Jedro

V denacionalizacijskem postopku ovire za vrnitev nepremičnine lahko uveljavlja le zavezanec za vrnitev stvari; to pa je po 1. odstavku 51. člena ZDen tista pravna oseba, ki ima stvar, ki se vrne upravičencu, v svojem premoženju.

Če sodišče spozna, da izpodbijani akt, četudi bi bil sicer nezakonit, ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, tožbi ne more ugoditi, pač pa jo mora zavrniti. Ob podanih razlogih, ko po povedanem sodišče pri reševanju tožbe ni presodilo, da izpodbijana odločitev nezakonito posega v materialnopravno pravico ali pravno korist tožeče stranke, je tako ravnalo tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek Mestne občine Ljubljana se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist pokojnega A.A. kot upravičenca vzpostavi lastninska pravica na parceli št. 927/12 k.o. ... v izmeri 1.184 m2 ter da je zavezanec za vrnitev v naravi Športno društvo A. (v 1. in 2. točki izreka), da pokojnemu A.A. kot upravičencu pripada odškodnina v obveznicah za podržavljeno premoženje parc. št. 927/2 v izmeri 128 m2, parc. št. 927/10 v izmeri 6.010 m2 in parc. št. 927/11 v izmeri 367 m2, vse k.o. ..., v višini 9.636,76 DEM ter da je zavezanka za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. (3. in 4. točki izreka) ter ugotovila, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini ter da stroški postopka niso bili zaznamovani (v 5. in 6. točki izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je predmet postopka parc. št. 927/2 travnik v izmeri 7.689 m2, k.o. ..., ki je bila podržavljena na podlagi odločbe Okrajne razlastitvene komisije pri ObLo Ljubljana okolica z dne 23. 10. 1954, in za katero je bila prejšnjemu lastniku A.A. izplačana odškodnina v državnih obveznicah v višini 61.512,00 DIN. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 18. 2. 2009, izdano v prejšnjem postopku, za podržavljeno zemljišče prejšnjemu lastniku priznal odškodnino v obveznicah SOD v višini 11.390,79 DEM, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 1. 6. 2009 navedeno odločbo prvostopenjskega organa odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, naj v postopek pritegne strokovnjaka geodetske stroke, ki naj odmeri del zemljišča na skrajnem vzhodnem delu, ki sega čez meje nogometnega igrišča ter ugotovi, ali za vrnitev tega dela parcele št. 927/6 v naravi obstajajo ovire. V skladu z napotilom je prvostopenjski organ v ponovnem postopku določil geodetsko podjetje ter odredil izdelavo elaborata parcelacije za parcelo št. 927/6 travnik v izmeri 7.561 m2. Iz elaborata, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje, je razvidno, da je parcela št. 927/6 travnik v izmeri 7.561 m2 po parcelaciji: parcela št. 927/10 igrišče v izmeri 6.010 m2, parcela št. 927/11 igrišče v izmeri 367 m2 in parcela št. 927/12 travnik v izmeri 1.184 m2. Po presoji dokazov je organ zaključil, da je možno vračilo v naravi parcele št. 927/12, ki v naravi predstavlja zemljišče – travnik izven ograjenega nogometnega igrišča. Zemljiškoknjižno stanje ter zemljiškokatastrske spremembe glede predmetne podržavljene nepremičnine parc. št. 927/2 so razvidni iz historičnega in elektronskega izpiska za vl. št. 580 k.o. ...; iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča z dne 2. 10. 2007 pa izhaja, da je v predmetnem postopku potrebno šteti za zavezanca za vrnitev zemljišča v naravi Športno društvo A.. Za parceli 927/10 in 927/11 ter 927/7 cesta so izkazane ovire za vračilo v naravi. Parcel št. 927/10 in 927/11, ki v naravi predstavljata nogometno igrišče, v naravi ni mogoče vrniti na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Da gre za zazidano stavbno zemljišče, izhaja tudi iz točke 3. informacije o namembnosti zemljišča z dne 2. 10. 2001. Da se za objekt štejejo športna oziroma rekreacijska igrišča na prostem, pa je določeno tudi v 2. členu točke 1.9.3. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Tudi ugotovitve ogledov dokazujejo, da je parcela št. 927/6, po parcelaciji 927/10 in 927/11, v naravi nogometno igrišče, ki je del kompleksa, namenjenega športni dejavnosti; tako obstaja ovira za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi tudi po določbi 4. točke 19. člena ZDen. Ob upoštevanju še določb Zakona o športu (ZSpo) o tem, kaj so športni objekti, organ ugotavlja, da gre v zadevi za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Nogometno igrišče ... pa je bilo s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana leta 1999 tudi določeno kot športni objekt občinskega pomena in last Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: MOL). Dela zemljišča, ki je bil porabljen za železniško progo in pot v izmeri 128 m2, pa ni mogoče vrniti v naravi po določbi 19. člen ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav in drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Ker je parcela 927/2 ob podržavljenju predstavljala kmetijsko zemljišče, je organ njegovo vrednost zaradi določitve odškodnine ugotovil na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Glede ob podržavljenju izplačane odškodnine prejšnjemu lastniku organ ugotavlja, da ta ne presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine, zato se po določbi 72. člena ZDen pri določanju odškodnine za podržavljeno zemljišče ne upošteva. Na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 5. 11. 2009 sta podali pripombe MOL in vlagateljica B.B., ki pa jih je organ presodil kot neutemeljene.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 28. 4. 2010 zavrnilo pritožbe B.B., MOL, Športnega društva A. in tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Ko je drugostopenjski organ presojal pritožbene navedbe Športnega društva A., MOL in tožeče stranke, da obstaja ovira za vračilo v naravi tudi glede parcele št. 927/12, jih je zavrnil kot neutemeljene ter navedel, da pritožniki v postopku niso dokazali, da bi kmetijsko zemljišče izven igrišča, spremljajočih objektov in pripadajočega zemljišča predstavljalo skupaj z igriščem prostorski kompleks, ali da bi bilo nujno za uporabo samega igrišča, zato obstoja ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen niso izkazali. Glede med njimi spornega vprašanja, kdo je zavezanec za vrnitev v naravi, pritrjuje prvostopenjskemu organu, ki je za zavezanca določil Športno društvo A.; v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa je pri nepremičnini namreč vpisana lastninska pravica na ime Športnega društva A., ki je tako zavezanec v smislu 51. člena ZDen. Ker je to društvo pred tem imelo na nepremičnini pravico uporabe stvari, ki je v družbeni lastnini, ni podana ovira za vrnitev po 3. odstavku 16. člena ZDen. Da je tako in da je treba za zavezanca šteti Športno društvo A., je navedlo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1440/2007. Nasprotujoče si trditve pritožnikov glede vprašanja zavezanca pa za rešitev zadeve niso relevantne, saj gre za sporna njihova medsebojna razmerja, ki so lahko predmet reševanja le v drugih postopkih.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da drugostopenjski organ ni presodil navedb tožeče stranke in ostalih pritožnikov. V zadevi ni sporno zgolj, kdo je zavezanec za vrnitev zemljišča v naravi, pač pa tudi, ali je zemljišče v naravi mogoče vrniti; po mnenju tožeče stranke ne, ker gre za zemljišče v zasebni lastnini. Parcela št. 927/6 je bila razvrščena na podlagi bivšega 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih kot zazidano stavbno zemljišče. To dokazuje dopis MO C. z dne 2. 10. 2001, iz katerega izhaja, da se zemljišči s parc. št. 927/2 in 1081 v skladu z dolgoročnim planom Mesta Ljubljane za obdobje od leta 1986 do 2000 nahajata v območju urejanja prostora z oznako BS 6/2. Na parc. št. 927/6 je nogometno igrišče; nogometno igrišče pa je po ZGO-1 gradbeni objekt, zato na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen te parcele ni mogoče vrniti v naravi. Poleg tega pa je MOL tudi sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena (Uradni list RS, št. 22/98). Na podlagi ZSpo je MOL prevzela v svojo last posamezne športne objekte, to je zemljišče in objekte. Po tem sklepu so nepremičnine, ki so v njem navedene in opredeljene kot športni objekti občinskega pomena, postale last MOL; ena v sklepu navedenih nepremičnin je tudi parc. št. 927/6. Tožeča stranka Športnemu društvu A. tudi oporeka lastninsko pravico na parcelah št. 927/6 in 927/7; to društvo nikoli ni bilo lastnik navedenih nepremičnin; vknjižba lastninske pravice je bila opravljena na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 4. 9. 2000. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo temu vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo v odgovor SOD, MOL, Športnemu društvu A. in B.B.. MOL v odgovoru na tožbo navaja, da se z razlogi tožbe v celoti strinja ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi. Navaja, da je tudi sama vložila tožbo, ki jo sodišče vodi pod opr. št. I U 696/2010, in v kateri trdi, da je lastnica predmetne nepremičnine, ki se vrača v naravi, ona in ne Športno društvo A.. Z uveljavitvijo ZSpo ter sprejetjem Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) je bilo Nogometno igrišče ... določeno kot športni objekt občinskega pomena, na katerem je MOL pridobila lastninsko pravico ex lege. Iz tega razloga pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji na tej nepremičnini ni več mogoča. Določbe 64. člena ZSpo urejajo olastninjenje tistih športnih objektov, na katerih ob uveljavitvi tega zakona lastnine sploh še ni bilo: društva (ali druge osebe) so jih imela v upravljanju, niso pa bila njihovi lastniki. V postopku presoje ustavne skladnosti določbe 1. odstavka 64. člena ZSpo pa je Ustavno sodišče RS že odločilo, da ta določba ni v neskladju z ustavo (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002). Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa pa je bila zavržena. V obravnavani zadevi je MOL z navedenim sklepom znotraj enoletnega roka določila kot športni objekt občinskega pomena Nogometno igrišče ... s parc. še. 927/2 k.o. ..., kar pomeni, da je celotna ta parcela (oziroma iz nje nastale parcele) postala lastnina MOL. Glede na to nepremičnine s parc. št. 927/12 ni mogoče vrniti v naravi, zavezanec za vrnitev v naravi pa tudi ne more biti Športno društvo A.. Stranka z interesom zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. B.B. pa v odgovoru na tožbo tožbene navedbe prereka in navaja, da pa se sicer strinja s tožbenim predlogom, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka. Navaja, da pa je sicer tudi sama vložila tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo – glede na tožbeno vsebino – izpodbija odločitev prvostopenjskega organa v 1. in 2. točki izreka njegove odločbe z dne 27. 11. 2009, po katerih se pok. A.A. kot upravičencu z vzpostavitvijo lastninske pravice vrne parc. št. 927/12 k.o. ..., zavezanec za vrnitev pa je Športno društvo A.. Odločitvi ugovarja z navedbami, da predmetne nepremičnine ne bi bilo mogoče vrniti v naravi zaradi obstoja ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen (saj je zazidano stavbno zemljišče), in ker je lastnica nepremičnine (saj gre za nogometno igrišče, določeno s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana kot športni objekt občinskega pomena) na podlagi določb 64. člena ZSpo postala MOL, in da Športno društvo A. ne more biti zavezanec za vrnitev (saj nikoli ni bilo lastnik te nepremičnine).

Podane tožbene navedbe pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v pravico ali pravno korist tožeče stranke. V denacionalizacijskem postopku namreč ovire za vrnitev nepremičnine lahko uveljavlja le zavezanec za vrnitev stvari; to pa je po 1. odstavku 51. člena ZDen tista pravna oseba, ki ima stvar, ki se vrne upravičencu, v svojem premoženju. Tožeča stranka, ki kot razlog, zaradi katerega meni, da je nezakonito odločeno o vrnitvi nepremičnine s parc. št. 927/12 v naravi, navaja obstoj ovir po ZDen za tako vrnitev, pa v tožbi niti ne zatrjuje, da je lastnica predmetne nepremičnine (ki je del parc. št. 927/6 – pred parcelacijo) ona, pač pa navaja, da je z izpodbijano odločbo vrnjena nepremičnina v lasti MOL (in da nikoli ni bila v lasti Športnega društva A.). Kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnih spisov, niti v postopku za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe (ki je tekel na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 1. 6. 2009, s katero je ta odpravil odločbo prvostopenjskega organa z dne 18. 2. 2009 ter mu zadevo vrnil v ponovni postopek) tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je lastnica predmetne nepremičnine, niti ni podala pripomb na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 5. 11. 2009 (ki ji je bilo po pooblaščencu vročeno 9. 11. 2009), iz katerega eksplicitno izhaja predlog komisije za denacionalizacijo, da se v denacionalizaciji upravičencu vrne nepremičnina s parc. št. 927/12 v naravi ter da je zavezanec za vrnitev Športno društvo A.. Tudi v pritožbi (z dne 16. 12. 2009) zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo ni zatrjevala, da je lastnica predmetne nepremičnine ona, saj je v njej podala identične navedbe, kot v tožbi. Zgolj sklicevala se je sicer (navaja, da v izogib ponavljanju) še na svojo pritožbo z dne 26. 5. 2008, vloženo zoper (kasneje odpravljeno) odločbo prvostopenjskega organa z dne 15. 5. 2008 (s katero je bila upravičencu v naravi vrnjena nepremičnina s parc. št. 927/6 v izmeri 7.561 m2 - del te je parc. št. 927/12, za zavezanca za vrnitev nepremičnine pa sta bila določena MOL in Športno društvo A.), iz katere pa izhaja, da je tedaj osporavala lastninsko pravico Športnega društva A. glede nepremičnin parc. št. 927/6 in 927/7 ter navajala, da je 20. 9. 2007 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila pritožbo, s katero je predlagala, naj se izda popravni sklep tako, da bo izbrisana lastninska pravica v korist Športnega društva A. ter da bo ponovno ona vpisana kot lastnica (iz spisne dokumentacije izhaja, da je s pripravljalno vlogo, vloženo 7. 5. 2008, vložitev predloga izkazala). Ne glede na povzeto pa po presoji sodišča ni podlage za zaključevanje, da tožeča stranka še vztraja pri zatrjevanju lastninske pravice glede v izpodbijani odločbi v naravi vrnjene nepremičnine (in v tem svojstvu pri zatrjevanju, da je ona zavezanka za vrnitev), saj takih navedb tožba nima, ima pa s tako navedbo izključujočo tožbeno navedbo (enako je navajala že v pritožbi), da je lastnica nepremičnine MOL. Pa tudi če bi tožeča stranka pri zatrjevanju lastninske pravice vztrajala (glede na sklicevanje v pritožbi na pritožbo z dne 26. 5. 2008), bi morala za take svoje trditve ponuditi vsaj podatke o uspehu svojega predloga zemljiškoknjižnemu sodišču, vloženega 20. 9. 2007, vendar o tem molči (tako v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe kot v pritožbi in tožbi) in druge dokaze, ki bi njene trditve podpirali, ki pa jih tudi ni predložila (to zlasti ob tem, ko s trditvami o tem, da je ona lastnica parcele št. 927/2, ki jih je opirala na menjalno pogodbo, na podlagi katere naj bi B. pridobil lastninsko pravico na parceli št. 927/2, in zemljiškoknjižni vpis na podlagi te pogodbe z dne 5. 3. 1962, po katerem je pri navedeni nepremičnini v listu B zemljiškoknjižnega vložka 580 k.o. ... vknjižen kot upravni organ B. Zveza za telesno vzgojo, ter glede na spisno dokumentacijo v zadevi neizkazanimi trditvami, da je pravna naslednica slednjega, pred tem ni uspela), glede na Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) in nesporno okoliščino, da ta obsega tudi parc. št. 927/12 (kot del nekdanje parc. št. 927/6), pa med drugim izkazati tudi, da je na podlagi 2. odstavka 64. člena ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98) priglasila pristojnemu organu zahtevek, s katerim je uveljavljala lastninsko pravico na predmetnem športnem objektu, česar pa niti ne zatrjuje in tudi nikoli ni zatrjevala.

Ob tem ko je tako očitno, da tožeča stranka navedb o obstoju ovir za vrnitev predmetne nepremičnine s parc. št. 927/12 v naravi ne podaja kot zavezanka za vrnitev, pa v tožbi tudi ne navede druge podlage, glede na katero bi bila pravilna ugotovitev obstoja ovir za vrnitev predmetne nepremičnine oziroma drugačna odločitev, kot jo je glede vrnitve nepremičnine sprejel prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, potrebna zaradi varstva njenih pravnih koristi. Enako velja za njene navedbe, podane v smeri, da Športno društvo A. ne more biti zavezanec za vrnitev – da namreč v tožbi ne pojasni, v čem naj bi bila z določitvijo (četudi nepravilno) slednjega kot zavezanca za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi prizadeta v svojih materialnopravnih pravicah ali pravnih koristih.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožeča stranka osporava lastninsko pravico Športnemu društvu A. na parc. št. 927/6 in 927/7, pa sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa, 3. in 4. točke izreka izhaja, da je organ za preostali del parc. št. 927/6, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, tj. za parc. št. 927/10 igrišče v izmeri 6.010 m2 in 927/11 igrišče v izmeri 367 m2, ter za parc. št. 927/7 cesta v izmeri 32 m2 upravičencu priznal odškodnino v obveznicah, za katero je zavezanec SOD (v okviru odškodnine za podržavljeni del parcele št. 927/2, ki ga ni mogoče vrniti v naravi). Glede navedenih nepremičnin se na podlagi odločitve organa v izpodbijani odločbi torej lastninsko stanje ne spreminja, zato navedena tožbena navedba tožeče stranke že iz tega razloga ne daje podlage za zaključek, da se z odločitvijo prvostopenjskega organa v opisanem obsegu nezakonito posega v njene pravice ali pravne koristi.

Če pa sodišče spozna, da izpodbijani akt, četudi bi bil sicer nezakonit, ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, tožbi ne more ugoditi, pač pa jo mora zavrniti (1. alinea 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1). Ob podanih razlogih, ko po povedanem sodišče pri reševanju tožbe ni presodilo, da izpodbijana odločitev nezakonito posega v materialnopravno pravico ali pravno korist tožeče stranke, je tako ravnalo tudi v obravnavani zadevi.

Sodišče še dodaja, da je v svojih sodbah opr. št. I U 696/2010-13 z dne 15. 3. 2010 in opr. št. I U 752/2010-28 z dne 15. 3. 2010, s katerima je odločilo o tožbah MOL in Športnega društva A. zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, tema sicer ugodilo in 2. (ter s to povezani 1. in 5.) točko izreka odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovi postopek; presodilo je namreč, da odločitev glede zavezanca za vrnitev predmetne nepremičnine s parc. št. 927/12 temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj se je organ pri tem nepravilno oprl zgolj na lastništvo, kot je glede nepremičnine izhajalo iz zemljiške knjige, ne da bi upošteval navedbe teh tožnikov v postopku in Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) ter določbe 64. člena ZSpo, potrditev česar izhaja tudi iz v zadevi I U 752/2010 predložene sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2458/2009 z dne 27. 12. 2010 (ki je po podatkih vpisnika navedenega sodišča postala pravnomočna 21. 1. 2011), s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku MOL, ker je Športno društvo A. tej pripoznalo tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 927/6 in 927/7. Glede na že cit. določbo 1. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1 pa okoliščina, da je sodišče za izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa v že navedenem obsegu presodilo, da je nezakonita ter jo odpravilo, ne more biti podlaga za drugačno odločitev o tožbi tožeče stranke v predmetnem upravnem sporu.

Stroškovni zahtevek MOL pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.