Jedro

Če je se je v času sklepanja izročilne pogodbe izročevalec zavedal pravnih posledic sklenjene izročilne pogodbe in je imel voljo skleniti izročilno pogodbo, je šteti, da je bil v času sklepanja poslovno sposoben za sklenitev takšne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da so toženci dolžni v roku 15 dni izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo ta pri nepremičninah vl. št. 83 k.o. D. in vl. št. 756 k.o. D. na njihovih solastniških deležih lahko vpisal lastninsko pravico na svoje ime, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba in mu povrniti 5.930,52 EUR stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan po prejemu te odločbe.

Toženci so dolžni tožniku v 15 dneh povrniti 1.572,03 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan po prejemu te odločbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pri nepremičninah vl. št. 83 k.o. D. in vl. št. 756 k.o. D. na ime tožnika, ker je ugotovilo, da je izročilna pogodba z dne 19. 09. 1994, sklenjena med izročevalko I. F. in tožnikom, nična. Nična je, ker I. F. v času sklepanja izročilne pogodbe ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenjene izročilne pogodbe (ni bila poslovno sposobna).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 388. čl. Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da I. F. ob sklepanju izročilne pogodbe ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenjene izročilne pogodbe. Poslovna sposobnost I. F. se domneva, toženci pa te domneve niso izpodbili. Zgolj obstoj bolezni starostne demence, še ni dokaz, da ni razumela pomena izročilne pogodbe. Izvedenec B. je bil mnenja, da je podana 80 % verjetnost, da F. I. ni razumela pomena sklenjene izročilne pogodbe. Na podlagi takšnega mnenja izvedenca domneva o obstoju poslovne sposobnosti I. F. ni izpodbita. V svetlih trenutkih je bila sposobnost I. F. več ali manj ohranjena in je znana izraziti, kaj želi s svojim premoženjem.

3. Toženci v odgovoru na tožbo navajajo, da posamično, iztrgano ocenjevanje dokazov, ne more pripeljati do željenega učinka, da je bila I. F. v času podpisa izročilne pogodbe poslovno sposobna. Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju dokazov avtonomno. Poudarjanje svetlih trenutkov pri izročevalki I. F. ni mogoče uvrstiti v časovni okvir sklepanja izročilne pogodbe, ker razen datuma sklenitve izročilne pogodbe ne vemo v kakšnem duševnem stanju je bila F. I., ko je izročilno pogodbo sklepala. Izvedenec B. B. ni zaključil, da je bila I. F. v času sklepanja pogodbe v fazi svetlega trenutka. Volja I. F. ni bila povsem svobodna, saj je bila precej sugestibilna, vendar postopek doslej ni tekel v tej smeri, ker stranke tega niso zatrjevale. Izvedenec B. B. ni nič ugibal. Potrdil je, da njegove ugotovitve držijo 80 %, kar pomeni, da je bila I. F. v času sklepanja izročilne pogodbe poslovno nesposobna. Tožnik se narokov ni udeleževal, iz česar je sklepati, da s pogodbo že od vsega začetka nekaj ni v redu.

4. Pritožbeno sodišče je podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato je opravilo glavno obravnavo, na katero je ponovilo dokaz z izvedencema dr. Z. Č. T. in dr. B. B. 5. V času sklepanja izročilne pogodbe dne 19. 09. 1994 je bila I. F. polnoletna, zato se domneva, da je bila poslovno sposobna. Na toženi stranki je, da dokaže, da v času sklepanja izročilne pogodbe ni bila sposobna, da ni razumela pomena sklenitve izročilne pogodbe in da ni bila sposobna oblikovati voljo za sklenitev izročilne pogodbe.

Na podlagi izvedeniških mnenj dr. Z. Č. T. in dr. B. B., izpovedi priče J. B. in ravnanj I. F. po sklenitvi izročilne pogodbe (njene izjave na Centru za socialno delo Jesenice dne 12. 10. 1994, sklenitve najemne pogodbe dne 14. 12. 1994 in zaradi posledic demence za katero je bolovala I. F., je sodišče prve stopnje zaključilo, da I. F. ni razumela, kakšno pogodbo je sklenila s tožnikom dne 19. 09. 1994 in kakšne so njene pravne posledice. Pritožbeno sodišče te dokaze ocenjuje drugače in to predvsem iz razloga, ker sta izvedenca v osnovi napačno interpretirala izjavo I. F. pred Centrom za socialno delo Jesenice dne 12. 10. 1994 in to izjavo napačno povezala s sklenjeno najemno pogodbo med I. F. in tožnikom dne 14. 12. 1994. Iz izjave I. F. z dne 12. 10. 1994 jasno izhaja, da se je zavedala, da je premoženje tožniku že izročila (jaz sama sem želela, da D. J. dobi vse kar imam). Želim, da po moji smrti ima vse moje premoženje oziroma, da je že sedaj njegovo. I. F. se je zavedala tudi, zakaj tožniku svoje premoženje daje, zato, ker zanjo skrbi in bo skrbel tudi v bodoče (saj skrbi za mene, je zelo dober in mislim, da bo tudi v bodoče).

Izpovedala je tudi, da se sorodniki zanjo ne zanimajo oziroma, da ji pridejo pomagat, ko to utegnejo in da ne morejo pogosto priti. Iz te izjave sledi, da si je želela stalno pomoč, ki ji jo je nudil in se je tudi v bodoče zavezal nuditi tožnik.

Iz izjave I. F. torej sledi, da je razumela pomen izročilne pogodbe z dne 19. 09. 1994, da tožniku izroča vse svoje premoženje, in da je hotela skleniti tako izročilno pogodbo, se pravi oblikovati poslovno voljo za sklenitev take pogodbe iz razloga, da bo tožnik zanjo skrbel v bodoče. Stališče izvedencev, da ni logično, da sta po sklenitvi izročilne pogodbe I. F. in tožnik sklenila še najemno pogodbo dne 14. 12. 1994 za stanovanje v nadstropju hiše, ni opravičeno, saj izročilna pogodba v času sklenitve najemne pogodbe še ni bila izvedena v zemljiški knjigi in zato tožnik ni postal zemljiškoknjižni lastnik izročenih nepremičnin. Sklenitev najemne pogodbe je zato logično dejanje, saj je tožnik z njeno sklenitvijo pridobil pravni naslov za bivanje v hiši. Ko se je izvedencema predočilo, da je sklenitev najemne pogodbe logično, sta odgovorila, da je to pravniško gledanje, ne pa psihiatrično. Takšen odgovor izvedencev sodišča ne prepriča. Logičnost sklenjenih poslov se interpretira s potrebo po sklenitvi teh poslov. Ker tožnik s samo sklenitvijo izročilne pogodbe še ni pridobil pravnega naslova za bivanje v hiši I. F., postopek s pridobitvijo statusa kmeta za tožnika pa se je zavlekel, je povsem logično in razumljivo, da si je tožnik pravico bivanja v hiši I. F. zagotovil s sklenjeno najemno pogodbo.

Izvedenca dr. Z. Č. T. in dr. B. B. sta tako zmotno štela, da je iz naknadno sklenjene najemne pogodbe sklepati, da se I. F. ni zavedala pomena sklenjene izročilne pogodbe in da ni bila sposobna oblikovati voljo za sklenitev izročilne pogodbe. Zahteva izvedencev, da bi I. F. v izjavi z dne 12. 10. 1994 morala navesti, da je že sklenila izročilno pogodbo, je prestroga, je pa I. F. v svoji izpovedi izpovedala o bistvenih sestavinah izročilne pogodbe, to je, da je premoženje že od tožnika in da bo ta zanjo v bodoče skrbel. Ker iz izpovedi I. F. z dne 12. 10. 1994 izhaja, da se je zavedala pomena izročilne pogodbe in da jo je hotela skleniti, je moč zanesljivo sklepati, da je takšno voljo imela tudi dne 19. 09. 1994, ko je sklenila izročilno pogodbo. Na to njeno voljo oziroma sposobnost njena bolezen, starostna demenca, ni vplivala, še posebej če se upošteva poročilo o njenem zdravstvenem stanju dr. J. K. z dne 15. 11. 1994, v katerem je ta odgovoril na poizvedbe Centra za socialno delo o zdravstvenem stanju I. F. in v katerem je navedel, da je ta osebnostno, krajevno in časovna orientirana in dopis patronažne sestre J. B. z dne 22. 11. 1994, v katerem ta sporoča, da je I. F. v času od marca 1994 štirikrat obiskala in da je mnenja, da je ta za svoja leta zdravstveno in umsko sposobna. Je pa J. B. na obravnavi dne 19. 11. 2007 izpovedala, da se I. F. spominja kot ene zmedene, dementne osebe, ki ni mogla več skrbeti zase in je bila potrebna pomoči. Ko se je J. B. predočil njen dopis z dne 22. 11. 1994 je izjavila, da se je takrat primera dobro spomnila, danes pa se spomni I. F. tako kot je opisala na obravnavi. Ob tem je upoštevati, da jo je obiskala 10 krat, torej da jo je obiskovala tudi po tem, ko je dala izjavo dne 22. 11. 1994. Njena izpoved na obravnavi tako ni v nasprotju z dopisom z dne 22. 11. 1994, pomemben je le časovni okvir na katerega se izjava nanaša. Iz izjave z dne 22. 11. 1994 sledi, da se ta izjava nanaša na čas do dneva izjave, izjava na obravnavi dne 09. 11. 2007 pa na celoten spomin nanjo.

Izvedenec B. B. je pojasnil, da se zmedenost pri demenci pojavlja v intervalih, ki so lahko različno dolgi, kar pomeni, da dementna oseba med intervali ni duševno zmedena. Mnenja je bil, da I. F. v času sklepanja izročilne pogodbe ni razumela pomena izročilne pogodbe podaja z 80 % stopnjo verjetnosti. S takšnim mnenjem dr. B. B. torej ni izpodbita domneva o obstoju poslovne sposobnosti I. F. ob času sklepanja izročilne pogodbe z dne 19. 09. 1994. Iz tega razloga tudi ni možno slediti mnenju izvedenke Z. Č. T., da I. F. v času sklepanja izročilne pogodbe ni bila sposobna razumeti pomena izročilne pogodbe, saj oba mnenja temeljita na istih ocenjenih dejstvih, le da jih v končni fazi ocenjujeta drugače. Glede izpovedi ostalih strank in prič, je pojasniti, da so te izpovedovale tako, kot so I. F. videle in dojele, ko so bile z njo v kontaktu. Glede na njeno bolezen, starostno demenco, ki se pojavlja v intervalih, pa je to lahko bilo v fazi zmedenosti ali v fazi svetlega intervala in zato na samo dokazno oceno ne morejo vplivati, glede na to, da je iz njene izjave pred Centrom za socialno delo dne 12. 10. 1994 možno z gotovostjo zaključiti, da se je zavedala pomena izročilne pogodbe in da je imela voljo za oblikovanje za sklenitev takšne izročilne pogodbe z dne 19. 09. 1994. 6. Iz izpovedi I. F. z dne 12. 10. 1994 pri CSD izhaja, da je takrat izpovedala, da je premoženje izročila J. D. in da se je ta v zameno zavezal zanjo skrbeti. Iz tega je moč z gotovostjo sklepati, da se je v času sklepanja izročilne pogodbe z dne 19. 09. 1994 I. F. zavedala, pravnih posledic sklenjene izročilne pogodbe in da jo je tudi imela voljo skleniti in da je bila zato v času sklepanja izročilne pogodbe z dne 19. 09. 1994 poslovno sposobna za sklenitev take pogodbe. Izročilna pogodba z dne 19. 09. 1994, zaradi pomanjkanja poslovne sposobnosti I. F. zato ni neveljavna (2. odst. 54. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Pritožbi je bilo zato ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

7. Sprememba sodbe vpliva na spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uspel, zato mu morajo toženci povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje, ki so odmerjeni v skupnem znesku 5.930,52 EUR (3.474,83 EUR za stroške zastopanja po odvetniku in 2.455,69 EUR stroškov za takse, izvedenca ter potne stroške), in mu povrniti 1.572,03 EUR pritožbenih stroškov (492,60 EUR takse za pritožbo, 407,59 EUR stroškov za sestavo pritožbe, 331,58 EUR stroškov za pristop na glavno obravnavo dne 14. 02. 2011 in 340,26 EUR stroškov za izvedenca).

Stroški postopka so toženci dolžni tožniku plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan po prejemu te odločbe.