Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zahtevati tisti pogodbenik, ki sopogodbeniku neutemeljeno odklanja ali kako preprečuje izvrševanje prevzetih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki 428,31 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe z 21. 4. 1986 in dodatka k njej z 19. 9. 1994, s katerima sta starša sedanjih pravdnih strank toženki izročila v pogodbi opredeljene nepremičnine delno takoj, za drugi del pa je bila izročitev odložena do njune smrti. Hkrati je zavrnilo tudi dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev obeh sodišč temelji na presoji, da uveljavljani razvezni razlog ni utemeljen, saj je toženka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti vse do takrat, ko je izpolnjevanje začel odklanjati in onemogočati oče pravdnih strank pod vplivom sedanje tožnice. Skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku. Povzema razloge pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa v prvem pritožbenem odločanju, da gre za pogodbo z elementi obeh pogodb, ki jih je urejal Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in da je treba upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere, torej tudi 120. člen ZD. Tožnica ugotavlja, da je v sedanjem sojenju isti senat zaključil, da drugega odstavka 120. člena ZD ni mogoče uporabiti. Tožnica poudarja, da je treba uporabiti drugi in tretji odstavek navedenega člena. Ni dovolj, da naj bi toženka zadovoljivo izpolnjevala določbe izročilne pogodbe, kot navaja pritožbeno sodišče, izpolnjevati bi jih morala v celoti in glede na zdravstveno stanje obeh izročevalcev. To se je s časoma spreminjalo, s tem pa tudi potrebna pomoč. Tožnica še opozarja, da je bilo dogovorjeno skupno življenje, kar naj bi izhajalo iz dodatka k pogodbi. Pomembno je, da sta bila starša kot izročevalca (in ne tožnica) tista, ki sta se odločila za vložitev tožbe. Pri tem tožnica opozarja na izpoved izročevalca na naroku 21. 4. 1998, da toženka že dve leti ni naredila ničesar zanj in za njegovo ženo ter o medsebojnih razmerah. Nekoliko odklonilen odnos očeta do toženke po mnenju tožnice zato ne pomeni, da je na njegovi strani razlog za neizpolnjevanje pogodbe. Tožnica v nadaljevanju izjave nekaterih prič opredeljuje kot izkaz toženkine hude nehvaležnosti, kar po 115. členu ZD omogoča preklic izročenega. Glede na elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa opozarja tudi na dolžnost izpolnjevanja prevzetih obveznosti vse do smrti preživljanca. Oba izročevalca sta bila invalidna in bolna, zato zadovoljiva skrb zanju ne zadostuje. Namen izročilne pogodbe ob njeni sklenitvi je bil zagotoviti pomoč starima človekoma v obdobju, ko ju zapuščajo moči in zdravje, kar pa se ni uresničilo. Zato je razumljivo, da sta se starša odločila za razvezo izročilne pogodbe in dodatka. Toženka opozarja še na pravno mnenje Občne seje VS RS s 27. 6. 1990. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da tožnica zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z drugačnim dejanskim stanjem, kot sta ga ugotovili sodišči. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zato mora biti taka zahteva obrazložena v smeri, katero ravnanje ali opustitev sodišča je v nasprotju s procesnimi pravili. Tožnica je le v uvodu revizije navedla, da (poleg zmotne uporabe materialnega prava) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kasneje pa nič več. Taka opredelitev je povsem nekonkretizirana in je zato ni mogoče obravnavati.

7. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti že pravnomočni drugostopenjski sodbi, zakon zanjo predpisuje določene strožje omejitve, med katerimi je tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP: revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji.

8. Iz dejanske podlage sodb obeh sodišč izhaja, da sta starša pravdnih strank s toženko 21. 4. 1986 sklenila izročilno pogodbo, 19. 9. 1994 pa še dodatek k njej. Z obema pravnima posloma sta v zameno za prevzete obveznosti toženki izročila ali takoj ali z odložitvijo do smrti določene nepremičnine. Za prevzeto obveznost o nudenju pomoči je bilo izrecno dogovorjeno, da se bo izvrševala nekvarno toženkini zaposlitvi. V začetku starša pomoči nista potrebovala, kasneje pa so se pogodbeniki v dodatku dogovorili, da se toženka preseli nazaj domov. Toženka je to storila, hodila v drug kraj v službo, nudila potrebno pomoč staršema delno sama, delno njena otroka, kasneje pa je na dom hodila oseba, določena preko centra za socialno delo. Da je toženka tudi v obdobju po sklenitvi dodatka nudila ustrezno pomoč, je med drugim povedal sam oče v nepravdnem postopku, ki je na predlog sedanje tožnice tekel proti njemu in njegovi ženi zaradi odvzema njune opravilne sposobnosti. Povezan je bil s tožbo za razveljavitev iste izročilne pogodbe in dodatka, ki jo je vložila sedanja tožnica s trditvijo o poslovni nesposobnosti staršev, vendar ni uspela. Nato sta tožnica in njen mož začela pogosteje hoditi na dom staršev. V to obdobje spada ugotovitev obeh sodišč, da se je oče relativno nenadno spreobrnil od toženkine na tožničino stran ter začel odklanjati in nato tudi onemogočati toženkino izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, drugostopenjsko pa potrdilo, da je do tega prišlo pod tožničinim vplivom. Tako je oče npr. odstranjeval kljuko z vrat sobe, v kateri sta se z materjo pretežno zadrževala, da ni mogla toženka k njima, kasneje sta se oba starša v popoldanskem času pretežno zadrževala v sosednji tožničini hiši in se na koncu tja tudi preselila. Do nazadnje opisanega dogajanja je prišlo potem, ko sta starša vložila sedanjo tožbo za razvezo izročilne pogodbe in dodatka k njej. Ker sta med pravdo umrla, je v postopek vstopila sedanja tožnica.

9. Pravkar povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč skuša tožnica v reviziji obiti s sklicevanjem na tisti del izročevalčeve izpovedi, ki je drugačen od njegove izpovedi v nepravdnem postopku, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da in zakaj mu ne verjame. Gre torej za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja o obsegu nudene pomoči s strani toženke v različnih obdobjih od leta 1986 dalje pa vse do smrti izročevalcev že med samo pravdo. Kaj je bilo v pogodbi dogovorjeno, je tudi dejansko vprašanje. Obe sodišči sta pojasnili, da in zakaj skupno življenje ni bilo dogovorjeno, zato drugačna revizijska trditev ni upoštevna in s tem tudi ne revizijsko sklicevanje na razvezni razlog iz drugega odstavka 120. člena ZD. Med v revizijskem postopku prepovedane novote sodi tudi uveljavljanje novih razlogov za razvezo pogodbe, kot je mogoče razumeti revizijo pri opredeljevanju zatrjevane toženkine hude nehvaležnosti kot razloga za preklic izročenega, saj tega tožnica doslej ni uveljavljala, poleg tega pa ta razlog utemeljuje z dogodki, ki niso navedeni v dejanski podlagi sodb.

10. Ustaljeno stališče starejše in novejše sodne prakse je, da razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zahtevati tisti pogodbenik, ki sopogodbeniku neutemeljeno odklanja ali celo preprečuje izvrševanje prevzetih obveznosti (primerjaj II Ips 386/2002, II Ips 592/2005, II Ips 728/2006, II Ips 765/2006, II Ips 131/2009 itd.). Prav to se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Izročevalčevega odklanjanja in preprečevanja nudenja pomoči ni mogoče pripisati toženki. Revizijsko sklicevanje na pravno mnenje iz leta 1990 in na njegove razloge o namenu pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi česar je treba presojati tudi možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe, je zmotno. Sedaj obravnavana in primerjana zadeva se razlikujeta v pomembni okoliščini, in sicer v pripravljenosti sopogodbenika v taki ali spremenjeni obliki izvrševati pogodbene obveznosti. V primerjani zadevi bi zavrnitev zahtevane razveze pogodbe pomenila, da je tožnica izgubila tako premoženje kot tudi možnost, da si z njim zagotovi varno starost, saj toženca nista bila več pripravljena izpolnjevati pogodbene obveznosti v dogovorjeni ali kakšni drugi primerni obliki. V sedaj obravnavani zadevi pa si je toženka še med pravdo prizadevala nuditi pomoč in ves čas izražala ustrezno pripravljenost. 11. Ker sta obravnavana izročilna pogodba in dodatek po svoji vsebini in učinkih najbližje pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je treba po pravilnih razlogih obeh sodišč glede vprašanja njene razveze zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti uporabiti tretji odstavek 120. člena ZD. S tem se v reviziji strinja tudi tožnica. Navedeno zakonsko določbo se v sodni praksi uporablja na način, ki je obrazložen v prejšnji točki: za neizpolnjevanje pogodbe odgovorni pogodbenik ne more iz tega razloga zahtevati razveze pogodbe (razen v opisanih določenih okoliščinah). Zato v tej zadevi zavrnitev tožbenega zahtevka in tožničine pritožbe pomeni pravilno uporabo materialnega prava.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških toženkinega revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.