Jedro

Obdolžencu se je očital prekršek po D. tč. 4. odst. 130. čl. ZVCP-1 (v zv. s 5. odst.). O ob predpisanih sankcijah za ta prekršek ni pravilno izreči še stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, niti ob uporabi omilitvenih določil in izreku manj od 18 kazenskih točk, saj je obd. v očitno slabšem položaju, ker mu je bila izrečena še ta stranska sankcija, ki za očitani prekršek niti ni predpisana, s čemer je uporaba omilitvenih določil zgrešila namen.

Izrek

Ob pritožbi obd. D. K. se izpodbijana sodba o prekršku v odločitvi o kazenskih sankcijah spremeni po uradni dolžnosti tako, da se obdolžencu prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev ne izreče, v nespremenjenih delih pa se obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. D. K. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 501,00 EUR, 15 (petnajst) kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 60,00 EUR.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožil obdolženec in navajal nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopku o prekršku, nepravilen način ugotavljanja vsebnosti alkohola v njegovem organizmu, očital je sodišču, da je imel nepošteno sojenje, saj je njegov zagovor resničen in ni razlogov, da sodišče verjame policistom, kritiziral je tudi prekratek rok za pripravo obrambe oziroma pritožbe ter ugotavljal vrsto neskladnosti postopkov z Ustavo, zaradi česar je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena, vendar pa je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseči po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1, saj je ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri izrekanju kazenskih sankcij uporabilo omilitvena določila VI. odst. 26. čl. ZP-1, zaradi česar je obdolžencu namesto po V. odst. 130. čl. ZVCP-1 predpisanih 18 kazenskih točk izreklo petnajst kazenskih točk, ob tem pa prezrlo, da je bil z izrekom te stranske sankcije obdolženec kaznovan strožje. Ob uporabi V. odst. 130. čl. ZVCP-1 bi sodišče namreč zavezovala določba IV. odst. 23. čl. ZP-1, ki pravi, da če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oziroma izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča s takšno odločitvijo prišlo do kršitve materialnega prava iz 5. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, ki pa jo pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 lahko odpravi tako, da izpodbijano sodbo o prekršku ustrezno spremeni, kot je to storilo tudi v obravnavanem primeru tako, da obdolžencu stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev ni izrečena, saj za prekršek, ki se očita obdolžencu, po V. odst. 130. čl. ZVCP-1 tudi ni predpisana.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno in je bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega očitanega prekrška. Prvostopno sodišče je zaključek o obdolženčevi odgovornosti oprlo na izvedeni dokazni postopek, v katerem je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga obdolženec očitno ni želel podpisati, zaradi česar mu je policist moral odrediti strokovni pregled, kot to pojasnjuje že prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi kot priča zaslišani policist, ki je vodil postopek z obdolžencem, je natančno in določno pojasnil okoliščine postopka, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se priča dobro spominja dogodka in glede na to, da je bil priča opozorjen na posledice krive izpovedbe in da je brez razmerja do obdolženca, v okviru pritožbenih navedb tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v resničnost izpovedbe, pri čemer poudarja, da je že prvostopno sodišče pojasnilo, da ni poklonilo vere izpovedbi priče zato, ker je priča policist, ampak zato, ker je bila izpovedba verodostojna in bolj prepričljiva od zagovora obdolženca. Prav tako obdolženec v svojih pritožbenih navedbah ne ponuja nobene razumne razlage za prisotnost 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka v njegovem organizmu niti tako ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti ne pojasnjuje na kakšen drugi razumljivi način. Način ugotavljanja vsebnosti alkohola je določen z ZVCP-1, saj III. odst. 129. čl. izrecno določa, da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, zaradi česar se tudi tozadevne pritožbene navedbe izkažejo kot neprepričljive. Glede pritožbenih navedb o prekratkem roku za pripravo pritožbe oz. obrambe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je 8-dnevni rok določen z zakonom in ga ni mogoče podaljšati, kršitve ustavnih pravic, ki jih navaja pritožba, pa so opisane tako splošno, da jih ni mogoče aplicirati na obravnavani postopek in jih tudi ni mogoče preizkusiti, zaradi česar nanje tudi ni mogoče odgovoriti. Ker obdolženec v svoji pritožbi ni navedel nobenih drugih dokazov oz. okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neprepričljive in neutemeljene.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ob uporabi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Ker je bilo na pritožbeni stopnji odločeno delno v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.