Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je tožnik - voznik tovornjaka - utrpel v Avstriji pri nakladanju tovornjaka, pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije, ker je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 18.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 12. 2008 do dneva plačila, tako da jo je dolžna tožena stranka nakazati na transakcijski račun pooblaščenca, odvetnika M.Š. št. ..., vse v osmih dneh pod izvršbo (1. točka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 16.100,00 EUR je zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 922,35 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe (zavrnili del) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter posledično tudi zoper 3. točko izreka sodbe glede priznanih stroškov postopka. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija izpodbijani del, ker sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami iz zapisnika (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil 171. člena OZ, ko je ugotavljalo tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Sodišče namreč v sodbi obrazloži, da športni copati znamke Nike, ki jih je imel tožnik obute dne 8. 7. 2008, niso delovna obutev in ne zagotavljajo dovolj dobrega oprijema na betonski površini, zaradi česar sodišče zaradi neustrezne izbire obutve šteje, da je tožnik soprispeval k padcu. Zaključek je kontradiktoren ekspertizi izvedenca varstva pri delu, ki jo je podal izvedenec varstva pri delu D.M.. Izvedenec sicer navede, da obutev, ki jo je tožnik uporabljal v spornem trenutku, ni obutev, ki bi v celoti ustrezala, po oceni tveganja je predviden delovni čevelj, ta pa za razliko do superg delavca ščiti pred tveganji: - podplat je debelejši, zato je tveganje za poškodbe ob tem, da stopi na žebelj, zanemarljivo, - v kolikor so predpisani delovni čevlji z jekleno kapico, le-ti varujejo delavca pred poškodbami, v kolikor pride v neposredni stik z viličarjem (če mu voznik viličarja zapelje čez nogo), - glede vprašanja ali bi tožnik ob uporabi predpisanih čevljev bil bolj varen glede zdrsa na gladkih in spolzkih površinah – pa izvedenec ni komentiral ničesar, ker je to močno odvisno od materialov in profilov obeh obuval. Sodišče si je ob zaslišanju tožnika dne 9. 7. 2009 superge tudi ogledalo in ugotovilo, da gre za nizek copat do gležnja znamke Nike, ki je ob nakupu imel večji profil, kot ga ima danes – po zapisu sodnice, s takšnimi copati ne bi smel na tenis igrišče. Sodišče je ugotovilo, da se na otip – profil čuti. Sodišče nadaljuje z ugotovitvijo, da tožnik pred padcem ni bil dovolj pozoren zaradi tega, ker je pazil na dva druga delavca, katera je opozarjal na prehod viličarja, ta preusmeritev pozornosti pa je po zaključku sodišča povzročila, da je bil tožnik manj pozoren na svoj položaj in na svoje gibanje. Zato sodišče oceni, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 30 %. Sodišče tudi navede, da se morajo na deloviščih, kjer hkrati opravlja delo dvoje ali več delodajalec, le-ti pisno sporazumeti in določiti ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, kar pomeni, da bi se morala delodajalca sporazumeti. Tožnikov delodajalec pa bi bil dolžan o vsebini sporazuma seznaniti tudi tožnika in mu navesti osebo, ki bo s strani firme M. odgovorna za varno koordinacijo nakladanja tovora. Tako bi bilo potrebno uporabiti določila 25. člena ZVZD o skupnem delovišču. Odgovornost za konkretni škodni dogodek je pripisati izključno toženi stranki. Glede na opisane ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na ustreznost obutve, tožnik meni, da je njegov soprispevek k nastanku škode minimalen, največ 10 %, medtem ko mu zaradi preusmeritve pozornosti ni mogoče očitati nobene odgovornosti. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek dokončno postavil pod točko XXVIII, potem ko je pridobil izvedensko mnenje medicinske stroke, kirurga – travmatologa prof. dr. R.K., ki je podal izvedensko mnenje z dne 28. 6. 2010. Upoštevaje ugotovitve izvedenca je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti uveljavljal 17.000,00 EUR (sprva 12.000,00 EUR), sodišče pa je iz tega naslova priznalo odškodnino 10.000,00 EUR. Sodišče v obrazložitvi navede, da je pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi dejstvi, da je tožnik že v aprilu 2009, torej slabe štiri mesece po zaključku bolniškega staleža, sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo voznika tovornega vozila na področju Evrope in dejstvo, da je tožnik 23. 12. 2008 pridobil zdravniško pričevalo o tem, da je zdravstveno sposoben za voznika motornih vozil vseh kategorij. Sodišče pa v ničemer ne obrazloži, zakaj je navedeni okoliščini štelo za pomembni. Pri tožniku je šlo za hudo poškodbo po Fisherjevi 6-stopenjski lestvici 3/6. V levem komolcu je pričakovati zgodnejši razvoj posttravmatske artroze, na desnem komolcu pa po približno desetih letih od vstavitve omajanje sklepnega vsadka. Tožnik je tako prepričan, da je glede na trajno naravo in težo poškodbe, upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje (ugodilni del) spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter tožniku naloži v plačilo priglašene stroške postopka oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel kot posledico poškodb zaradi nesreče, ki se je zgodila dne 8. 7. 2008 ob nakladanju tovornega vozila v prostorih družbe M., K., ... (v nadaljevanju M.), ko je tožnik padel z nakladalnega podesta visokega 1,27 m. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so v konkretnem primeru relevantni predpisi pravnega reda Republike Slovenije, ker je do škodnega dogodka prišlo iz razloga, ker nakladalna rampa, s katere je padel tožnik, ob škodnem dogodku ni imela varnostne ograde, kot to izhaja določba 63. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu. Po mnenju sodišča je za nastalo škodo tožena stranka odgovorna, ker je šlo v konkretnem primeru za skupno delovišče, poleg tega tožena stranka z družbo M. ni sprejela sporazuma, s katerim bi določila skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot to določa 25. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu, ter ni določila odgovornega delavca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s tem pa ni realizirala določbe 8. člena ZVZD, po katerem ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost ni zdravje pri delu. Sodišče je štelo, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku 30 %, tožena stranka pa, da je odgovorna za 70 % nastale škode. Zato je tožniku prisodilo odškodnino v višini 18.900,00 EUR in po pobotu toženi stranki priznanih stroškov naložilo v plačilo še 922,35 EUR pravdnih stroškov tožnika. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita tako po temelju in po višini, tako da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Odločitev sodišča o uporabi slovenskega pravnega reda je materialnopravno zmotna. V konkretnem primeru je bistveno, da gre za spor z mednarodnim elementom, pri katerem ima delodajalec sedež v Republiki Sloveniji, tožnik je državljan in ima stalno bivališče v Republiki Srbiji, do nesreče pa je prišlo na področju Republike Avstrije. Vse zgoraj navedene okoliščine predstavljajo navezne okoliščine, na podlagi katerih je potrebno skladno s pravili ZMZPP določiti pravni red, ki ga je potrebno uporabiti glede presoje posameznih pravnih vprašanj oziroma pravnih razmerij. Navedenega sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, saj se je pri presoji vseh spornih vprašanj nekritično sklicevalo na predpise slovenskega pravnega reda. Določba 21. člena ZMZPP, na kateri sodišče utemeljuje uporabo slovenskega reda, je relevantna za odločanje veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne pa za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v primeru poškodb delavca na delu. Tako je relevantna specialna določba 30. člena ZMZPP, ki določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, če pa je za oškodovanca ugodnejše, pa pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice moral in mogel predvideti, razen v primeru, če je podana tesnejša konekstnost z nekim drugim pravnim redom. Tako bi sodišče moralo uporabiti avstrijski pravni red, saj je do škodnega dogodka, kot tudi do nastanka posledic (poškodb tožnika) prišlo na območju Republike Avstrije. Tudi del zdravljenja je bil opravljen na območju Republike Avstrije. Sodišče bi moralo uporabiti določila avstrijskega pravnega reda, predvsem pa določbe 333. člena avstrijskega socialnega zakona (ASVG), ki določa odgovornost delodajalca v primeru poškodbe pri delu, ne pa 184. člena ZDR in 131. člena OZ, na kateri prvostopno sodišče opira svojo odločitev v izpodbijani sodbi. Edina okoliščina, ki kaže na možnost uporabe slovenskega pravnega reda, je to, da je tožena stranka kot tožnikov delodajalec subjekt s poslovnim naslovom na območju Republike Slovenije. Navedeno je pomembno glede vprašanja presoje, ali so bili izvedeni ustrezni ukrepi za zagotovitev varnosti na nakladalnem podestu, na katerem je prišlo do tožnikove nezgode. Predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu so po svoji naravi kogentne narave, prav tako ima vsaka država v okviru svoje suverenosti izključno pristojnost, da na svojem območju uredi in predpiše način zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Predpisi Republike Avstrije določajo, da je povišana stojišča pri delih na višini nad 1 m potrebno zavarovati z vsaj 1 m visokimi ustreznimi napravami, vendar to ne velja za nakladalne ploščadi, zaradi česar izhaja, da v skladu z avstrijskimi predpisi varnostna ograja na nakladalnih podestih višine nad 1 m ni obvezna. Natovarjanje tovora poteka pri družbi M. na način, da se s tovorom iz nakladalne ploščadi zapelje neposredno v tovorni prostor (keson) tovornjaka, kar pa ni mogoče, če se na nakladalni ploščadi nahaja varnostna ograja. Snemljiva ograja je lahko nameščena na nakladalnem podestu zgolj v času, ko poteka nakladanje tovora. Posledično navedenemu varovalna ograja niti ni mogla biti nameščena na območju natovarjanja tovornega vozila. Dejstvo je, da je bil tožnik na nevarnost padca opozorjen tako preko opozorilne table kot tudi z barvnimi označbami na roku nakladalne rampe, ter mu je družba M. hojo po nakladalni rampi prepovedala. Ne glede na navedeno pa je tudi sicer odločitev vsebinsko nepravilna. Priča A.H. je na zaslišanju dne 23. 2. 2010 na izrecno vprašanje izpovedal, da v času tožnikovega padca na nakladalni rampi ni videl dveh drugih oseb, kateri naj bi tožnik po njihovih trditvah tedaj domnevno opozarjal na nevarnosti viličarista. Tožnik je svojo izjavo o načinu nezgode in vzrokov za padec tekom postopka večkrat spreminjal, zaradi česar je njegova izpovedba neverodostojna. Ni logično, da bi tožnik padel zaradi morebitnega umikanja pred viličarjem, ko pa je priča A.H. izpovedal, da se je v trenutku nezgode z livičarjem vzvratno vračala v smeri proti skladiščnemu prostoru. Sodišče se ni opredelilo do navedenega, temveč je nekritično sledilo zgolj izpovedbi tožnika. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpovedbo priče I.Š., ki je izpovedal, da je slišal tožnika v gostinskem lokalu, kako je prijatelju razlagal, da je namerno povzročil nesrečo, ker nima denarja in da bi se tako nekako „osigural“. Do nezgode tožnika ni prišlo zaradi opravljanja delovnih nalog, temveč zaradi opravljanja drugih aktivnosti, ki s samim opravljanjem delovnih nalog nimajo nikakršne veze – za kar pa tožena stranka ne more biti odgovorna. Tako soprispevek tožnika k nezgodi najmanj 70 % in ne obratno, kot je odločilo sodišče. Dejstvo je, da se je tožnik v času škodnega dogodka gibal na transportni poti viličarista, namesto da bi stal poleg nakladalne ploščadi, to je ob kesonu tovornega vozila ter od tam spremljal natovarjanje in polagal gumijaste postavke, kar bi ob upoštevanju višine kesona tovornjaka – 1,27 m, brez težav lahko počel, stal na nakladalnem podestu, s čemer je povsem nepotrebno povzročil povečano ogroženost za svojo varnost in zdravje. Sodišče je svojo odločitev argumentiralo tudi z očitkom, da je dolžan delodajalec na podlagi 6. člena Direktive Sveta 89/654 EGS z dne 30. 11. 1999 o materialnih zahtevah za varnost in zdravje pri delu poskrbeti za tehnično vzdrževanje delovnega mesta, medtem ko že citirana določba 63. člena nalaga, da morajo biti nakladalne ploščadi višje od 1 m opremljene z varnostno ograjo, kar preprečuje padce vozil ali oseb. Sodišče bi moralo upoštevati avstrijske in ne slovenske predpise, poleg tega pa Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, na katerega se sicer zmotno sklicuje sodišče, določa, da se določbe tega pravilnika ne uporabljajo na transportnih sredstvih, prav tako je bil relevanten v konkretnem primeru morda le Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil, ki kot specialni predpis določa varnostne ukrepe pri natovarjanju vozil, ki pa obveznosti postavitve varnostne ograje na nakladalnem podestu ne določa. Tožnik se je v času nezgode nahajal izven poslovnih prostorov delodajalca. Tudi avstrijski predpisi (B-AStV) postavitve varnostnih ograd na dovoznih podestih niti ne določajo. Tožena stranka je v svojih pripombah z dne 6. 2. 2010 zaradi nedoslednosti in nejasnosti izvedenskega mnenja predlagala ustno zaslišanje postavljenega sodnega izvedenca D.M. in njegovo soočenje s predlagano pričo A.K., sicer varnostnim inženirjem, vendar prvostopno sodišče predlogu ni ugodilo, v tej zvezi niti z besedo ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev. Tožena stranka z izvedenskim mnenjem ne more soglašati, sodišče pa tudi ne pojasni, zakaj se s stališčem sodnega izvedenca strinja. Tožena stranka opozarja, da iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnik prejemal napačna navodila za razgibavanje rok, zaradi navedenega se je tožnikovo zdravljenje podaljšalo najmanj za šest tednov. Sodišče napačno odmeri odškodnino v višini 3.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu. Tožnik je sam izpovedal, da se je ob padcu udaril v glavo po tleh ter da je ob nezgodi izgubil zavest. Prav tako ni pravilna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR, čeprav tožnik ni izpovedal, da bi zaradi estetskih posledic brazgotine trpel kakršnekoli duševne bolečine oziroma se počutil nelagodno. Napačna je odločitev glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR, saj je tožnik že štiri mesece po zaključku bolniškega staleža kot voznik ponovno opravljal prevoze tovornih vozil v mednarodnem transportu za družbo A. d.o.o. in je dne 23. 12. 2008 pridobil zdravniško spričevalo zdravnika medicine dela, da je zdravstveno sposoben za delo voznika tovornih vozil vseh kategorij. Sodni izvedenec na naroku je izrecno povedal, da ne ve, kako zgleda kabina tovornjaka ter da tovornjaka še ni vozil, zaradi česar je zaključek sodišča, da je pri tožniku podana zmanjšanja zmožnost za opravljanje dela voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu, pavšalna. Tožena stranka tudi navaja, da je tožnik državljan Republike Srbije s stalnim prebivališčem na območju Republike Srbije, kjer tudi živi, zaradi česar bi mu bilo potrebno v konkretnem primeru skladno s sodno prakso odmeriti odškodnino ob upoštevanju cen oziroma življenjskega standarda v Republiki Srbiji, ne pa v Republiki Sloveniji, kjer je življenjski standard več kot dvakrat višji, kot je to storilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da iz predloženega spisa izhaja, da je tožena stranka vložila pritožbo na Okrožno sodišče v Celju, ki je pritožbo prejelo kot to izhaja iz dohodne štampiljke dne 14. 2. 2009, torej v roku 15 dni, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila kuverta naslovljena na Okrožno sodišče v Celju, Gregorčičeva 6, Celje, sama pritožba pa je pravilno naslovljena na Delovno sodišče v Celju, Gregorčičeva 6, Celje. Dejansko je pritožba prispela na Delovno sodišče v Celju dne 16. 2. 2011, kar je sicer po poteku pritožbenega roka 15 dni, kot ga določa 333. člen ZPP. Glede na to, da je pritožba pravilno naslovljena na pristojno sodišče, je pritožbeno sodišče štelo, da je šlo za očitno pisno pomoto in je pritožbo tožene stranke obravnavalo po vsebini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, na primer soočenja izvedenca in priče varnostnega inženirja, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju obeh strank in prič J.O., B.V., S.M., A.K., A.H. in M.Š. ter po pridobljenih izvedeniških mnenjih izvedenca za varstvo pri delu D.M. var. ing. in izvedenca medicinske stroke prof. dr. R.K., dr. med., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „voznik v mednarodnem tovornem prometu“ skladno s pogodbo o zaposlitvi. Do škodnega dogodka je prišlo dne 8. 7. 2008, ko je tožena stranka tožnika poslala na vožnjo in se je tožnik poškodoval, ko so delavcu družbe M. na naslovu ..., nakladali tovornjak, ki ga je sicer vozil tožnik. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino v višini 18.900,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek v višini 16.100,00 EUR je zavrnilo. Ugotovilo je, da je šlo za krivdno odgovornost tožene stranke ter hkrati ugotovilo 30 % soprispevek tožnika. Sodišče je tožniku iz naslova fizičnih bolečin priznalo 12.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.000,00 EUR, iz naslova skaženosti 3.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.000,00 EUR, kar je skupaj 27.000,00 EUR. Po pobotu medsebojnih potrebnih stroškov je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo 922,35 EUR stroškov postopka.

Tožena stranka v pritožbenem postopku enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje podaja ugovor glede uporabe slovenskega pravnega reda in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da gre za spor z mednarodnim elementom, pri katerem ima delodajalec sedež v Republiki Sloveniji, tožnik pa je državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Srbiji, do nesreče pa je prišlo na področju Republike Avstrije, uporabiti določbe 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 – ZMZPP), ki določajo, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabiti pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, če pa je za oškodovanca ugodnejše, pa pravo kraja, kjer je nastala posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice moral in mogel predvidevati, razen v primeru, če je podana tesnejša koneksnost z nekim drugim pravnim redom. Pritožbeno sodišče enako kot že sodišče prve stopnje navaja, da 2. člen ZMZPP določa, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primere očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi, pri čemer 21. člen ZMZPP določa, da se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Ne šteje se, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno. V primeru, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma prebivališče. Po določilih 4. odstavka 21. člena ZMZPP z dogovorom o izbiri prava stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije na podlagi določil 1. in 2. odstavka 21. člena ZMZPP, saj je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca pa je tudi urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 - ZDR). Pritožbeni ugovor tožene stranke glede uporabe prava je tako po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen.

ZDR v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obširnem in natančnem dokaznem postopku po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri nakladanju bal papirja na kamion, pri čemer je stopil iz tovornega dela kamiona na rampo, tako da je stal ob strani prikolice. Ko je stal na levi strani in čakal, da viličar iz hale pripelje novo paleto, je videl, da iz tunela pelje viličar in na drugi strani videl dva človeka. Tako je iz razloga, ker je svojo pozornost posvečal dvema človekoma in dvignil roko ter zaklical – stop, je stopil nazaj in zgrešil rampo ter padel z rampe z višine 1,27 m, pri čemer je padel nazaj na tla na hrbet, nato pa še na desno in levo roko. Nazadnje je še udaril z glavo po tleh. Ob robu rampe ob nastanku nezgode še ni bilo ograje. Zaslišana priča A.H, viličarist delavec družbe M. pa je izpovedal, da so bili nameščeni znaki, ki so prepovedovali vstop v skladišče, ne pa nakladalno rampo. Od dogodku je bil tako prisoten le tožnik in priča A.H. in tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so vsi drugačni zapisi izpovedi in fotografije, ki jih je predložila tožena stranka z oznakami, kjer naj bi se gibal tožnik, hipotetični. Kot je ugotovilo sodišče, je tožena stranka dne 1. 4. 2007 v navodilih za varno delo določila naloge voznika pri natovarjanju tako, da je med ostalim navedena tudi dolžnost, da nadzira nakladanje in skrbi za pravilen potek, ter da po ali med nakladanjem tovor zavaruje pred premikom. Tožnik je ravnal po napotilih viličarista in nastavljal gumijaste podstavke velikosti 50 x 50 x 0,5 cm ter nato palete povezoval. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da je bil rob rampe le označen z rumeno-črno črto in do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi nakladalna rampa višine 1,27 cm ustrezala določilu 26. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, po kateri morajo biti nakladalne ploščadi, ki so višje od 1 m, opremljene z varnostno ograjo. Šele po škodnem dogodku so v družbi M. na nakladalno rampo namestili zaščitno ograjo, kot je izpovedala priča A.H..

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. - ZVZD) ureja pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot to določa 1. člen ZVZD, pri čemer je skladno z določili 5. člena ZVZD delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitve varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Nakladalna rampa je skladno z določili 4. točke 3. člena ZVZD delovno okolje, v katerem se izvaja delo in vključuje delovna mesta, delovne razmere, delovne postopke, socialne odnose in druge vplive zunanjega okolja. ZVZD pa tudi v 25. členu določa, da na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov. Tožena stranka tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni ravnala v skladu z določili 25. člena ZVZD, čeprav je vedela ali morala vedeti, da je delovno okolje v družbi M.. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili 8. člena ZVZD, ki določajo, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotavljalo tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku na podlagi določil 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zagotovila sredstva in opremo za osebno varnost pri delu, zaščitno opremo, vse skladno z določili 15. člena ZVZD. Tožnik je pojasnil, da je zaščitna sredstva prejel, navajal pa je tudi, da je dobil prevelike čevlje in jih iz tega razloga ni uporabljal. Na dan dogodka je imel tudi umazan delovni kombinezon, zato ga ni oblekel. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v kolikor bi tožnik dobil prevelike delovne čevlje, je bila njegova obveznost, da o tem nemudoma obvesti toženo stranko in zahteva, da se mu zagotovijo delovni čevlji ustrezne velikosti. Navedenega pa tožnik ni storil. Tožniku je tožena stranka omogočila tudi v novembru 2007 dvodnevno izobraževanje varstva pri delu. Tožnik je sicer zatrjeval, da se je udeležil le izobraževanja s področja ravnanja z nevarnimi snovmi, vendar je sodišče v dokaznem postopku z zaslišanjem prič, zlati priče Ošlaka in tudi Vuka in Matoviča ugotovilo, da je tožnik opravljal preizkus teoretičnega in praktičnega znanja za varno in zdravo delo ter varstvo pred požarom in tako je tožena stranka tožnika usposobila za varno delo po določilih 24. člena ZVZD. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da v kolikor delavec uspešno zaključi usposabljanje za varno delo, se šteje, da le-ta pozna tudi določbe ZVZD, ki tudi določajo obveznosti delavca. Po Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99), je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti osebno varovalno opremo, delavec pa jo mora pravilno uporabljati. Tožnik v času škodnega dogodka ni uporabljal delovne opreme in tudi ne zaščitnih delovnih čevljev. Obut je bil v športne copate znamke Nike, ki pa niso delovna obutev in ne zagotavljajo dovolj dobrega prejema na betonski površini. Sodišče prve stopnje je tudi samo vpogledalo v športne copate in ugotovilo, da obutev ni bila primerna, kar pomeni, da je tožnik soprispeval k nastanku padca. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi neuporabe delovnega kombinezona ni prišlo do tožnikovega padca, neuporaba delovne opreme pa tudi ni vplivala na obseg poškodbe, kot je to jasno izpovedal izvedenec prof. dr. K.K.. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodni dogodek in da je tožnik z zmanjšano pazljivostjo pri delu in z uporabo nepravilne obutve in nezadostno pazljivostjo 30 % prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tako je odgovornost strank deljena in sicer 70 % na toženi stranki in 30 % na strani tožnika. Soodgovornost k nastanku škode izpodbijata tako tožnik kot tožena stranka. Tožnik navaja, da z ničemer ni prispeval k nastanku škode, eventualno bi ustreznost oziroma neustreznost obutve bilo mogoče šteti kot njegov soprispevek k nastanku škode, vendar največ 10 %. Glede na navedeno sta neutemeljeni obe pritožbi tako tožnika, ki izpodbija sodbo v delu in navaja, da je njegov soprispevek k nezgodi kvečjemu 10 % in tudi pritožba tožene stranke, ki uveljavlja, da sploh ni odgovorna ali da odgovorna kvečjemu 30 % ter da je tožnik odgovoren za nezgodo 70 %.

Pritožba tožene stranke izpostavlja tudi vprašanje, ali bi morala družba M. v Republiki Avstriji zagotoviti tudi varnostno ograjo pri natovarjanju z rampe. Pritožba v tem delu navaja, da avstrijski predpisi ne določajo posebne ograje, pri čemer se je pritožbeno sodišče glede uporabe prava že predhodno opredelilo in štelo, da gre v konkretnem primeru na podlagi 20. člena ZMZPP, ki določa načelo konekstnosti, potrebno uporabiti slovensko pravo, saj poškodba izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki – delodajalcu, ki ima sedež v Republiki Sloveniji. V zvezi z uporabo Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Ur. l. SFRJ št. 17/66), ki naj bi ga sodišče prve stopnje moralo po oceni pritožbe tožene stranke uporabiti, pri čemer je sodišče uporabilo kot materialno pravo Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS št. 89/99), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugovor ni utemeljen, saj se Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil z zadnjo spremembo v letu 1999 uporablja, v kolikor ni v nasprotju z ZVZD. ZVZD namreč v 65. členu izrecno določa, da dokler ne bodo izdani izvršilni predpisi o varnosti in zdravju pri delu, se uporabljajo, če niso v nasprotju z določbami tega zakona in drugimi predpisi, naslednji izvršilni predpisi, pri čemer je izrecno naveden Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil. Tako Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99), ki je nedvomno kasnejši predpis s področja zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih v 62. členu ureja zahteve za nakladalne površine in določa, da mora delodajalec zagotoviti, da nakladalne površine ustrezajo velikosti tovorov, vrsti transportnih naprav in varnemu gibanju delavcev pri delu, pri čemer 63. člen določa, da morajo biti nakladalne površine široke najmanj 0,80 m, nakladalne površine morajo imeti varen dostop, v primeru, če so daljše od 20 m, morajo imeti dva dostopa in sicer na obeh koncih. Tretji odstavek 63. člena ZVZD tudi izrecno določa, da nakladalne površine, ki so višje od 1 m, morajo biti opremljene z varnostno ograjo, ki preprečujejo padce vozil ali oseb. Varne ograje, ki se uporabljajo na mestih nakladanja in razkladanja, morajo biti izvedene tako, da je njihovo nameščanje in odstranjevanje enostavno. Tako nedvomno kasnejši pravilnik zagotavlja večjo varnost pri delu in tudi normative za nakladalne površine in tako Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil ni mogoče uporabiti glede na izrecno določilo 65. člena ZVZD.

Pritožbeni ugovor, da nakladanje tovora na naslovu družbe M. ne vsebuje elementov delovnega mesta iz 3. točke 3. člena ZVZD in da toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli odgovornosti, ni utemeljen. ZVZD v 3. točki 3. odstavka določa, da je delovno mesto prostor, ki je namenjen za izvajanje dela in se nahaja v zgradbah delodajalca, kot tudi na začasnih ali premičnih deloviščih, do katerih ima delavec dostop v času svoje zaposlitve in je pod neposrednim ali posrednim nadzorstvom delodajalca. Res je sicer, da prostor, kjer je tožnik utrpel poškodbo, ni bilo pod neposrednim nadzorstvom delodajalca, šlo za je delovišče na podlagi 25. člena ZVZD, kjer je delo opravljalo dvoje delodajalcev in so bili dolžni s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornosti za izvajanje teh ukrepov. Tako je šlo za delovno mesto v smislu 25. člena ZVZD. Tožena stranka ob navedenem navaja, da je pozvala sodnega izvedenca, da sodišču predloži primer sklenjene skupne izjave v smislu 25. člena ZVZD na področju transporta, česar pa le-ta ni storil. Navedena navedba je za rešitev predmetne zadeve brezpredmetna in tožena stranka ne more od sodnega izvedenca zahtevati, da v konkretni zadevi predloži neko drugo konkretno zadevo, ki bi jo sicer morali delodajalci upoštevati v primeru skupnega delovišča. Tožena stranka tudi navaja, da je v svojih pripombah z dne 16. 2. 2010 zaradi nedoslednosti in nejasnosti izvedenskega mnenja predlagala ustno zaslišanje postavljenega sodnega izvedenca za varstvo pri delu D.M. in njegovo soočenje s predlagano pričo A.K., sicer varnostnim inženirjem, vendar prvostopenjsko sodišče predlogu tožene stranke ni ugodilo, niti z besedico ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev, kar predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter jo je posledično potrebno razveljaviti. Iz pripravljalne vloge in pripomb na mnenje izvedenca z dne 16. 2. 2010, ki jo je sodišče prejelo neposredno na glavni obravnavi dne 16. 2. 2010, v svojih pripombah in postavljenih pisnih vprašanjih predlaga zaslišanje postavljenega izvedenca in njegovo soočenje s predlagano pričo A.K. varnostnim inženirjem. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po prejemu pripomb in vprašanj tožene stranke pozvalo sodnega izvedenca za varstvo pri delu D.M., da poda dopolnitev izvedenskega mnenja v predmetni zadevi, kar je postavljeni izvedenec tudi podal. Po prejeti Dopolnitvi izvedenskega mnenja k pravdni zadevi opr. št. Pd 872/2008 iz maja 2010, ki jo je sodišče prejelo 17. 5. 2010, tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenca. Ob navedenem ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa sodišče ni soočilo izvedenca za varstvo pri delu s pričo varnostnim inženirjem A.K., tudi ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bila bi podana kvečjemu bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča tudi ta kršitev ni podana, pri čemer je potrebno poudariti, da 286. b člen ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravdnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivdne predhodno ni mogla navesti. Ker tožena stranka po dopolnjenem mnenju izvedenca ni predlagala njegovega zaslišanja, je bilo logično, da sodišče izvedenca ni zaslišalo, hkrati pa sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti soočenja z varnostnim inženirjem A.K. sicer varnostnim inženirjem, ker sodišče kot že navedeno izvaja le tiste dokaze za katere misli, da so potrebni.

V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločitvi o višini odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik državljan Republike Srbije s stalnim prebivališčem na območju Republike Srbije, kjer tudi živi, zaradi česar naj bi bilo potrebno v konkretnem primeru skladno s sodno prakso tožniku odmeriti odškodnino ob upoštevanju cen oziroma življenjskega standarda v Republiki Srbiji, ne pa v Republiki Sloveniji, kjer je življenjski standard več kot dvakrat višji, pritožbeno sodišče navaja, da je neutemeljen, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 116/2009 z dne 21. 5. 2009, kjer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da v primeru, ko je oškodovanec tuj državljan in sodišče tehta pomen prizadete dobrine, v primeru, ko slovensko sodišče, ki uporablja slovensko pravo, mora upoštevati pomen prizadete dobrine in družbeni namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v Republiki Sloveniji. Odmera pravične odškodnine tako ne more temeljiti na ugotavljanju, kaj si bo oškodovanec kupil v tolažbo. Bistvenega pomena je njegov občutek moralnega zadoščenja, ta pa je odvisen od pomena prizadete dobrine v družbi, ne pa od tega, kako oškodovanec vrednoti različna ugodja, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine. V konkretnem primeru je bil oškodovanec namreč hrvaški državljan. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku v celoti pravilno priznalo pravično odškodnino v smislu določil 179. člena OZ, ki v 2. odstavku določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena priznate dobrine in namena te okoliščine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične odškodnine pomeni uporabo materialnega prava in preizkus, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina je treba opraviti tudi iz izhodišča celotne prisojene odškodnine in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti. Tako so neupoštevne tudi vse pritožbene navedbe tožnika o tem, da je sodišče tožniku iz posameznih vtoževanih postavk prisodilo premalo in tako pritožbeno sodišče na navedene pritožbene ugovore tudi ne odgovarja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini, pri čemer prisojena odškodnina tudi ne odstopa od sodne prakse v podanih primerih.

Ker ostale obširne pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za izvedbo postopka potrebni. Sodišče je pravilno pri tem ugotovilo, d aje tožnik uspel v pravdi glede na vtoževano znesek v višini 54 %, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke v postopku 46 %. Po pobotu stroškov upoštevaje pri tem uspeh v pravdi, je tako pravilna odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 922,35 EUR (4.487,68 EUR – 3.565, 33 EUR).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.