Jedro

Tožena stranka je utemeljeno dvomila v resničnost izjav obeh prosilcev za azil, saj se njuni izjavi o okoliščinah oz. dogodkih, ki so pomembne za odločanje, pomembno razlikujeta in je glede na navedeno pravilna njena ocena, da sta tožnika s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesla dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev in jih zato tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti za verodostojne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil – UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 2.2.2006, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je najprej s sklepom združila upravne zadeve B. in V.Z. ter njunih mladoletnih otrok V., E., T. in K.Z. v en postopek ter nato z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedenih prosilcev za azil zavrnila kot očitno neutemeljene (1. točka izreka odločbe) ter na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na dokazno oceno, da sta prvi tožnik in druga tožnica (v nadaljevanju tožnika) podala neverodostojni izpovedi, kar pa tožena stranka utemeljuje z argumentom, da so določene njune izjave medsebojno neusklajene in da so podane tudi določene razlike v izjavah ob podaji prošnje za azil in ob zaslišanju. Po presoji sodišča je dokazna ocena tožene stranke o neverodostojnosti tožnikov nepravilna, ker ugotovitev tožene stranke o neusklajenosti in nekonsistentnosti ne ustreza podatkom v spisu. Pravna podlaga (2. alinea 36. člena ZAzil), na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev pa je nepravilna, ker se tožena stranka po mnenju sodišča lahko sklicuje na navedeno pravno podlago le takrat, kadar z zadostno mero verjetnosti ugotovi, kakšno je objektivno stanje v izvorni državi prosilca za azil, zaradi česar njegovi razlogi za preganjanje ne ustrezajo dejanskemu stanju v izvorni državi, ali pa takrat, kadar je očitno in nedvoumno, da so si določene izjave prosilca za azil tako nasprotujoče in jih prosilec ni z ničemer razjasnil, da je mogoče na tej podlagi ugotoviti, da gre za lažno predstavitev razlogov. Po mnenju sodišča nobeden od teh dveh razlogov v tem primeru ni podan. Poleg tega, kadar tožena stranka prosilca za azil zasliši, ne odloča v skrajšanem postopku, zato se tožena stranka ne more opreti na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 174/2006 z dne 15.2.2006). Tožena stranka bi glede na izjave tožnikov na zaslišanju o splošnem preganjanju Romov v delu Kosova, kjer so živeli, pred odločitvijo morala pridobiti in oceniti tudi mednarodna poročila o stanju Romov na Kosovu in možnostih za njihovo varno vrnitev v primerih beguncev, ki so jim bile zavrnjene prošnje za azil. S tega vidika so dejstva v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljena. Tožena stranka tožnika ni soočila s konkretno nekonsistentnostjo glede časa dogodka v primeru kraje bele tehnike in pretepa tožnika in njegovega sina v hiši. Tudi ni zavzela stališča glede tožnikovega pojasnjevanja razlike glede njegovih izjav o prijavljanju preganjanja policiji oziroma KFOR-ju. Ker tožena stranka v zvezi z neskladnostjo med izjavama tožnika in tožnice glede pogostosti nadlegovanj v Beogradu tožnikoma ni dala možnosti, da se o njej izjasnita, ima v dokazni oceni tožene stranke pomembno težo le element nekonsistentnosti glede časa bivanja v Beogradu. To je sicer po mnenju sodišča pomembna nekonsistentnost v izpovedbi tožnikov, vendar glede na ostale pomembne vidike, to ne more biti odločilno dejstvo, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko ugotovila, da sta tožnika predstavila lažne razloge oziroma da sta neverodostojna.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri stališču, da sta tožnika neverodostojna, saj se njune izjave, ki sta jih podala pri vložitvi prošenj za azil in na zaslišanju dne 13.1.2005 razlikujejo v bistvenih okoliščinah ter podrobno navaja nekonsistentnosti v izjavah tožnikov (glede načina in začetka preganjanja, prijav preganjanja policiji oziroma KFOR-ju, časa napadov). Po njenem mnenju tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora v ponovljenem postopku voditi redni postopek, ker je pred izdajo odločbe zaslišala prosilce za azil, in se sklicuje na sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča (U 2253/05, št. U 2419/2005, št. I Up 1344/2005, št. I Up 218/2006, št. I Up 185/2006) ter na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-240/2005, v kateri je navedlo, da je treba v azilnem postopku vzpostaviti sorazmerje med zmanjšanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo. Zato ZAzil omogoča, da pristojni organ prošnje za azil, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljene, ne da bi izvajal redni azilni postopek. Ker je v predmetni zadevi več kot očitno, da tožnika lažno predstavljata razloge za podelitev mednarodne zaščite, saj se njune izjave razlikujejo v večini bistvenih okoliščin, tudi ni smiselno, da bi tožena stranka pridobila in ocenila mednarodna poročila o stanju Romov na Kosovu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi ni pravilna in ni zakonita.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene in se pri tem oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. ZAzil v 1. odstavku 35. člena ureja zavrnitev prošnje za azil po opravljenem rednem postopku, v katerem se ugotavljajo vsa dejstva in izvajajo vsi dokazi, v 2. odstavku 35. člena tega zakona pa je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v t.i. pospešenem postopku, če pristojni organ ugotovi katerega od izrecno določenih pogojev. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (22. člen ZAzil). Eden od razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil takoj zavrne kot očitno neutemeljeno, je, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea).

Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da sta tožnika neverodostojna, saj se njune izjave, ki sta jih podala pri podaji prošenj za azil in na zaslišanju nasprotujoče in se razlikujejo v bistvenih okoliščinah, čeprav sta bila, kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, pri podaji prošnje za azil opozorjena, da morata na vsa vprašanja odgovoriti natančno in po resnici. Pritožbeno sodišče se v tem primeru ne strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka preuranjeno svojo odločitev oprla na določena neskladja v izjavah tožnikov. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno dvomila v resničnost izjav obeh prosilcev za azil, saj se njuni izjavi o okoliščinah oziroma dogodkih, ki so pomembne za odločanje, pomembno razlikujeta in je glede na navedeno pravilna njena ocena, da sta tožnika s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesla dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev in jih zato tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti za verodostojne. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje tožene stranke, da so prosilci za azil lažno prestavili svoje razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosijo za azil in so tako zavajali in zlorabljali postopek, kar je okoliščina za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Ker je bilo ugotovljeno, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (2. alinea 36. člena ZAzil), toženi stranki tudi ni bilo treba ugotavljati izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil in proučiti poročil mednarodnih organizacij, ki se nanašajo romsko populacijo na Kosovu.

V obravnavanem primeru je tožena stranka res tožnike tudi zaslišala in kljub zaslišanju odločila v t.i. pospešenem postopku. Vendar po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje tožnikov niti ni bilo potrebno, ker je že iz samih prošenj za azil razvidna neverodostojnost izjav tožnikov, kar se je z zaslišanjem le še potrdilo. Samo zaslišanje torej ni bilo potrebno za odločitev tožene stranke temveč odločba tožene stranke v bistvenem delu temelji že na kontradiktornosti, ki izhaja iz prošenj za azil. Zato se pritožbeno sodišče v tem primeru pridružuje stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, na katero se sklicuje prvostopno sodišče (I Up 174/2006) res zavzelo stališče, da je tožena stranka s tem, ko je zaslišala tožnico, začela redni azilni postopek, vendar okoliščine primera niso bile enake, saj je v navedeni zadevi tožena stranka tudi presojala, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ali so podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil in nato odločila v t.i. skrajšanem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno presodilo, da je pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo utemeljena in je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo tožene stranke kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ta odločba pravilna in temelji na ZAzil.