Jedro

Toženec ni dokazal, da bi se bal tožnika, svojega sina, in je zato zamenjal ključavnico. Slabi družinski odnosi, odhod tožnika v psihiatrično bolnico, še ne pomenijo dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ. Ravnanje toženca ni bilo takojšnje in nujno.

Izrek

I. Pritožba proti obema sklepoma se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (vse točke razen 3) potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke, da se v roku 8 dni vzpostavi posestno stanje tako, da na vratih v izreku opisane nepremičnine, ki je v naravi stanovanje na naslovu ..., namesti ključavnico, ki je bila odstranjena v času med 3. 3. 2020 in 10. 3. 2020 ali tožeči stranki izroči ključ novonameščene ključavnice ter v tem stanovanju izroči tožeči stranki v posest osebne predmete, ki so našteti pod točko 1 izreka sklepa. Pod točko 2 je prepovedalo toženi stranki takšna in podobna motilna dejanja, ki bi tožeči stranki onemogočala ali otežila vhod v to nepremičnino. Pod točko 3 je zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti. Pod točko 4 je zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi z dne 15. 5. 2020. Pod točko 5 je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo proti sklepu, s katerim je tožeča stranka uspela v delu, ki se nanaša na motenje posesti; na koncu vloge pa še doda, da vlaga pritožbo tudi proti delu sklepa, ki se nanaša na ugovor tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožena stranka obrazloži le pritožbo proti sklepu o ugoditvi zahtevka proti motenju posesti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Res je, da je zamenjal ključavnico na svojem stanovanju, ko je bil tožnik na zdravljenju v psihiatrični kliniki. Vendar se je skliceval na strah pred tožnikom. Sodišče v 20. točki obrazloži zakaj tožencu ne verjame. Toženec je bil 11. 2. 2020 fizično napaden in je poklical policijo, ki je tožniku izdala plačilni nalog. To potrjuje email policije z dne 18. 5. 2020, sodišče pa to ignorira. Gre za ključno listino. Odnosi so tako porušeni, da ne moreta živeti skupaj. Tožnik je s fizičnim napadom prestopil mejo, do katere bi sodišče moralo varovati njegovo posestno pravico. Toženec se v svojem stanovanju ne bi smel niti malo bati. Toženec je po napadu 11. 2. prihajal v stanovanje ter v njem kdaj prespal. Nikoli ni rekel, da se pri tem ni počutil neprijetno. Da s tožnikovim obnašanjem ni bilo vse v redu, potrjuje SMS sporočilo, ki ga je poslal tožencu 27. in 28. 2. in da je bil 3. 3. odpeljan na zdravljenje. Bil je odpeljan ob policijski asistenci. Ni res, da toženec ni opisal psihičnega napada, saj je že v odgovoru na tožbo opisal tožnikovo verbalno nasilje, ko je povzročal prepire in grozil tožencu, kar je videl tudi U. G., katerega zaslišanje je bilo predlagano, a sodišče tega ni štelo za potrebno. Toženec je na obravnavi opisal vzdušje v stanovanju, ko je tožnika vprašal, kaj je s službo, on pa je začel nanj vpiti. Sodišče zaključuje, da toženec ni predlagal prepovedi približevanja, kar je nekorektno. Na obravnavi je toženec pojasnil, da zato, ker so mu na policiji pojasnili, da mora za takšen predlog podati več prijav in ne samo ene. V spisu je dovolj gradiva, da pritrdi toženčevim navedbam o občutku ogroženosti, zato njegovo ravnanje ni samovoljno in ima oporo v javnem redu. OZ dovoljuje, da se prizadeti v preostanku škode, 133. člen. Zato tožencu ne gre posestno varstvo. Navaja primer II Cp 2647/2013. Ni pomembno, da je tam šlo za kršitev civilnopravnih pravil zaradi ravnanja s stanovanjem.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbe je, da je bilo toženčevo ravnanje nujno zaradi strahu pred tožnikom. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 133. člen OZ in 15. in 34. člen Ustave. Ker je treba pri zahtevku zaradi motenja posesti uporabiti določbe SPZ, kot lex specialis, je odločilen 33. člen SPZ. 31. člen SPZ določa, da ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Po trditvah tožene stranke, gre smiselno za t. i. defenzivno samopomoč, ko posestnik vrši samoobrambo svoje posesti1. Tudi zato velja, da morajo biti podani pogoji kumulativno: da je prišlo do neupravičenega posega v posest, da je poseg protipraven, da je nevarnost neposredna, samopomoč takojšnja, nujna in da način ustreza okoliščinam, v katerih obstoji nevarnost. 6. Toženec je zatrjeval, da je bil razlog, da je zamenjal ključavnico, ker ga je 11. 2. 2020 tožnik napadel in je o tem obvestil policijo. Ko se je toženec vračal v stanovanje, trdi, da ga je tožnik verbalno napadel in tudi bil v spremstvu policije odpeljan 3. 3. 2020 v psihiatrično kliniko. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da je sicer do spornega dogodka 11. 2. prišlo, vendar da je toženec tudi po tem dogodku prihajal v stanovanje in tudi kdaj prespal v stanovanju. Nato mu je toženec 3. 3. 2020 poslal SMS sporočilo, da prihaja v stanovanje, da ne bi slučajno tožnik odšel od doma. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se toženec tožnika ni bal. Sodišče pravilno ugotavlja, da ni predlagal prepovedi približevanja. Toženec v pritožbi nato pojasnjuje, da so mu o tem ukrepu dali napačno informacijo na policiji. Vendar bi lahko toženec podal predlog na policijo in nato čakal na rešitev svojega predloga. Zgolj verbalno kreganje pa še ni tak razlog, da ga je mogoče opredeliti za psihično nasilje v pomenu 31. člena SPZ. Tudi 3. 3. 2020 je tožnik odšel v reševalno vozilo brez policijske asistence in v zvezi s samim dogodkom ni bilo prijav za prekršek. Toženec bi za uspešno obrambo po 31. členu SPZ moral dokazati, da je tik pred zamenjavo ključavnice obstajal dejanski stan, ki ga opisuje 31. člen. Zunaj dovoljene samopomoči pa menjava ključavnice ni dopustna. Toženec bo moral na drug, pravni način reševati medsebojna razmerja.

7. Pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in trdi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlagane priče, to je A. A. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse dokaze, ki so se nanašali na dejstva v zvezi z obstojem ali neobstojem najemne pogodbe, o družinskih razmerjih in o najemu tretjih oseb. Priča A. A. je bil najemnik in ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ocenilo, da ne gre za pravno relevantno dejstvo, je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Takoj, ko toženec ni dokazal izpolnitve vseh pogojev za dovoljeno samopomoč, zlasti ne, da je samopomoč takojšnja in nujna, so postali predlagani dokazi nepotrebni. Pritožba še opozarja, da na toženčevo neprimerno obnašanje opozarjajo tudi njegovi SMS, ki jih je pošiljal toženec od 27. in 28.2. Pri tem se pritožba sklicuje na prilogo B5 oziroma SMS sporočila. Gre za izmenjavo SMS sporočil med tožnikom in tožencem 27. 2. in 28. 2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za sočasnost sporočil z motitvenim dejanjem in za takšne grožnje, ki bi jih bilo mogoče umestiti drugače, kot jih je sodišče prve stopnje in sicer, da gre za družinska razmerja in razmerja v zvezi s stroški stanovanja (najemne pogodbe). Dogodek 11. 2. 2020 pa je preveč oddaljen, da bi šlo za dovoljeno samopomoč.

8. Na koncu pritožba opozarja na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2647/2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo to zadevo kot drugačno kot je predmetna. Tam je šlo za izvrševanje najemne pogodbe oziroma za izvrševanje pogodbe v nasprotju s pravnim poslom in prepovedjo povzročanja škode. Šlo je za izvrševanje na način, da je stranka v stanovanju shranjevala živali oziroma naselila večje število golobov, stranka pa v sami hiši ni bivala. Sodišče ni sodilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

9. Tožena stranka ne pojasni, zakaj vlaga pritožbo tudi proti odločitvi, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper izdano začasno odredbo. Zato je pritožbeno sodišče ta del sklepa presojalo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tako se izkaže, da je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (365. člen ZPP). Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo očitanih kršitev postopka in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

1 R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, stran 188.