 dalje do plačila (II. točka izreka) ter 219,03 EUR civilne kazni (IV. točka izreka); višji zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del in civilne kazni je zavrnjen (III. in V. točka izreka). Zavrnjen je tudi zahtevek za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti (VI. točka izreka) in zahtevek za plačilo 86,88 EUR odškodnine (VII. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 198,55 EUR (VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodno in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da seznam predvajanih del potrebuje zaradi pravične reparticije nadomestila, zato ne soglaša z zavrnitvijo zahtevka za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. Ne soglaša z uporabo Splošnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja zavoda IPF za področje trgovskih centrov, prodajaln tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS št. 115/2006). Opozarja, da je dejavnost tožene stranske gostinska. Meni, da bi morala biti uporabljena Tarifa Zavoda za uveljavljanje pravic proizvajalcev in izvajalcev fonogramov Slovenije (Ur. l. RS št. 68/2005). S skupnim sporazumom dogovorjene tarife veljajo zgolj za člane Obrtne zbornice Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije, ki so s tožečo stranko sklenili pogodbo o javni priobčitvi fonogramov. Zgolj ta skupina uporabnikov se je dogovorila za ugodnejše pogoje pri tarifiranju, kakor je to navedeno v 3. in 4. čl. Skupnega sporazuma. Za uporabnike, ki s tožečo stranko nimajo sklenjene pogodbe, je edina pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del Tarifa, objavljena v uradnem listu RS št. 68/2005. Posledično je nepravilna tudi odločitev o civilni kazni. Opozarja, da zneska civilne kazni sodišče ni prisodilo z vtoževanim 8,5 % DDV in tega ni obrazložilo. Vztraja tudi pri odškodnini za stroške terenske kontrole. Poudarja, da je terenska kontrola posledica nezakonitega postopanja tožene stranke. Če bi tožena stranka skladno z zakonom poročala o uporabi fonogramov, tožeči stranki ne bi bilo potrebno opravljati terenske kontrole. Zaradi varstva pravic v konkretnem primeru je bila prisiljena angažirati terenskega kontrolorja. Gre za izredne stroške, ki se ne morejo kriti iz prihodkov dejavnosti. Ne soglaša s sklepanjem o njenem pristanku na te stroške. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tem stroškom bi bilo treba prišteti tudi 40,00 EUR stroškov opomina, predvidenih z 11. čl. Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Opozarja, da je opominjanje tožene stranke izkazala, zato je do povračila teh stroškov upravičena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zahtevek, s katerim tožeča stranka za čas do pogodbene ureditve medsebojnih razmerij, povezanih z javnim priobčevanjem fonogramov, zahteva mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti, je utemeljeno zavrnjen. Zahtevek je potrebno zavrniti, ker tožeča stranka zahteva izpolnitev v bodočnosti zapadle obveznosti in ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v šesti točki sodbe. Sodišče dajatev stranki naloži le v primeru, da je zapadla do konca glavne obravnave (311. čl. ZPP). Izjeme od tega pravila so maloštevilne in zahtevka, kakršnega postavlja tožeča stranka, ne vključujejo. Tožeča stranka uveljavlja dajatveni zahtevek – zahteva poročanje o v bodočnosti javno priobčevanih fonogramih. S tem uveljavlja bodočo nezapadlo terjatev, zato ji ni mogoče ugoditi.

5. Prvostopenjsko sodišče se je pri odmeri nadomestila za uporabo avtorskih del na fonogramih oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. list RS 107/2006; v nadaljevanju Skupni sporazum). Sklicevalo se je na na 2a točko tarifnega dela Skupnega sporazuma in zato, ker gre za gostinski obrat s ponudbo prehrane, upoštevalo 30 % popust iz 2c točke tarifnega dela sporazuma. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru kršitve avtorske pravice, kar uporaba avtorskih del v nasprotju z ZASP – brez posredovanja podatkov o njihovi uporabi – nedvomno je. Materialno pravo pri odmeri višine nadomestila je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje se je očitno pomotoma sklicevalo na neustrezen skupni sporazum, objavljen v Ur. listu RS 115/2006, kar pa na odločitev ni vplivalo.

6. Pritožbenemu stališču, da bi moralo biti nadomestilo odmerjeno na podlagi Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov Slovenije (Ur. l. RS 68/2005), ni mogoče slediti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS št 43/2004; v nadaljevanju ZASP-B) je postopek za določitev pogojev in načina uporabe avtorskih del ter višine nadomestil za njihovo uporabo spremenil. Glede določanja tarif oz. plačila nadomestila avtorskega honorarja je tožečo stranko zavezal k sporazumevanju z uporabniki in ji odvzel možnost, da tarife določa sama. Takratni ureditvi avtorskih honorarjev (tarifi) je priznal učinek skupnih sporazumov (26. čl. ZASP-B). Ker je po uveljavitvi ZASP-B tožeča stranka z uporabniki sklenila skupni sporazum, njena tarifa, veljavna na dan uveljavitve ZASP-B1, kljub temu, da ima učinek skupnega sporazuma, ni več uporabljiva. Za področje gostinstva je bila s Skupnim sporazumom o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. list. RS št. 107/2006) določena nova tarifa. Ni mogoče soglašati, da se uporabnik na to tarifo lahko sklicuje izključno v primeru sklenitve pogodbe. Iz prvega odstavka 5. čl. tega Skupnega sporazuma je razvidno, da velja za vse uporabnike, ki javnosti priobčujejo varovana dela tožeče stranke. Da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma sodelovali, določa tudi šesti odstavek 157. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list 21/1995 s spremembami; v nadaljevanju ZASP). Skupni sporazum zavezuje na eni strani tožečo stranko in uporabnike pri sklepanju pogodb, na drugi strani pa tudi sodišča pri odločanju o spornih razmerjih (sedmi dostavek 157. čl. ZASP).

7. Pogoji za izrek civilne kazni so predpisani s 168. čl. ZASP. Zakon zahteva upoštevanje vseh okoliščin primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost običajnega nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da bi na prisojeni znesek moral biti priznan tudi 8,5 % DDV. Tega materialni predpis ne zahteva.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka, ker ni vzročne zveze med toženčevim neizpolnjevanjem obveznosti po ZASP in stroški tožeče stranke v zvezi z nadzorovanjem uporabe varovanih del. Nadzor uporabe varovanih del je ena od dejavnosti tožeče stranke pri kolektivnem upravljanju avtorske pravice; s tem zvezani stroški so stroški njenega poslovanja. Enako kot kontrole pri drugih uporabnikih, je bila tudi kontrola, izvršena pri toženi stranki, opravljena v okviru kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, ki ga tožeča stranka izvaja.

9. Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih se nanaša na zamude pri plačilu dobavljenega blaga in storitev, zato za odločanje v postopkih varstva avtorskih pravic ni uporabljiv. Veljati je začel šele 28.7.2012, zato ga tudi iz tega razloga ne bi bilo mogoče uporabiti za sankcioniranje zamude pri plačilih v letu 2011 in prvi polovici leta 2012. 10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).