Jedro

Tožbeni ugovori (pavšalno sklicevanje na dejstvo, da naj bi bila okoliška kmetijska zemljišča prav tako uporabljana v nekmetijski namen, vendar ne-sankcionirana, ter navedba, da gre v tem primeru za zasebno lastnino, po kateri so postopali brez dovoljenja in sodne odločbe) se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba istega organa z dne 1. 10. 2018, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora na kmetijskem zemljišču v k.o. ..., na parcelnih številkah 935, 942/1 in 973, ki so po namenski rabi opredeljene kot kmetijsko zemljišče, usposobiti tako, da izkopane površine poravna in začne uporabljati zgolj v kmetijske namene ter odstrani izolirne plošče iz parc. št. 935, postala izvršljiva 26. 2. 2019 in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka); odločil, da če tožnik ne bo opravil naloženih obveznosti najkasneje do 27. 11. 2019, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500 EUR (2. točka izreka) in še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka). V obrazložitvi se je skliceval na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na 2., 3., 5., 8., 14. do 16., 22. do 25., 27., 29., 33. do 36., 39., 69., 72., 120. in 153. člen Ustave, na ZUP, Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Zakon o nalogah in pooblastilih policije, 136., 257. in 258. člen Kazenskega zakonika, na več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na 6., 7., 13. in 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), na Splošno deklaracijo človekovih pravic in na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Organ se v odločbi ni izrekel o očitku glede enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic, po katerem bi bilo treba izvesti inšpekcijski nadzor tudi nad okoliškimi zemljišči, saj se kršijo enake pravice, kot jih je obdolžen sam. Ustrahovan je z globo, čeprav nima nobenega premoženja, niti prihodkov in je odvisen od žene. Sankcioniran je, ker ima na kmetijskem zemljišču naložene izolirne plošče, bivalni kontejner, deske in kup gramoza, čeprav se okoliška zemljišča tudi uporabljajo v nekmetijske namene z naloženimi kupi surovin, itd, kar pa se ne sankcionira. Sklicujoč na 15. člen Ustave je tožnik prepričan, da je treba zagotavljati enakost pred zakonom po 14. členu Ustave in vsakomur enako varstvo pravic po 22. členu Ustave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi v celoti, naj „upošteva enakost in enako varstvo pravic, da je po takšnem stališču organa treba oglobiti vse subjekte, ki imajo na kmetijskem zemljišču katerokoli prepreko, dejavnost, ki ne obrodi hrane za ljudi ali živali, saj to ni v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča, ter da je treba zoper vse osebe, ki imajo deponirano biomaso - silos na kmetijskem zemljišču, začeti postopek.“

4. V dopolnitvi tožbe po pozivu sodišča je tožnik ponovil svoje navedbe iz tožbe, dodal, da gre za zasebno lastnino, ki jo ščiti 33. člen Ustave ter 1. člen Protokola k EKČP, po kateri so postopali brez dovoljenja in sodne odločbe, dodatno predlagal, da sodišče razveljavi plačilni nalog z določeno globo.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene, v zvezi s čimer se je sklicevala na razloge, navedene v izpodbijanem sklepu.

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil svoje navedbe iz tožbe in njene dopolnitve, dodal je, da bi moral organ upoštevati 7. člen ZIN in mu izreči opomin, ugovarjal je še, da mu ni bila dana možnost zaslišanja in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Dodatno je predlagal še javno in pošteno sojenje, izvrševanje sodb ESČP, predvsem Cimperšek proti Sloveniji in Mirovni inštitut proti Sloveniji.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 6. 12. 2022 sprejelo sklep, I U 1900/2021, da v zadevi sodi sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da v zadevi ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje (tožnik dejanskemu stanju v zvezi z izpodbijanim sklepom niti ne nasprotuje), saj gre za izvršitev odločbe o izreku ukrepa kmetijskega inšpektorja, tožnik pa v poglavitnem pavšalno zatrjuje kršitev pravic. Senat je tako sklenil, da so pogoji iz 13. člena ZUS-1 izpolnjeni.

**K odločitvi sodišča**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba istega organa o naložitvi ukrepa tožniku (odstranitvi navedenega materiala na njegovem kmetijskem zemljišču) z dne 1. 10. 2018 postala izvršljiva dne 26. 2. 2019, zato je bila dovoljena njena izvršba z danim rokom za izpolnitev (do 27. 11. 2019) ter zagrožena denarna kazen v znesku 500 EUR, če tožnik naložene obveznosti v tem roku ne bo izpolnil. 10. Med strankami ni sporno, da tožnik ni izvršil predmetne inšpekcijske odločbe z 1. 10. 2018. To pomeni, da ni odstranil izolirnih plošč z zemljišča s parc. št. 935, kot tudi ni usposobil zemljišč s parc. št. 935, 942/1 in 973, ki so po namenski rabi opredeljena kot kmetijsko zemljišče, tako, da bi izkopane površine poravnal in jih začel uporabljati zgolj v kmetijske namene. Tožnik namreč tem zaključkom organa ne nasprotuje oziroma v tožbi sam navaja, da ima na kmetijskem zemljišču naložene izolirne plošče, bivalni kontejner, deske in kup gramoza. Prav tako ni spora o tem, da je predmetna inšpekcijska odločba z 1. 10. 2018 izvršljiva.

11. Po prvem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, če je dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku; če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa se mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek te določbe).

12. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je organ svojo odločitev oprl na zgoraj citirana prvi in drugi odstavek 298. člena ZUP, po tem, ko je po dokončnosti odločbe z dne 1. 10. 2018 (in poteku roka za izvršitev naložene obveznosti po tej odločbi) opravil ponovni pregled na terenu in ugotovil, da tožnik naložene obveznosti z odločbo z dne 1. 10. 2018 ni opravil. Zato je z izpodbijanim sklepom dovolil njeno izvršbo, določil (ponovno) rok za izpolnitev teh obveznosti in tožniku v primeru, če obveznosti ne bo izpolnil kot naloženo, zagrozil z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je organ z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in skladno s citiranimi relevantnimi določbami ZUP.

14. Tožbeni ugovori (pavšalno sklicevanje na dejstvo, da naj bi bila okoliška kmetijska zemljišča prav tako uporabljana v nekmetijski namen, vendar ne-sankcionirana, ter navedba, da gre v tem primeru za zasebno lastnino, po kateri so postopali brez dovoljenja in sodne odločbe) se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP1 sodišče ni moglo upoštevati.

15. O določbah Ustave, EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic, Listine EU o temeljnih pravicah in o zakonskih določbah, ki jih tožnik citira v tožbi ter o sodbah ESČP, ki jih navaja, in se neposredno ne nanašajo na predmetni upravni izvršilni postopek, pa se sodišče ni moglo izreči. Tožnik namreč ni pojasnil, v kakšni povezavi je citiranje teh določb in sklicevanje na sodne odločbe ESČP v tej zadevi, ki se kot rečeno nanaša le na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku, pravno relevantno.

16. Tožnik je v zadnji pripravljalni vlogi ugovarjal še absolutno bistveno kršitev določb postopka iz razloga, ker mu ni bila dana možnost zaslišanja. Sodišče tega ugovora ne more vsebinsko obravnavati.

17. Kot je razlogovalo Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 40/2019, se tak tožbeni razlog (tj. tožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1) (ki ga mora stranka utemeljiti s procesno pomembnimi dejstvi in dokazi) preizkuša v okviru prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Ta med drugim vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe ali drugega pravnega sredstva v upravnem postopku, to je v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je to mogoče, ne pa šele s tožbo pred sodiščem.

18. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, tožnik v upravnem postopku tega ugovora ni uveljavljal, prav tako ga ni uveljavljal v tožbi (v kateri mora po 30. členu ZUS-1 navesti vse razloge za izpodbijanje upravnega akta), zato je z njegovim uveljavljanjem šele v zadnji pripravljalni vlogi prekludiran.

19. Tako sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta med tožnikom in toženko ni sporno. Tožnik pa v tožbi (in po pozivu sodišča v dopolnitvi tožbe) tudi ni predlagal izvedbe nobenih dokazov.

1 Po prvem odstavku 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje.