Jedro

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju šteje, da je trditvena (in dokazna) podlaga tožnika zadostna, da omogoča preizkus tožbenega zahtevka, pri čemer naj utemeljenost tožbenega zahtevka preizkuša v okviru trditvene podlage toženca. V ponovljenem postopku naj presodi, ali je toženčev posek dreves kljub logarjevi prepovedi mogoče šteti za protipraven v smislu določbe 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2014 dalje do plačila. Tožniku je na račun toženca naložilo plačilo 447,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh zatrjevanih elementov odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato preizkus sodbe ni mogoč. Namesto tega se je ukvarjalo z vprašanjem lastninske pravice z vidika morebitnega priposestvovanja in v tem delu preseglo trditveno podlago pravdnih strank, tožniku pa je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je na ta način odločitev utemeljilo na pravni podlagi, ki je stranki nista predvideli, izdana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Sodišču očita poseg v pravico do izjave, ki je ena izmed ustavnih pravic. Opozarja na določene nelogičnosti v točki 6 izpodbijane sodbe. Sodišču očita napačno povzemanje izpovedb T. T. in E. E., kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugem odstavku 339. člena ZPP. Dodaja, da je v zvezi z višino škode podal zadostne trditve in dokaze, zato bi sodišče moralo postaviti izvedenca gozdarske stroke. Če je sodišče menilo, da so trditve pomanjkljive, bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva na to ustrezno opozoriti. Dodaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi dokaz - odkazilni manual za parcelo št. 3264/186, k. o. X, saj pred zaslišanjem A. A. ni vedel, da tovrstna listina obstoji. Navedeni dokaz je bil zato predlagan pravočasno.

3. Toženec oziroma njegovi dediči odgovora na pritožbo niso podali.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ker v postopku v sporih majhne vrednosti ne velja določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko še kasneje navajali dejstva in predlagali dokaze, ki jih brez svoje krivde nista mogli podati pravočasno (najkasneje v tožbi in odgovoru na tožbo ter v zelo omejen obsegu vsaka v eni pripravljalni vlogi), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko listine (odkazilni manual - priloga A14) ni upoštevalo. Slednja je bila namreč predložena v drugi pripravljalni vlogi tožnika (list. št. 155), kar je prepozno (451. člen ZPP).

7. V konkretnem primeru tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi protipravnega poseka dreves s strani toženca. Podrejeno, če bi sodišče odločilo, da vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca niso podani, svoj zahtevek utemeljuje na neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

8. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem lastništva spornih parcel prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Vprašanje morebitnega priposestovanja sporne parcele s strani toženca namreč ni bilo predmet konkretne pravde. Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz 131. člena OZ, ki pravi, da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ugotavljati bi moralo posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem in nastalo posledico ter krivda). Tožnik je namreč v zadostni meri zatrjeval, da je bil posek dreves protipraven, saj ga je toženec izvedel kljub ugotovitvi logarja, da se sporna drevesa ne nahajajo na njegovi parceli. Podal je torej trditve o njegovem protipravnem ravnanju, ki je vodilo v nastanek vtoževane škode. Utemeljeni so zato pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb ter je zato poseglo v njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS). V tem delu posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja.

9. Tožnik je v skladu s 132. členom OZ zahteval odškodnino v višini vrednosti odvzete stvari, tj. vrednosti odvzetih dreves. Podrejeno je trdil, da je v tem obsegu podano njegovo prikrajšanje oziroma dosežena obogatitev toženca (190. člen OZ). Že v tožbi je navedel, da mu je toženec posekal 10 kakovostnih jelovih dreves, kar znaša okoli 20 m3 kakovostnih hlodov. Prodajno ceno v višini 65 EUR/m3 je dokazoval z izpisom Statističnega urada RS, skupno škodo pa opredelil na 1.300,00 EUR. Za dokazovanje nastale škode je tožnik predlagal tudi postavitev izvedenca gozdarske stroke. Takšne trditve za samo sklepčnost tožbe glede višine nastale škode zadoščajo. Tožba je namreč nesklepčna, če iz dejstev, ki so v njej navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar v konkretnem primeru ni podano. Odločitev sodišča prve stopnje je zato zmotna tudi v tem delu.

10. Navedene kršitve so zaradi svoje narave narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva, da je trditvena (in dokazna) podlaga tožnika zadostna, da omogoča preizkus tožbenega zahtevka, pri čemer naj utemeljenost tožbenega zahtevka preizkuša v okviru trditvene podlage toženca. V ponovljenem postopku naj presodi, ali je toženčev posek dreves kljub logarjevi prepovedi mogoče šteti za protipraven v smislu določbe 131. člen OZ. Če da, naj se opredeli tudi do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ter v tem okviru ugotovi višino nastale škode. Če se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno, naj zahtevek presodi še na podlagi zatrjevane neupravičene obogatitve. V tem okviru bo moralo upoštevati, da morebitna dobra vera toženca ob poseku lesa še ne pomeni, da ga ne zadane povračilna obveznost zaradi kasnejše ugotovitve, da je sekal na tujem.1 V ponovljenem sojenju naj sodišče pazi tudi na pravilno poimenovanje strank2, saj take napake v razloge vnašajo nejasnost, ki lahko preraste v postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

13. Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sklep je določena v prvem odstavku 366.a člena ZPP.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 124/2001 z 14. 6. 2001. 2 V točki 5 in 6 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na več mestih stranki očitno napačno poimenovalo.