Jedro

Sploh ni mogoče govoriti, da bo neki posel nastal šele takrat, ko bo izpolnjen, ker je to pač v nasprotju z njegovo naravo. Pogodba nastane takrat, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Res je sicer prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi s pridržkom lastninske pravice (540. člen ZOR), vendar pa je posel sam sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah. Zaradi povedanega je tudi načelno gledano nesprejemljiva konstrukcija o sklenitvi prodajne pogodbe takrat, ko je ta že izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, zavrnilo tožbeni zahtevek M. P., da mu mora H. S. vrniti avtomobil IMV Renault Trafic, reg. št...; ugotovilo, da so M. P., A. C. in J. P. sklenili septembra 1989 prodajno pogodbo s H. S. za ta avtomobil in da je H. S. lastnica tega avtomobila; naložilo M. P., naj H. S. izstavi listino za prenos lastninske pravice na tem avtomobilu.

Ugotovilo je, da je bil M. P. formalni lastnik avtomobila, dejanska solastnika pa sta bila tudi njegov oče J. P. in očetova zunajzakonska partnerica A. C., in kot takšne jih je H. S. tudi upravičeno štela. Ta je imela vozilo v najemu, septembra 1989 pa je z J. P. in A. C. sklenila kupno pogodbo. Zato M. P. nima pravice zahtevati izročitve vozila. Po pogodbi bi morala H. S. plačati kupnino v dveh mesecih - septembra in oktobra 1989, vendar je prišlo do dogovora o kasnejšem plačilu. Ker je bilo H. S. vozilo izročeno, ta pa je poravnala kupnino, je postala njegova lastnica.

Sodišče druge stopnje je pritožbo M. P. zavrnilo kot neutemeljeno, ker ni ugotovilo procesnih kršitev, dejanske ugotovitve in pravno sklepanje prvega sodišča pa je sprejelo kot pravilne.

Proti tej sodbi je vložil M. P. revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Trdi, kot že v pritožbi, da je sodbeni izrek o ugotovitvi, da je bila sklenjena prodajna pogodba v nasprotju s sodbenimi razlogi. H. S. je ves čas trdila, da je sklenila prodajno pogodbo samo z J. P., iz razlogov obeh sodb pa ni jasno, kdo je bil sploh stranka na prodajalčevi strani in kakšna pooblastila, če sploh, naj bi imela J. P. in A. C. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da je bila A. C. pooblaščena za sprejem denarja in na podlagi česa si je lastila pravice na avtomobilu. Z M. P. ni imela nič, ta pa je bil lastnik spornega avtomobila. Sodišče uporablja enkrat izraz lastništvo, drugič prodajalci, tretjič pooblaščenci. Sodišče druge stopnje ni presodilo vseh tožbenih navedb. Ker H. S. svoje obveznosti ni izpolnila, ni prišlo do sklenitve prodajne pogodbe in se je najem nadaljeval. Prodajalec ni dal naknadnega roka za izpolnitev.

Na vročeno revizijo druge stranke postopka niso odgovorile, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni. Odveč revident sprašuje, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je bil J. P. njegov pooblaščenec, saj je revident zaslišan kot stranka izjavil ne le, da je očeta pooblastil za urejanje vseh zadev v zvezi z avtomobilom, marveč tudi, da ga je izrecno pooblastil za prodajo ("Oče se je z njo dogovarjal glede prodaje na ta način, kakor sem povedal, v mojem imenu. Očetu sem dal pooblastilo ustno jeseni 89, da lahko se dogovori, v mojem imenu s S. za prodajo tega avtomobila v dveh obrokih..."). Sodišče je tako imelo podlago za svoje sklepanje. Pogodbo je mogoče skleniti tudi po zastopniku (prvi odstavek 84. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR); upravičenost za zastopanje lahko izhaja tudi iz pooblastila (drugi odstavek 84. člena ZOR); pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (prvi odstavek 85. člena ZOR). Ko je sodišče ugotovilo, da sta si v znamenje sklenitve prodajne pogodbe segla v roko H. S. in J. P., je potem glede na prej povedano pravilno sklepalo, da je bila pogodbena stranka tudi revident kot zastopani. Zato se je pravilno izrazilo, da je tudi revident kot zastopanec ter kot formalni lastnik in dejanski solastnik avtomobila pogodbena stranka. Ne gre torej za nikakršno nasprotje med izrekom in razlogi sobe. Smisel zastopanja je vendar v tem, da zastopanega ob samem pravnem dejanju, ob sklenitvi pogodbe ni poleg, ga pa ta veže. Naj bo revidentu še pojasnjeno, čeprav se ga to neposredno ne tiče, da je sodišče ugotovilo, da je bila A. C. udeležena pri lastništvu avtomobila, za katerega nakup je prispeval denar J. P., iz naslova zunajzakonskega partnerstva z njim (12. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR) in s tem iz naslova skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) in pri njegovi prodaji, saj je do te prišlo najmanj v sporazumu z J. P. (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Izpodbijana sodba je glede tega povsem določna. Sodišče je A. C. v povezavi z drugimi dokazi verjelo, da je del kupnine za avtomobil predstavljalo skupno premoženje le-te in J. P. Vse je torej pojasnjeno tako na dejanski kot tudi pravni podlagi. Če A. C. z revidentom "ni imela nič", ta pač ne more zanikati njene udeležbe v lastništvu, ki izhaja iz dejstva soudeležbe pri nakupu in iz zakona.

Res sodba uporablja različne izraze (lastnik, prodajalec, pooblaščenec), vendar upravičeno in utemeljeno, pač glede na vlogo vseh udeležencev, kakršno so imeli in kakršno je potrebno opredeliti v razmerju do posameznih pravnih razmerij (lastništvo, prodaja, pooblastitev). To prispeva k jasnosti sodbenih razlogov, ne pa nasprotno, kot trdi revizija.

Zatrjevanih nasprotij torej ni, instančno sodišče pa je tudi odgovorilo na vse relevantne procesne pritožbene trditve. Ker so bile nekatere med njimi res na meji dejanskih trditev, je povedalo tudi to.

Razglabljanju revizije, ko pojasnjuje svoje materialnopravne razloge, ni mogoče pritrditi ne načelno in še manj konkretno, ker ne izhajajo iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere so v revizijskem postopku vezani ne le sodišče, marveč tudi pravdni stranki (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tudi izpodbijana sodba sama ugotavlja, da je šlo za fiksen posel (125. člen ZOR). Pove pa tudi, da je bila pogodba že sklenjena (dogovor o vseh bistvenih sestavinah, stisk rok), ne pa, kot skuša prikazati revident, da bi bila sklenjena šele takrat, ko bi bila kupnina poravnana, in da je bilo tako dogovorjeno. Revizija torej razpreda mimo ugotovljenih dejstev o bistveni sestavini posla - plačilu, pri čemer se zapleta, ko govori o sestavini posla, v isti sapi pa, da posel še ni nastal. Spet skuša nedovoljeno poseči v ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni bilo pristanka na odlog plačila, saj je bilo ugotovljeno prav nasprotno. Sodišče ni nič predpostavljalo, da je prodajalec odobril spremenjene pogodbene pogoje, marveč je ugotovilo na podlagi dokazovanja (sprejem kupnine, zaporedje in višina plačil, zapisa v potrdilih, izpoved H. S.), da je bil sklenjen dogovor o njih in na tej podlagi sklepalo, da po sporazumu strank ni šlo več za fiksni posel. Po drugi strani pa nasploh ni mogoče govoriti, da bo neki posel nastal šele takrat, ko bo izpolnjen, ker je to pač v nasprotju z njegovo naravo. Pogodba nastane takrat, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Res je sicer prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi s pridržkom lastninske pravice (540. člen ZOR), vendar pa je posel sam sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah. Zaradi povedanega je tudi načelno gledano nesprejemljiva konstrukcija o sklenitvi prodajne pogodbe takrat, ko je ta že izpolnjena.

Reviziji potemtakem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, in ker je bilo materialno pravo tudi sicer pravilno uporabljeno v celoti, ne samo glede tistega, kar načenja revizija, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).