Jedro

Dežurstvo predstavlja posebno obliko dela, pri kateri delavec praviloma dejansko ne dela, ampak je zgolj prisoten na delovnem mestu za primer, če bo njegovo delo potrebno. Če v tem času efektivno dela, je njegovo drugače vrednoteno, kot je vrednoteno dežurstvo. Ker tožnik niti ni zatrjeval, da je čas dežurstva efektivno delal, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo ur dežurstva po postavki za nadurno delo neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od julija 1996 do vključno maja 2001 na račun premalo izplačanega nadomestila - nadur, za opravljene ure dežurstva in straže, izplačati skupaj neto 1,070.165,73 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila in mu povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 174.718,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (2. točka izreka).

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče za ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti, kako se resnično izvajajo dežurstva in straže, saj toženka zatrjuje, da se ne dela več kot 8 ur efektivno. Ti dokazi niso bili izvedeni, čeprav jih je tožnik na glavni obravnavi predlagal. Sodišče navaja določili 12. in 13. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS št. 15/90 in naslednji, v nadaljevanju ZDDO), ki med drugim določata, da se nadurno delo odredi tudi v primeru, če so potrebni neprekinjeni ukrepi pri izvajanju varnostnih nalog. Sodišče pa zmotno zaključuje, da dežurstvo in straža nista takšni varnostni nalogi. Delo v 24 urah opravljata tako dežurni kot njegov namestnik, oziroma poveljnik straže in njegov namestnik, le da nista tako plačana, kot bi morala biti. Iz Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS št. 49/1996 in naslednji) izhaja, da pripadniki stalne sestave v času dežurstva in straže delajo neprekinjeno 24 ur, kar pomeni, da se to delo šteje za delo v podaljšanem delovnem času in se mora kot tako tudi plačati, torej kot nadure. Interni akti toženke pa so v nasprotju z določili ZDDO in Zakona o obrambi (Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji, v nadaljevanju ZObr), saj navedena zakona jasno pravita, da če delavec med dežurstvom, stražo ali med pripravljenostjo za delo dela, se čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času. Takšnega dela zato ni mogoče plačati le v višini 60 % navadne delovne ure. Noben slovenski predpis ne določa, da se za čas pripravljenosti za delo plačuje delavcem le 60 % redne ure, razen internih pravilnikov, ki pa so v nasprotju z zakoni. Meni, da so mu s takšno odločitvijo kršene njegove ustavne pravice v zvezi z obveznostjo plačila za opravljeno delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v delovnem sporu ni zatrjeval, da bi v času dežurstev in straže dejansko delal preko polnega delovnega časa. V pripravljalni vlogi z dne 17.2.2002 je celo navedel, da ne trdi, da dežurni, njegov namestnik, oziroma poveljnik straže in njegov namestnik, takrat ko opravljajo svojo dolžnost, dejansko tudi 24 ur efektivno delajo. Tožnik je sicer predlagal zaslišanje svojega vojaškega poveljnika in predstavnika Generalštaba Slovenske vojske, vendar, kot je to razvidno iz pripravljalne vloge z dne 22.5.2003, le v zvezi z pravilnostjo njegovega izračuna prikrajšanja pri plači, zato je prvostopno sodišče omenjena dokazna predloga pravilno zavrnilo, o čemer ima sodba razloge na 4. strani. Glede na to, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da je v času dežurstev in straže delal preko polnega delovnega časa, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje, kar je še dodatni razlog za zavrnitev dokaza za zaslišanje omenjenih prič.

V skladu z določilom 1. odstavka 96. člena ZObr je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za takšne pogoje se med drugim šteje tudi dežurstvo (7. točka 2. odstavka 96. člena ZObr) ter opravljanje straže (10. točka 2. odstavka 96. člena ZObr). Po določilu 3. odstavka istega člena ZObr se šteje delo, ki ga delavec med dežurstvom dejansko opravi, za delo v podaljšanem delovnem času, če ZObr ne določa drugače. V citiranem določilu je torej podlaga za razlikovanje med dežurstvom kot posebno obliko dela, pri kateri delavec praviloma ne bo tudi dejansko delal, temveč bo zgolj prisoten za primer, če bo njegovo delo potrebno, in efektivno opravljenim delom v času dežurstva. Utemeljeno je zato različno vrednotenje dejanskega dela in čakanja na delo v času dežurstva.

Nadomestilo za čas dežurstva je toženka določila v Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo z dne 30.7.1996 (s spremembami in dopolnitvami z dne 24.11.1998 in z dne 9.7.2001, v nadaljevanju Pravilnik o plačah). Pravilnik o plačah je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo preko polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu Pravilnika o plačah vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačila za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost, to je kot delovni čas.

Pritožbeno sodišče zato na podlagi pravkar navedenih določil Pravilnika o plačah in določil 96. člena ZObr zaključuje, da se dodatek za nadure izplača le za ure efektivnega dela, ki presegajo redno delovno obveznost. Dejstva, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa in kdaj oziroma koliko ur je opravil, pa tožnik sploh ni zatrjeval, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tožnikov zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila - nadur, za opravljene ure dežurstva in straže, kot neutemeljen zavrnilo, saj opravljanja dežurstva in straže v Slovenski vojski ni mogoče opredeliti kot nadurnega dela, če delavec v času, ko je na opravljanju dolžnosti dežurstva oziroma straže, dejansko ne dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da je treba določila 200. točke Pravil službe v Slovenski vojski, na katera se sklicuje tožnik, razumeti in razlagati v kontekstu že omenjenih predpisov (ZDDO, ZObr, Pravilnika o plačah) ter jih razumeti za vse oblike dela, med katere seveda spada tudi pripravljenost na delo oziroma obvezna prisotnost na delovnem mestu. Gramatikalno iz določil te točke sicer res izhaja, da vojaške osebe, določene za dolžnost dežurnih po redni listi, delajo najmanj 24 ur, delo poveljnika in namestnika poveljnika straže pa traja praviloma neprekinjeno 24 ur, vendar teh določil ni mogoče razlagati tako, kot jih razume pritožba, namreč da predstavlja čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže efektivno delo, saj takšna razlaga ni logična. Določilo 200. točke Pravil službe v Slovenski vojski je treba razumeti le kot časovni okvir, v katerem naj se izvaja dežurstvo.

Prav tako je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da za nadure niso bili izpolnjeni niti formalni pogoji iz 13. člena ZDDO, ki določa, da se v primeru dežurne službe v državnem organu kot delo, daljše od polnega delovnega časa, šteje le čas, ko delavec dejansko opravlja dela navedena v 12. členu istega zakona. ZDDO v 12. členu namreč določa, da lahko predstojnik odredi, da se dela, ki jih ni mogoče opraviti v okviru rednega delovnega časa, morajo pa biti opravljena brez prekinitve oziroma določenega dne ali v določenem roku, opravijo v času daljšem od polnega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri dežurstvih in stražarskih obveznostih v Slovenski vojski za utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma, in kot taka nima značaja nadurnega dela v smislu ZDDO.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti tudi neskladje med internimi akti toženke in določili ZObr ter ZDDO glede plačila nadur. Omenjena zakona namreč višine plačila za delo preko polnega delovnega časa sploh ne določata, ZObr pa v 5. odstavku 96. člena glede višine plačila za delo, opravljeno v posebnih delovnih pogojih, izrecno napotuje na ureditev v splošnih predpisih. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji, v nadaljevanju KPND) v 2. točki 1. odstavka 38. člena določa, da pripada delavcu za delo v dežurstvu plačilo za vsako uro obvezne navzočnosti na delovnem mestu najmanj v višini 60 % od osnove, za čas opravljanja efektivnega dela v dežurstvu pa plačilo v enaki višini kot za delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da določila Pravilnika o plačah ne nasprotujejo KPND.

O plačilu za opravljene ure dežurstva in straže je že odločalo tudi revizijsko sodišče (sodbe opr. št. VIII Ips 79/2004, VIII Ips 37/2005, VIII Ips 281/2005). Iz obrazložitve odločb izhaja, da pripada delavcu za čas prisotnosti na delu med dežurstvom ali stražo le nadomestilo v višini 60 % osnovne plače, razen če dokaže, da je delal efektivno več kot osem ur.

Z izpodbijano sodbo ni bila tožniku kršena nobena z Ustavo RS (Ur. l. RS št. 33/91-I in naslednji, v nadaljevanju URS) zagotovljena pravica, sicer pa URS tudi ne vsebuje nobenih določb v zvezi z obveznostjo plačila za opravljeno delo, temveč zagotavlja le svobodo dela (49. člen URS) in varstvo dela (66. člen URS). Znižano plačilo, ki je za neefektivne ure v času dežurstva oziroma straže predvideno v citiranih določbah Pravilnika o plačah, ni v nasprotju z ustavo in tudi ni nezakonito. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-321/02 z dne 27.5.2004 (Ur. l. RS št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.