Jedro

V primeru, ko sodišče narok v časovni stiski zaključi še pred celovitim podajanjem navedb strank (npr. ker ima ob določeni uri že razpisan narok v drugi zadevi), ni ovire, da stranki še na naslednjem naroku ne bi podajali novih navedb in dokazov. Ker toženec z ugovorom zastaranja ni zamudil, sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za presojo, ali bi dopustitev ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora, sploh pa ne na podlagi delno izvedenega dokaznega postopka v tej zvezi.

Vprašanje zastaranja predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača znesek 1.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2020 do plačila in pravdne stroške v znesku 286,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku (do vtoževanega zneska 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2020 do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženec s pravočasno pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje dolžno odločiti o ugovoru zastaranja, ker je bil le-ta vložen pravočasno. Le v kolikor bi bil ugovor zastaranja podan po opravljenem prvem naroku, bi sodišče prve stopnje imelo možnost presoje, ali bi ugotavljanje trenutka končanja zdravljenja tožnika ter izvedba morebitnih dokazov v zvezi z ugovorom zastaranja zavlekla postopek. Toženec je ugovor zastaranja vložil v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2021, pri čemer se je prvi narok začel dne 4. 10. 2021, nadaljeval pa dne 21. 2. 2022, ko je sodišče prve stopnje stranki poučilo, da nista prekludirani v smislu 286. člena ZPP in ko je toženec podal predlog za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bo podal mnenje, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno. Toženec je smatral, da ugotovitev izvedenca, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno nekaj dni po 22. 9. 2017, ne more pomeniti, da je bilo zdravljenje zaključeno kasneje kot 1. 10. 2017, in da je mnenje iz tega razloga popolno. V kolikor pa je sodišče prve stopnje menilo, da je izvedensko mnenje nepopolno in nejasno, bi moralo pomanjkljivost odpraviti po uradni dolžnosti (VSRS Sklep II Ips 145/2017). Vztraja, da spremenjene in dodatne navedbe tožnika ne predstavljajo konkretizacije glede poteka in kraja škodnega dogodka, ampak spremembo dejstev. Iz navedb tožnika izhaja kontradiktornost in protislovje v trditveni podlagi. Prav tako se fotografije, ki so bile predložene na prvem naroku za glavno obravnavo razlikujejo od fotografij, ki so bile priložene tožbi. Nasprotuje tudi odločitvi glede deljene odgovornosti, in sicer meni, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek poškodbe, saj je vedel, da so se opravljala vzdrževalna dela, in bi se do drvarnice lahko opravil po varnejši poti in s primerno obutvijo, s čimer bi preprečil škodni dogodek.

Nadalje toženec v pritožbi graja odločitev o višini odškodnine. Bolečin v zvezi z gnojnim mehurjem po mnenju pritožbe ni mogoče pripisati obravnavani poškodbi. Toženec je v 11. točki četrte pripravljalne vloge izpostavil, da čeprav je izvedenec mnenja, da je gnojni mehur povezan z izhodiščno poškodbo, je podal obrazložitev, ki izraža nasprotno stališče. Izvedenec je sklepal, da gnojni mehur ne bi nastal, v kolikor ne bi prišlo do prvotne poškodbe, in podal mnenje na podlagi naravne vzročnosti, ki ne more biti podlaga za odločitev o utemeljenosti predmetnega zahtevka. Toženec ne more biti odgovoren za škodo oziroma za povečan obseg škode, ki je nastal izključno zaradi ravnanja tožnika. Tožnik je namreč opustil razumne ukrepe za zmanjšanje škode, saj ni upošteval prejetih navodil in ni miroval ter je vztrajal ob hoji z bolečinami, kar je privedlo do nastanka gnojnega mehurja. Pri tem se je zavedal, da ima oslabljen občutek za dotik, saj je že vrsto let imel sladkorno bolezen, pa tudi motnjo odtoka krvi iz nog. Nadalje izpostavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter primarnega strahu ter navaja, da je potrebno zahtevek tožnika za odškodnino iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vsaj v večinskem delu (če ne v celoti) zavrniti. Nasprotuje stališču izvedenca, da se tožnik ni mogel ogniti sekundarnemu strahu zaradi zavedanja o možnosti zapletov v luči njegovih bolezni. V kolikor bi se tožnik zavedal možnosti zapletov, in bi v zvezi s tem tudi čutil strah, bi storil vse, da bi preprečil nadaljnje zaplete, oziroma bi preprečil povečanje obsega škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ter podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov.

4. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kljub temu, da toženec v pritožbi uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v celoti, je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ter pritožbeni predlog štelo, da izpodbija ugodilni in stroškovni del (I. točka izreka), za kar ima tudi pravni interes.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja. Po tretjem odstavku navedenega člena lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se ne upoštevajo.

8. Glede na procesne okoliščine obravnavane zadeve, ki jih pritožba pravilno izpostavlja, in sicer da je sodišče prve stopnje dne 4. 10. 2021 začeti prvi narok za glavno obravnavo zaradi poteka predvidenega časa nadaljevalo dne 21. 2. 2022, pri čemer je pravdnima strankama na obeh narokih izrecno predočilo, da nista prekludirani v smislu 286. člena ZPP, je po mnenju pritožbenega sodišča ugovor zastaranja, ki ga je toženec podal s tretjo pripravljalno vlogo z dne 24. 12. 20211, pravočasen. V primeru, ko sodišče narok v časovni stiski zaključi še pred celovitim podajanjem navedb strank (npr. ker ima ob določeni uri že razpisan narok v drugi zadevi), ni ovire, da stranki še na naslednjem naroku ne bi podajali novih navedb in dokazov.2 Ker toženec z ugovorom zastaranja ni zamudil, sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za presojo, ali bi dopustitev ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora, sploh pa ne na podlagi delno izvedenega dokaznega postopka v tej zvezi.3

9. Sodišče prve stopnje tako zaradi nepravilne uporabe določbe 286. člena ZPP ni upoštevalo pravočasnega ugovora zastaranja, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj ugovor zastaranja sploh ni bil vsebinsko obravnavan.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Vprašanje zastaranja namreč predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji. V kolikor bi se o ugovoru zastaranja prvič odločalo šele v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

11. Glede na navedeno preostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Sodišče bo moralo v novem sojenju v zvezi s podanim ugovorom zastaranja nadaljevati dokazni postopek in presoditi njegovo utemeljenost, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku v razveljavljenem delu.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Vloga je bila istega dne poslana priporočeno po pošti. 2 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 603. 3 Sodišče prve stopnje je izvedencu s sklepom z dne 31. 5. 2022 naložilo, da ugotovi, kdaj je tožnik zaključil zdravljenje. Nato pa je na podlagi ugotovitve izvedenca, da je tožnik zaključil zdravljenje nekaj dni po 22. 9. 2017, presodilo, da bi zaradi potrebe po določni ugotovitvi trenutka, ko je tožnik zaključil zdravljenje, dopustitev ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora.