Jedro

Izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno o prenehanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, saj so bile izdane zaradi kršitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ker tožnik tožene stranke ni v določenih rokih ter popolno obveščal o opravljenih obveznostih iz pogodbe. Zato so odločbe zakonite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 18. 12. 2008 in št. … z dne 5. 2. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da tožnik na podlagi II. kategorije invalidnosti nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter ustavila izplačilo nadomestila za čas poklicne rehabilitacije z 31. 12. 2008. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 24. 4. 2009 in št. ... z dne 4. 2. 2010 (v odgovoru na tožbo dne 2. 6. 2010 tožena stranka navaja, da je pravilen datum izdaje odločbe 2. 4. 2010), s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevke, da se tožnika od 22. 4. 2009 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, da mu je tožena stranka od navedenega dne dalje dolžna obračunati in izplačevati akontacijo invalidske pokojnine ter da je v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe tožniku dolžna s posebno odločbo odmeri invalidsko pokojnino in mu jo redno izplačevati in mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker ni pravilno upoštevalo izvedenskega mnenja o preostali delovni zmožnosti. Opozarja na mnenje izvedenca klinične psihologije, da se tožnik, glede na zdravstveno stanje, ni bil zmožen rehabilitirati z dopolnilnim šolanjem. Invalidska komisija je v trenutku, ko je odločala o preostali delovni zmožnosti, razpolagala s podatki o tožnikovi izobrazbi in poklicni zmožnosti, vendar je nepravilno ugotovila, da bi se tožnik z dopolnilnim izobraževanjem lahko poklicno rehabilitiral. Toženi stranki bi moralo biti znano, da tožnik poklicne rehabilitacije ne bo zmogel uspešno zaključiti. Po mnenju kliničnega psihologa je tožnik zmožen za delo, ki je manj zahtevno in ki ne zahteva veliko novega učenja v primernem stimulativnem okolju. Tožnik ima desno roko dejansko neuporabno in zato pri njem ni mogoče ugotoviti preostale delovne zmožnosti. Zmotna je odločitev sodišča, s katero je potrdilo odločbe tožene stranke o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Čeprav tožnik poklicne rehabilitacije ni uspešno končal, pogodba o poklicni rehabilitaciji ni bila izrecno odpovedana in se za neuspeh niso ugotavljali krivdni razlogi na tožnikovi strani. V sodnem postopku je bilo premalo razčiščeno kako in kdaj je tožnik seznanil toženo stranko o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti, prevzetih s pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Vzrok neuspešne rehabilitacije je tožnikova psihična in fizična nezmožnost za uspešen zaključek. Tožnik je utemeljeno štel, da je z delavko tožene stranke sklenil dogovor v smislu 7. točke pogodbe o poklicni rehabilitaciji, kar naj bi pomenilo prenehanje njegovih obveznosti po pogodbi. Sodišče bi M.D. moralo zaslišati kot pričo. Ker je s toženo stranko sklenil dogovor o prekinitvi pogodbe o rehabilitaciji in ker tožena stranka ni odločila o krivdnih razlogih na strani tožnika v zvezi z neizpolnjevanjem pogodbe, tudi niso izpolnjene predpostavke za ustavitev izplačila nadomestila. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Pravica do poklicne rehabilitacije je po 1. alineji točke b) prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami) ena izmed pravic, ki se zagotavljajo zavarovancem z obveznim zavarovanjem. Zavarovanec, ki je pridobil pravico do poklicne rehabilitacije, se je po drugem odstavku 80. člena ZPIZ-1 dolžan usposabljati za ustrezno delo ob pogojih in na način, določen z zakonom, ter v skladu z obveznostmi, določenimi v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik z dokončno in izvršljivo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2004 zaradi poškodbe pri delu razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic strojnega tehnika oz. delo, kjer ni potrebna polna moč desnice in dvigovanja bremen nad horizontalo, s polnim delovnim časom od 25. 8. 2004 dalje. Poklicna rehabilitacija, ki se zagotovi zavarovancu ob izpolnjenih pogojih po 81. členu ZPIZ-1, se opravlja po pogodbi, v kateri se določijo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tožnik je bil napoten na poklicno rehabilitacijo po vsestranski strokovni obravnavi njegovih zdravstvenih težav, nagnjenostih in sposobnostih ter ob upoštevanju njegove želje in pripravljenosti, da se usposobi za drug poklic strojnega tehnika, ki ga bo lahko opravljal poln delovni čas. Odločitev o poklicni rehabilitaciji je bila sprejeta na podlagi strokovnega mnenja invalidske komisije tožene stranke ter Rehabilitacijskega poročila Inštituta RS za rehabilitacijo z dne 28. 6. 2004 in 9. 8. 2004, priloženega v upravnem spisu. Iz poročila izhaja, da sta tožnika obravnavala dva psihologa in skladno ugotovila, da rezultati psiholoških preizkusov kažejo na zadostne intelektualne potenciale, ugotovljen je bil ustrezen nivo delovne in osebnostne prilagoditve, tožnik je bil izrazito pozitivno delovno naravnan. Ugotovljeni so bili potenciali za osvajanje novih znanj ter zadovoljive sposobnosti organizacije dela, učljivosti, zanesljivosti in samostojnosti v izvedbi nalog. Inštitut za rehabilitacijo je zato predlagal šolanje za poklic strojnega tehnika v trajanju 4 leta s pričetkom v šolskem letu 2004/2005 in priporočil občasno kontrolo napredovanja. Tako v odločbi o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti kot v odločbi o priznanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije št. ... z dne 13. 10. 2004, je bilo v obrazložitvi tožniku naloženo, da mora v 8 dneh sporočiti zavodu vsako osebno ali dejansko okoliščino, ki vpliva na pravico, njen obseg ali izplačevanje, kot določa 185. člen ZPIZ-1. Tožnik obveznosti, prevzetih s pogodbo o poklicni rehabilitaciji, ki jo je podpisal 11. 10. 2004, ni izpolnjeval v celoti in pravilno. Med ostalim se je s 5. točko pogodbe obvezal, da bo svoje obveznosti v času izvajanja poklicne rehabilitacije izpolnjeval vestno, odgovorno in disciplinirano ter da bo poročal zavodu o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije vsakih 6 mesecev. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka tožnika v obdobju po 23. 6. 2005 večkrat vabila na pogovor v zvezi s potekom poklicne rehabilitacije in ga tudi pozvala, da prinese potrdila o izobraževanju oz. o opravljenih izpitih. Na poizvedbe tožene stranke je Šolski center R. sporočil, da je tožnik nazadnje obiskal šolo 14. septembra 2007 ter ob tem podpisal pogodbo o izobraževanju v šolskem letu 2007/2008. V navedenem letu pa predavanj ni obiskoval in ni opravljal izpitov, nazadnje je bil na predavanjih 3. novembra 2006, zadnji izpit je opravil 6. aprila 2006 in do 4. novembra 2008 tudi ni podpisal pogodbe za šolsko leto 2008/2009, čeprav mu je bilo omogočeno opravljati poklicno rehabilitacijo do 30. 9. 2009. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da sodišče ni zaslišalo delavke tožene stranke M.D.. Bila je zaslišana na naroku 14. 11. 2011 in je izpovedala, da tožnik ni izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o rehabilitaciji. Na vabila na razgovor o poteku rehabilitacije in izpolnjevanju učnih obveznosti se ni odzval. Pri toženi stranki se je oglasil šele po izdaji odločbe o prenehanju izplačevanja nadomestila. Neizpolnjevanje tožnikovih obveznosti izhaja iz poročila šole, da ni redno obiskoval predavanj in ni opravljal izpitov. Zdravstvenih težav v zvezi z izobraževanjem tožnik M.D. ni pojasnil. Navedla je tudi, da bi tožena stranka, če bi tožnik sporočil, da šolskih obveznosti zaradi prezahtevnosti ali zdravstvenih težav ne more izpolnjevati, ustrezno ukrepala in ga napotila k invalidski komisiji na pregled. Če bi tožnik obveznosti po pogodbi v redu in pravočasno izpolnjeval, tožena stranka ne bi opravljala poizvedb v Srednji šoli Ravne, ravno iz poročila Srednje šole pa izhaja, da tožnik prevzetih obveznosti ni izpolnjeval. Po določbi 5. odstavka 86. člena ZPIZ-1 je bil tožnik dolžan toženi stranki poročati o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije najmanj vsakih 6 mesecev brez posebnih pozivov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka res ni izrecno izjavila, da odstopa od pogodbe, to pa ne pomeni, da je tožnik prost svojih obveznosti. Odstop od pogodbe z izjavo je po 103. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) pravica stranke, ki svoje pogodbene obveznosti izpolnjuje, ne glede na to pa lahko pogodbi zvesta stranka zahteva izpolnitev obveznosti od druge pogodbene stranke. Po šestem odstavku 90. člena ZPIZ-1 zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če, med ostalim, ne izpolnjuje obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji in v takšnem primeru, kot določa sedmi odstavek navedenega člena, na podlagi iste invalidnosti ne more pridobiti nobenih pravic po ZPIZ-1. Ker tožnik, kot izhaja iz sporočil delodajalca, šolskega centra in iz ugotovitev tožene stranke v času poklicne rehabilitacije ni izpolnjeval obveznosti in ker, kot je izpovedala M.D., tožene stranke tudi ni seznanil, da zaradi zdravstvenih razlogov ne more opravljati šolskih obveznosti, je tožena stranka povsem utemeljeno, v skladu z določbama šestega in sedmega odstavka 90. člena ZPIZ-1 odločila, da se tožniku ustavi izplačilo nadomestila ter na podlagi II. kategorije invalidnosti ne more uveljaviti pravic iz invalidskega zavarovanja.

Na predlog osebnega zdravnika se je 20. 3. 2009 pri toženi stranki začel nov postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Že osebni zdravnik v predlogu ugotavlja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, ne pa popolnoma izgubljena. Skliceval se je na mnenje ortopedov v priloženih izvidih, da tožnik zaradi prizadete gibljivosti v ramenskem sklepu ne more delati z desnico. Sodišče prve stopnje je ob presoji zakonitosti dokončne odločbe št. ... z dne 4. 2. 2010, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, opravilo temeljit dokazni postopek. Pridobilo je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v ustrezni strokovni sestavi specialista za medicino dela, specialista ortopeda in specialista klinične psihologije. Na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in osebnega pregleda so izvedenci ugotovili, da vzrok tožnikovih težav z gibali ni trajna anatomska ali funkcionalna okvara, ki bi bila posledica poškodbe. Pri njem gre za izrazito psihogeno problematiko. Psiholog je sicer ugotovil, da je pri tožniku v teku rehabilitacije prišlo do nevrotizacije in poslabšanja psihičnega zdravja. Menil je, da je bila prekvalifikacija na višjo stopnjo izobrazbe za tožnika prezahtevna in ga je potiskala v nezavedne obrambe s somatizacijo. Po stanju ob pregledu je ugotovil, da značilnosti ortopedskih in bolečinskih težav kažejo na psihogeno naravo motenj, te motnje pa so prav tako onesposabljajoče in moteče, kot motnje z organsko osnovo. Enotno mnenje komisije je bilo, da pri tožniku do 4. 3. 2010 (očitno gre za pisno pomoto v datumu, ker je na odločbi datum 4. 2. 2010, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo opozorila, da je pravilen datum izdaje odločbe 2. 4. 2010), to je do dne izdaje dokončne odločbe, ni prišlo do take spremembe v zdravstvenem stanju, da za pridobitno delo ni bil več zmožen. V okviru II. kategorije invalidnosti je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, kjer ni potrebna polna moč desnice in dvigovanje bremen nad horizontalo ter rokovanje z bremeni nad 5 kg. Po mnenju izvedencev dodatne razbremenitve niso potrebne. Bili so tudi mnenja, da se tožniku v času izvajanja rehabilitacijskega programa ortopedsko zdravstveno stanje ni toliko spremenilo, da rehabilitacije ne bi zmogel opraviti.

V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta (drugi odstavek 58. člena in prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Na posebno vprašanje izvedencem, od kdaj dalje so bile pri tožniku potrebne omejitve, da je delo manj zahtevno, da ne zahteva veliko novega učenja in v primernem stimulativnem okolju, je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pojasnila, da so dodatne omejitve, ki so jih oblikovali na podlagi izvida in mnenja specialista kliničnega psihologa, pri tožniku podane od dneva ocene na Komisiji, torej od 21. 4. 2011, kar je po izdaji obeh dokončnih odločb, ki jih tožnik izpodbija.

Tožena stranka ni odločila o prenehanju pravice do nadomestila ter zavrnila priznanje ostalih pravic na podlagi II. kategorije invalidnosti zaradi tožnikove objektivno ugotovljene nezmožnosti nadaljevati ter dokončati poklicno rehabilitacijo, pač pa zaradi kršitev pogodbe, ker tožnik tožene stranke ni v določenih rokih ter popolno obveščal o opravljenih obveznostih iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji (ni poročal zavodu o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije vsakih 6 mesecev). Da bi bil zdravstveno nezmožen redno in pravočasno opravljati obveznosti po 3. in 4. podtočki 5. točke pogodbe ni trdil in tudi ne dokazal. Po obrazložitvi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja se je med samo rehabilitacijo tožnikovo psihično stanje spreminjalo in je zato psiholog ugotovil, da prekvalifikacija na višjo stopnjo izobrazbe za tožnika ni bila primerna, vendar je takšno stanje ugotovljeno šele z dnem podaje izvedenskega mnenja komisije. Nikakor pa iz mnenja ne izhaja, da zaradi psihičnih težav tožnik ni bil zmožen izvrševati obveznosti, prevzetih s pogodbo o rehabilitaciji, ker naj ne bi bil zmožen tožene stranke redno obveščati o izpolnjevanju obveznosti. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitev invalidske komisije II. stopnje, potrjene z izvedenskim mnenjem, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 2. 4. 2010 ni prišlo do sprememb v invalidnosti in mu zato, kot določa omenjeni sedmi odstavek 90. člena ZPIZ-1, ni mogoče priznati pravic, ki bi jih sicer, ob neuspešni rehabilitaciji, lahko uveljavil invalid II. kategorije invalidnosti.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, da na podlagi 154. člena ZPP tožnik stroške pritožbe nosi sam.