Jedro

Pravdni stranki sta se v 17. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove pogodbo s pisnim obvestilom ter brez odpovednega roka, med drugim v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti. To pomeni, da odpoklic s funkcije izvršnega direktorja kot statusnopravni akt na podlagi osmega odstavka 290. člena ZGD-1 ne pomeni tudi avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, saj je potreben še nadaljnji ukrep. V pogodbi o zaposlitvi je sicer zapisano "pisno obvestilo", ki pa ne izključuje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, in sicer, da tožnik ni bil podpisnik tripartitne pogodbe, da mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti, da ni bil njen skrbnik, da je sodeloval le pri realizaciji ideje o zavarovanju kredita družbe, da je še pred predvidenim prenehanjem veljavnosti pogodbe nastopil zaposlitev v drugi družbi, kjer je bil zaposlen še v času nastanka tožene stranke v marcu 2010 in da je ob nastopu funkcije izvršnega direktorja tožene stranke v novembru 2011 prevzel vse veljavne pogodbe, med katerimi pa tripartitne pogodbe ni bilo, pravilno zaključilo, da tožnik s tripartitno pogodbo, njeno (podaljšano) veljavnostjo in obveznostmi tožene stranke ni bil seznanjen. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 10. 2013 (I. točka izreka). Razsodilo je, da delovno razmerje pri toženi stranki tožniku ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, ampak je trajalo do 14. 11. 2013; v presežku je ta tožbeni zahtevek za čas od 15. 11. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika prijavi v obvezna zavarovanja in vpiše v matično evidenco ZPIZ od 15. 10. 2013 do 14. 11. 2013; v presežku je tožbeni zahtevek za čas od 15. 11. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 15. 10. 2013 do 14. 11. 2013 obračuna bruto nadomestilo plače v znesku 6.600,00 EUR bruto, povišano za pripadajoči dodatek za minulo delo v višini 0,5 % za vsako leto skupne delovne dobe tožnika, zmanjšano za plače, ki jih bo (pravilno: je) tožnik prejel v tem obdobju pri drugih delodajalcih, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezna nadomestila neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto prejemka dalje; v presežku je tožbeni zahtevek za čas od 15. 11. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku izplača (pravilno: obračuna) denarno povračilu v znesku 17.242,50 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila; v presežku za znesek 51.027,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna bruto razliko med izplačano in osnovno plačo od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 v višini 12.223,01 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila; tožbeni zahtevek iz naslova obresti pred 1. 4. 2014 je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku izplača (pravilno: obračuna) preostanek nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 236,79 EUR, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila; tožbeni zahtevek iz naslova obresti pred 1. 4. 2014 je zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.571,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (VIII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku prisoditi denarno povračilo v višini 12 povprečnih plač in ne le treh. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le dve leti. Neprerekane so ostale navedbe tožnika v postopku na prvi stopnji, da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih oziroma znotraj formalno in lastniško povezanih družb (tj. družb, ki so bile najprej del A., kasneje pa del pravnih naslednice teh družb) kontinuirano zaposlen od leta 2004 dalje, kot študent pa od leta 2002 dalje, kar pomeni 9 oziroma 11 let. Navaja, da ima bistveno zmanjšane možnosti za zaposlitev, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar tem ugotovitvam ni pripisalo zadostne teže. Tožnik je pri toženi stranki prejemal visoko bruto plačo v znesku 5.757,50 EUR in utemeljeno pričakoval, da se bo ta dvignila na 6.600,00 EUR bruto, povišano še za dodatek za minulo delo v višini 4,5 %. Plača, ki jo je tožnik prejemal pri drugih delodajalcih pa je znašala bistveno manj, in sicer najprej 3.400,00 EUR bruto, nato pa celo 1.800,00 EUR bruto. Če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, tudi ne bi bilo črnega madeža na tožnikovi zaposlitveni karieri, zato je zelo verjetno, da tožnik ne bo več uspel pridobiti licence za delo na trgu vrednostnih papirjev, kar pomeni, da svoje kariere na tem področju ne bo mogel več nadaljevati. Prav tako ne gre zanemariti, da je tožnik oče štirih majhnih otrok. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo individualne pogodbe o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki na podlagi 72. člena ZDR drugače uredili pravice in obveznosti strank v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V 17. členu pogodbe o zaposlitvi sta se tako dogovorili, da tožniku v primeru sprejetja sklepa o odpoklicu preneha individualna pogodba o zaposlitvi, to pa je določeno tudi v 20. členu pogodbe. To, da je tožena stranka tožniku podala še odpoved, pa za odločitev v tem sporu ni bistveno. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo pričanja zaposlenih pri toženi stranki, iz katerih izhaja, da je tožnik v juniju 2013 namerno zavajal sodelavce o urejenosti zadeve, v septembru 2013 pa nato trdil, da pogodb sploh ne pozna. Sodišče prve stopnje je naredilo napačen zaključek, da tožnik s sklenitvijo tripartitne pogodbe ni bil seznanjen, ker je ni podpisal in ker mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti. Iz elektronskih sporočil je namreč razvidno, da je tožnik ves čas spremljal izvajanje tripartitne pogodbe in poslovanje na trgovalnem računu B. ter da je tožnik v letu 2008 dal idejno zasnovo za pogodbo. Sodišče prve stopnje se do teh listinskih dokazov ni opredelilo in jih ni upoštevalo, ampak se je oprlo le na tožnikovo izpoved. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje glede očitkov tožniku v zvezi s seznanitvijo o ponarejanju in neustreznih evidencah drugega izvršnega direktorja, pooblaščenko za nadzor skladnosti poslovanja in upravni odbor. Prezrlo je neskladno izpoved tožnika, da je v juniju 2013 zagotavljal, da je zadevo uredil, v septembru 2013 pa iste zadeve ni več poznal. Priče C.C., D.D., E.E. in F.F. so nasprotno od tožnika izpovedovale konsistentno in skladno s predhodnimi izjavami in listinskimi dokazi. Tudi če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstajata dva izpiska z dne 17. 5. 2013, bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da je tožnik v elektronskem sporočilu G.G. imel v mislih pravi izpisek. Sodišče prve stopnje je naredilo napačne sklepe glede seznanjenosti C.C. in D.D., saj jima je tožnik rekel le, da je zadeva že urejena. Tožnik je s svojim ravnanjem toženo stranko izpostavil velikemu tveganju za višino zahtevanega in sicer neobstoječega zavarovanja, za katerega bi morala skrbeti tožena stranka po tripartitni pogodbi. Pričanje H.H. ne more biti relevantno, saj je bil le zunanji sodelavec družbe I., zakoniti zastopnik banke J. K.K. pa je izpovedal, da je bil kredit dozavarovan šele konec leta 2013. Napačno je stališče sodišča prve stopnje glede zahtevka za izplačilo razlike do polne plače 6.600,00 EUR bruto. Iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi tožniku pripadalo izplačilo razlike v plači za nazaj, saj je določeno, da se izvršnemu direktorju prične izplačevati plača v višini 6.600,00 EUR bruto, kar pomeni, da od takrat naprej. Tožnik do plače v navedeni višini ni upravičen tudi zato, ker je bil upravičeno odpoklican, ker lahko banka J. toženo stranko kadarkoli pozove k povrnitvi škode, ker je tožnik s svojim ravnanjem toženi stranki povzročil nematerialno škodo in ker tožena stranka sumi, da je s tem storil kaznivo dejanje. Iz enakih razlogov je napačno stališče, da tožniku pripada razlika pri obračunu nadomestila za neizrabljen letni dopust. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekali sta nasprotne pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo v delu, v katerem jo nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Obe sta priglasili stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku 14. 10. 2013 podala tožena stranka na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plači in preostanka nadomestila za neizrabljen letni dopust. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi (individualne) pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 na delovnem mestu izvršni direktor. Upravni odbor tožene stranke je 30. 9. 2013 sprejel sklep (A6), s katerim je tožnika razrešil z mesta izvršnega direktorja s takojšnjim učinkom, zoper njega uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma postopek odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil pogodbe in Poslovnika o delu upravnega odbora ter mu ob uvedbi postopka izrekel ukrep prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 10. 2013. 8. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 551/2015 z dne 10. 3. 2016 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep) je ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločitvah, da se delno ugodi zahtevku za obračun in izplačilo razlike v plači, da se ugodi zahtevku za obračun in izplačilo preostanka nadomestila za neizrabljen letni dopust in da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter z njim povezani zahtevki za reparacijo in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje1. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo zavzeta stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o zahtevkih.

K pritožbi tožene stranke:

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki ji tožena stranka v pritožbi nasprotuje, da z odpoklicem s funkcije izvršnega direktorja tožniku ni sočasno prenehala tudi pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto. Delavec (poslovodna oseba) in delodajalec lahko v skladu s 6. alinejo 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) drugače, kot izhaja iz določb ZDR oziroma kasneje veljavnega ZDR-1, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi2. Vendar v konkretnem primeru iz vsebine pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama takšen poseben dogovor ne izhaja, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu (glej 10. točko obrazložitve). Pravdni stranki sta se v 17. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove pogodbo s pisnim obvestilom ter brez odpovednega roka, med drugim v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti. To pomeni, da odpoklic s funkcije izvršnega direktorja kot statusnopravni akt na podlagi osmega odstavka 290. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) ne pomeni tudi avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, saj je potreben še nadaljnji ukrep. V pogodbi o zaposlitvi je sicer zapisano "pisno obvestilo", ki pa ne izključuje tudi možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za to možnost se je tožena stranka odločila, saj je že s sklepom z dne 30. 9. 2013 ob odpoklicu s statusnopravne funkcije uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in mu kasneje takšno odpoved tudi podala ter je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 14. 11. 2013. Tako se sedaj v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati, da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1 ni bila potrebna za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in da je delovno razmerje tožniku prenehalo avtomatično z prenehanjem funkcije izvršnega direktorja (z razrešitvijo dne 30. 9. 2013).

10. Drugačnega stališča ni mogoče zavzeti niti ob upoštevanju 20. člena pogodbe o zaposlitvi, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi in v katerem sta se stranki dogovorili, da "pogodba preneha veljati v vseh primerih, določenih v Zakonu o delovnih razmerjih, ter v primeru predčasnega prenehanja funkcije člana upravnega odbora." Navedeni člen pogodbe o zaposlitvi določa prenehanje funkcije člana upravnega odbora le kot enega izmed primerov, tj. razlogov, za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne določa pa, da že prenehanje funkcije povzroči avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma, da ni za takšno posledico potreben tudi delovnopravni akt. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 244/2016 z dne 10. 11. 2016, izdano v sporu med delavcem in delodajalcem, ki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorila, da mu v primeru sprejetja sklepa skupščine o razrešitvi delavca kot direktorja preneha pogodba o zaposlitvi. Takšnega dogovora pa pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama v konkretnem primeru, ni vsebovala. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na judikat opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016, v katerem je Vrhovno sodišče RS sicer res zavzelo stališče, da delovno razmerje poslovodni osebi preneha s prenehanjem statusnopravne funkcije, vendar je pri tem Vrhovno sodišče RS hkrati presojalo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izrecno zapisalo, da je delodajalec v takšnem primeru dolžan spoštovati zakonske pogoje za zakonitost odpovedi. Glede na navedeno tudi v konkretnem primeru ni mogoč zaključek, da odločitev tožene stranke, da izpelje postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in takšno odpoved tožniku tudi poda, ne vpliva na prenehanje delovnega razmerja tožnika, ki je dejansko trajalo vse do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 10. 2013. 11. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu so, da je bila med družbo A. borzno posredniška hiša d. d. L. (kot predhodnico tožene stranke; v nadaljevanju: družba A. BPH), banko J. d. d. (v nadaljevanju: banka J.) in družbo B. (v nadaljevanju: družba B.) dne 28. 3. 2008 sklenjena Pogodba o medsebojnem sodelovanju (v nadaljevanju: tripartitna pogodba). Istega dne je bila med banko J. in družbo B. sklenjena Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje (v nadaljevanju: zavarovalna pogodba). Z zavarovalno pogodbo je družba B. banki J., v zavarovanje obveznosti družbe I. d. d. kot kreditojemalca do banke J., odstopila svoje terjatve do družbe A. BPH iz naslova vrednostnih papirjev in denarnih sredstev na trgovalnem računu pri A. BPH. Posledično je družba A. BPH s tripartitno pogodbo prevzela obveznost predhodno pridobiti soglasje banke J. za vse odlive in preknjižbe iz trgovalnega računa družbe B. pri A. BPH in s tem banki J. omogočila nadzor nad tem trgovalnim računom.

12. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je bil od začetka seznanjen z načinom zavarovanja obveznosti kreditojemalca I. d. d. in obveznostmi družbe A. BPH, vendar tega toženi stranki, kot družbi naslednici, ni razkril in ni poskrbel za ustrezno evidentiranje teh obveznosti v informacijskem sistemu tožene stranke pri trgovalnem računu B., čeprav bi to moral storiti. Nadalje je tožniku očitala, da je bil kot skrbni poslovodja dolžan z dopisom banke J. z dne 21. 6. 2013 in ugotovitvami glede ponarejanja in neustreznih evidenc nemudoma seznaniti drugega izvršnega direktorja E.E. oziroma pooblaščenko za nadzor neskladnosti poslovanja C.C. oziroma glede na njuno odsotnost tudi predsednika upravnega odbora in zunanje izvajalce. Tožniku je očitala še, da je banki J. posredoval lažno stanje portfelja in da je v času opravljanja funkcije izvršnega direktorja brez predhodnega soglasja upravnega odbora tožene stranke odplačno opravljal dejavnost za več družb s sedežem v Luksemburgu, od katerih so nekatere tudi stranke tožene stranke.

13. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe.

14. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik s tripartitno pogodbo in obveznostmi tožene stranke glede trgovalnega računa B. ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev - to so, da tožnik ni bil podpisnik tripartitne pogodbe, da mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti, da ni bil njen skrbnik (to je bila M.M.), da je sodeloval le pri realizaciji ideje o zavarovanju kredita družbe I. d. d., da je še pred predvidenim prenehanjem veljavnosti pogodbe (tj. 31. 12. 2009) nastopil zaposlitev v drugi družbi, kjer je bil zaposlen še v času nastanka tožene stranke v marcu 2010 in da je ob nastopu funkcije izvršnega direktorja tožene stranke v novembru 2011 prevzel vse veljavne pogodbe, med katerimi pa tripartitne pogodbe ni bilo - pravilno zaključilo, da tožnik s tripartitno pogodbo, njeno (podaljšano) veljavnostjo in obveznostmi tožene stranke ni bil seznanjen.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na elektronska sporočila z dne 25. 2. 2010 in z dne 9. 4. 2010 (B14 in B15), na elektronsko korespondenco med G.G. in tožnikom (B16) ter na elektronsko sporočilo z dne 26. 2. 2008 (B9). Iz navedenih sporočil namreč ne izhaja nasprotno, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu. Zgolj to, da je tožnik sodeloval na idejni ravni v fazi pred sklenitvijo tripartitne pogodbe, da je spremljal poslovanje družbe B. in zgolj to, da je vedel, da bodo terjatve družbe B. zavarovane v korist banke J., namreč še ne dokazuje, da je vedel za tripartitno pogodbo in njeno vsebino. Dokazno breme v tem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tem okviru tudi o utemeljenosti vseh očitkov, ki iz odpovedi izhajajo, pa je na toženi stranki (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Tudi tožnik sam ni nasprotujoče izpovedal, kot v pritožbi navaja tožena stranka, da naj bi toženi stranki v juniju 2013 zagotavljal, da je zadevo uredil, v septembru 2013 pa iste zadeve ni več poznal, saj takšna izjava iz njegove izpovedi ne izhaja. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, narejenih tudi na podlagi tožnikove izpovedi, ki je v bistvenem jasna, logična, ne vsebuje protislovij in je skladna tudi z listinskimi dokazi. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se sodišče prve stopnje do omenjenih elektronskih sporočil ni opredelilo in da je upoštevalo le tožnikovo izpoved, saj je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno dokazno ocenilo tudi te listinske dokaze, kot izhaja iz 18. točke obrazložitve sodbe, in kot sodišču nalaga 8. člen ZPP. Da tožnik v resnici ni vedel za obveznosti tožene stranke, pa dokazuje tudi tretji izpisek stanja portfelja z dne 17. 5. 2013, ki ga je v spis vložila sama tožena stranka med prilogami h kazenski ovadbi (B18). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožnik v elektronskem sporočilu G.G. z dne 27. 5. 2013 (B16) dejansko lahko mislil na navedeni izpisek stanja portfelja, ki prikazuje pravo stanje, in ne na izpisek stanja portfelja z istim datumom 17. 5. 2013 (B4), na katerem je stanje nepravilno in prirejeno. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi tožnik imel v mislih ravno ta izpisek. Glede na to, da je v tem sporu na toženi stranki dokazno breme, bi morala tožena stranka dokazati ravno nasprotno, tj., da tožnik ni imel v mislih izpiska z dne 17. 5. 2013, na katerem je navedeno pravo stanje portfelja. Tega bremena pa tožena stranka ni zmogla, zato je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil kršitev v zvezi z neseznanitvijo o dogajanju drugega izvršnega direktorja E.E. oziroma pooblaščenko za nadzor neskladnosti poslovanja C.C. oziroma glede na njuno odsotnost tudi predsednika upravnega odbora in zunanje izvajalce. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi tožnik pristojne osebe zgolj pavšalno seznanil z dogajanjem, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je D.D., ki je nadomeščala E.E., skupaj s tožnikom pripravila odgovor banki J. (kar potrjuje njen podpis), E.E. je tožnik izročil mapo s celotno dokumentacijo, C.C. pa je bila prav tako očitno seznanjena z vsebino zadeve, saj je tožnika opozorila, da je treba neskladje pri zapisih preveriti.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je tožnik toženo stranko izpostavil velikemu tveganju zaradi neobstoječega zavarovanja, za katerega je morala po tripartitni pogodbi skrbeti toženi stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi K.K. in H.H. pravilno ugotovilo, da je tožnik po prejemu dopisa banke J. z dne 21. 6. 2013 pravilno ukrepal, banki posredoval vse potrebne pravilne podatke (česar zagotovo ne bi storil, če bi bil seznanjen s pogoji iz tripartitne pogodbe) in pripomogel k dozavarovanju kredita.

18. Glede na zgoraj navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, in da so delno utemeljeni tudi zahtevki za reparacijo ter sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo.

19. Pravilno je sodišče prve stopnje (razen v delu obrestnega zahtevka) ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo razlike v plači v obdobju od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 v skupni višini 12.223,01 EUR bruto. Ugotovilo je, da je tožnik v skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi zaradi doseganja pričakovanih poslovnih rezultatov družbe upravičen do bruto plače v višini 6.600,00 EUR. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnik glede na določilo pogodbe o zaposlitvi do bruto plače v navedeni višini upravičen le za naprej, ne pa tudi za nazaj. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu navedlo, da takšen zaključek, za katerega se zavzema tožena stranka v pritožbi, glede na vsebino 8. člena pogodbe o zaposlitvi ni mogoč. V drugem odstavku 8. člena pogodbe je namreč izrecno določeno, da izvršnemu direktorju pripada plača v višini 6.600,00 EUR bruto, poleg tega pa je tudi F.F. izpovedal, da so vsi, ki so celotno leto prispevali k poslovnim rezultatom, dobili izplačilo razlike do 6.600,00 EUR bruto v enkratnem znesku, torej za nazaj. Sicer pa navedena pritožbena navedba predstavlja tudi novo dejstvo, ki ga tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, v pritožbi pa ne trdi, da tega brez svoje krivde ni mogla (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno je pravilna odločitev o zahtevku za obračun in izplačilo razlike v plači. Posledično je pravilna tudi odločitev o zahtevku za obračun in izplačilo preostanka nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki jo tožena stranka izpodbija le po višini, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo bruto plačo 6.600,00 EUR, namesto po mnenju tožene stranke pravilne 5.500,00 EUR bruto.

K pritožbi tožnika:

20. Tožnik se pritožuje zoper višino denarnega povračila, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Tožnik meni, da je denarno povračilo v višini treh njegovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prenizko in da bi bil upravičen do denarnega povračila v višini 12 plač. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo, da je bil tožnik v času sodne razveze pogodbe o zaposlitvi star 34 let, da je po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist, da je delal pri toženi stranki dobri dve leti, da je našel novo zaposlitev že po enem mesecu po prenehanju delovnega razmerja, da ima sedaj nižjo plačo in da nima več možnosti nadaljevanja kariere na področju vrednostnih papirjev.

21. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

22. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračilo pravilno upoštevalo zgolj dve leti zaposlitve pri toženi stranki in ne tudi zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke oziroma celo opravljanje dela prek študentskih napotnic, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje podal zgolj pavšalne navedbe (glej str. 7 tožbe) o tem, da je "celotno svojo poslovno pot (9 let rednega dela, pred tem pa tudi študentskega dela) posvetil toženi stranki oziroma njenim pravnim prednikom", pri tem pa ni konkretno navedel, pri katerih družbah je bila zaposlen, kako so bile te družbe korporacijsko povezane s toženo stranko, niti ni za te navedbe predložil dokazov.

23. Glede na to, da je tožnik zelo hitro našel zaposlitev, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da ima bistveno zmanjšane možnosti za zaposlitev. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje kriterija "možnosti delavca za novo zaposlitev" pravilno upoštevalo, da ima tožnik sedaj nižjo plačo in da svoje karierne poti ne more nadaljevati na področju vrednostnih papirjev. Neutemeljena je v zvezi s tem pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje navedenim dejstvom ni dalo ustrezne teže. V podkrepitev te pritožbene navedbe se tožnik sklicuje na judikat pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 209/2016, v katerem pa delavka, nasprotno kot tožnik, nima več možnosti zaposlitve v svojem poklicu. Tožnik kot univerzitetni diplomirani ekonomist ima možnost zaposlitve na ekonomskem področju (sam je izpovedal, da dela na finančnem področju kot finančni direktor), zgolj dejstvo, da, po svoji izpovedi, nima možnosti zaposlitve na področju vrednostnih papirjev, pa ne more odločilno vplivati pri odmeri denarnega povračila. Enako na to odmero ne more odločilno vplivati dejstvo, da naj bi tožnik sedaj prejemal plačo v višini 1.800,00 EUR bruto, česar pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni niti konkretizirano navajal niti predlagal ustreznih dokazov. Neprimerljiv z obravnavano zadevo je judikat pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 164/2016, na katerega se prav tako sklicuje tožnik, saj so bile v tej zadevi delavčeve možnosti za novo zaposlitev zmanjšane zaradi njegovih zdravstvenih težav, do katerih je prišlo po izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšnih zmanjšanih možnosti za novo zaposlitev pa tožnik nima.

24. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik zgolj mesec dni po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki našel zaposlitev na ekonomskem področju, čeprav za nižjo plačo, in da je pri toženi stranki delal le dve leti, je odločitev o denarnem povračilu v višini treh tožnikovih plač oziroma v znesku 17.242,50 EUR bruto pravilna.

25. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo pa nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo tudi zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo nagrade za doseganje plana, vendar zoper to odločitev ni bilo pritožbe. 2 Enako možnost daje delavcu in delodajalcu tudi 73. člen ZDR-1.