29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Podjetje za informiranje, d. d., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2004 z dne 21. 4. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 752/2003 z dne 7. 1. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 262/2002 z dne 4. 3. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep predsednika Višjega sodišča v Mariboru št. Su 220100/2004 z dne 6. 4. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče pritožnici (v pravdi toženki) naložilo plačilo zneska 12.412.528 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 1996 dalje do plačila, in sicer iz naslova neplačanih obveznosti na podlagi sporazuma o plačevanju akontacije najemnine, ki ga je pritožnica 6. 12. 1993 sklenila s skrbnikom denacionalizacijskega premoženja za prostore, ki jih je uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je pritožnica od tožnice zahtevala vračilo plačanih zneskov akontacije najemnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je sodišče zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožnica pritožila. Hkrati je vložila tudi pritožbo zoper prvostopenjski sklep o razdružitvi postopka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pritožbo zoper sklep pa je zavrglo. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na oceni, da sporazum, ki sta ga 6. 12. 1993 sklenili pravdni stranki, ni ničen, saj ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR).

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 15., 22., 23. in 67. člena Ustave. Nasprotuje temu, da je sodišče sporni sporazum ohranilo v veljavi, saj je po njenem mnenju sklenjen na nedopustni podlagi in po vsebini ničen. Pritožnica podrobno pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih je prišlo do sklenitve sporazuma. Zatrjuje, da sporazum, ki je bil sklenjen na nedopustni podlagi, ne more uživati sodnega varstva. Poleg tega je bil po mnenju pritožnice sporazum razdrt po samem zakonu (na podlagi drugega odstavka 580. člena ZOR). Pritožnica zatrjuje, da odločitev sodišča posega v temeljno načelo sorazmernosti prisojenih terjatev in tožnici omogoča pridobitev dvojne koristi, saj ji je pritožnica na podlagi ničnega sporazuma dolžna plačati zneske akontacije najemnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa naj bi bila hkrati upravičena do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Poleg tega pritožnica zatrjuje, da je ves sporni čas plačevala najemnino tudi denacionalizacijski zavezanki. Pri tem izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, ki je štelo, da listine (tj. odprte postavke dobaviteljev s pokritji), ki jih je predložila kot dokaz o plačilu najemnine denacionalizacijski zavezanki, niso verodostojne listine. Ker sodišče ni verjelo vsebini predloženih listin in vsebini sklepa, izdanega v nepravdni zadevi št. N 134/93, je po zatrjevanju pritožnice prišlo do odločitve, ki posega v lastninsko pravico in pravico upravljanja denacionalizacijske zavezanke, kar naj bi bilo v nasprotju s 67. členom Ustave. Pritožnica nadalje zatrjuje, da ji je bila ves čas sodnega postopka kršena pravica do poštenega sojenja. Opozarja na domnevne nepravilnosti pri vodenju postopka, ki naj bi jih zagrešila prvostopenjska sodnica. Zlasti nasprotuje procesnemu sklepu o razdružitvi postopka, ki je tekel zoper pritožnico in zoper denacionalizacijsko zavezanko (sodišče naj bi z razdružitvijo ustvarilo več umetnih pravd in strankam povzročilo nepotrebne stroške). Zatrjuje tudi, da ji je bila odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep o razdružitvi postopka, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pri tem še opozarja, da je podala pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeni procesni sklep, vendar prvostopenjska sodnica spisa ni predložila Vrhovnemu državnemu tožilstvu, kar po mnenju pritožnice prav tako pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva.

3.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za izločitev razpravljajoče sodnice, predsednice in podpredsednika Okrožnega sodišča v Murski Soboti. S tem sklepom naj bi bile pritožnici kršene pravice iz 2., 23. in 25. člena Ustave. Kot zatrjuje pritožnica, razpravljajoča sodnica ni sledila navodilom Višjega sodišča. Poleg tega naj bi že navedene nepravilnosti pri vodenju postopka ter izpodbijana vsebinska odločitev kazale na njeno pristranskost.

B. – I.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča (npr. z oceno listin, ki jih je pritožnica predložila sodišču).

5.Z zatrjevanjem o nerazumnosti izpodbijane odločitve sodišča, ki naj bi posegala v temeljno načelo sorazmernosti prisojenih terjatev in tožnici omogočala pridobitev dvojne koristi, pritožnica smiselno zatrjuje, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in zato v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč razumno obrazložila, zakaj štejejo, da sporni sporazum ni ničen. Trditev pritožnice, da je s takšno odločitvijo sodišč tožnici omogočena pridobitev dvojne koristi, ne drži. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, tožnica v primeru, če bi po 72. členu ZDen od denacionalizacijske zavezanke uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času, ko bi morala pritožnica izpolnjevati svoje obveznosti iz sporazuma, do tega ne bi bila upravičena, ker ji ni bila odvzeta možnost upravljanja s premoženjem in ji zato škoda ni nastala. Trditve, da je ves sporni čas plačevala najemnino tudi denacionalizacijski zavezanki, pa pritožnica po oceni sodišč ni uspela dokazati. V pravilnost te ocene se Ustavno sodišče ne more spuščati. Dejstvo, da se pritožnica s stališči sodišč ne strinja, pa za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

6.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v zvezi s 67. členom Ustave. Pritožnica namreč ne izkaže, da bi se izpodbijane sodbe opirale na kakšno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Stališče, da je pritožnica dolžna izpolniti obveznosti, ki jih je prevzela s spornim sporazumom, ki po oceni sodišč ni ničen, samo po sebi ni v neskladju s pravico iz 33. člena Ustave. Z zatrjevanjem, da izpodbijana odločitev posega (tudi) v lastninsko pravico in pravico upravljanja denacionalizacijske zavezanke, pa pritožnica ne more utemeljiti ustavne pritožbe v svoji zadevi.

7.Očitno neutemeljen je tudi pritožničin očitek o nepoštenem sojenju, ki se nanaša zlasti na prvostopenjsko sodišče. Neuspeh v postopku ne more biti argument, s katerim bi pritožnica lahko utemeljila, da ji sodišče ni zagotovilo poštenega sojenja, tj. sojenja, v katerem bi bila spoštovana ustavno procesna jamstva, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave.

8.Kar zadeva zatrjevano kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) v zvezi s sklepom o razdružitvi postopka, že iz obrazložitve Višjega sodišča izhaja, da bi pritožnica ta sklep lahko izpodbijala (le) v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki je bila izdana neposredno po izdaji navedenega procesnega sklepa (tj. sodbo št. P 98/97 z dne 25. 4. 2001). Dejstvo, da je bila ta sodba kasneje razveljavljena, na to ne vpliva; z njeno razveljavitvijo možnost pritožbe zoper navedeni procesni sklep ni oživela. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da ji je bila pravica do pravnega sredstva kršena s tem, ker prvostopenjska sodnica ni predložila pravdnega spisa Vrhovnemu državnemu tožilstvu zaradi morebitne vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Pravica iz 25. člena Ustave namreč več od dvostopenjskega sodnega postopka ne zagotavlja.

9.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev 2. in 15. člena Ustave. Ker navedeni določbi neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč načela pravne države (2. člen Ustave) oziroma načela pri uresničevanju in omejevanju človekovih pravic (15. člen Ustave), se pritožnica nanju za utemeljitev ustavne pritožbe ne more sklicevati.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

11.Pritožnica v ustavni pritožbi (ponovno) izpodbija tudi sklep predsednika Višjega sodišča v Mariboru o zavrnitvi predloga za izločitev. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, se po določbi petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 363. člena ZPP lahko izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo. Glede na to, da je pritožnica predlog za izločitev podala šele ob vložitvi predloga za obnovo postopka, bo lahko morebitne kršitve ustavnih pravic, ki naj bi bile storjene z izpodbijanim sklepom, pred Ustavnim sodiščem uveljavljala šele v ustavni pritožbi zoper končno odločitev sodišča o predlogu za obnovo postopka po poprejšnjem izčrpanju pravnih sredstev.

12.Ker ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper navedeni sklep zavrglo (2. točka izreka).

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić