Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.

Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.

Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.

V potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnika izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.

Neutemeljeni so očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2025 (I. točka izreka). Stroške zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se toženka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču prve stopnje uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kr
61itev pravice do izjave in obrazloene sodne odlodbe iz 22. dlena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in 6. dlena Evropske konvencije o varstvu dlovekovih pravic in temeljnih svobo1din (v nadaljevanju: EKcP). Izpostavlja, da je sodi1de prve stopnje v izpodbijanem sklepu zgolj ponovilo razloge iz prvotnega sklepa o izdaji zadasne odredbe, pri tem pa popolnoma prezrlo kljudne ugovorne navedb, do katerih se ni opredelil. V ugovoru je namree argumentirano nasprotovala neposredni uporabljivosti sodbe Sodi1da Evropske unije (v nadaljevanju: Sodi1da EU) v zadevi C-287/22 in opozarjala na napadno uporabo prava Evropske unije (Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potro1ni1kih pogodbah; v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva). Izpostavlja, da je sodi1de prve stopnje napadno uporabilo pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), ko je Direktivo 93/13 in sodno prakso Sodi1da EU (zadeva C-287/22) uporabilo kot neposredno pravno podlago v horizontalnem razmerju med dvema zasebnima subjektoma. Direktive nimajo neposrednega udinka v razmerjih med posamezniki in nadelo lojalne razlage ne dopu1da razlage nacionalnega prava contra legem. Odita, da je sodi1de prve stopnje z nekriticnim sklicevanjem na sodbo C-287/22 spregledalo hierarhijo pravnih aktov in dolodbe ZIZ razlagalo v nasprotju z ustaljeno ustavnosodno prakso, t. j. odlodbo Ustavnega sodi1da 1t. Up-275/97, kar kr1i 8. in 3.a dlen Ustave RS. Poudarja tudi, da dejanske in pravne okoli1dine v zadevi C-287/22, ki jih v pritoebi podrobno na1teva, niso primerljive s konkretnim primerom, avtomatizirana uporaba zakljudkov te sodbe pa ni dopustna. Graja uporabo pravnega standarda pojasnilne dolenosti, saj meni, da ga je sodi1de prve stopnje uporabilo retroaktivno, kar predstavlja kr1itev 155. dlena Ustave RS. V asu sklenitve kreditne pogodbe v letu 2007 niso obstajali standardi pojasnilne dolenosti, kot jih je kasneje razvila novej1a sodna praksa. Prav tako pri tem opozarja, da se vsebina pravnih standardov, kot sta dobra vera in skrbnost dobrega strokovnjaka, ne sme napolnjevati za nazaj z dejstvi in okoli1dinami, ki so nastopile 1ele leta kasneje, saj to kr1i nadelo pravne varnosti in zaupanja v pravo. Nadalje 1e izpostavlja, da sodi1de prve stopnje pri izdaji zadasne odredbe ni upo1tevalo restriktivnega pristopa, ki ga za te izjemne ukrepe zahteva Ustavno sodi1de. Meni, da toenika niti s stopnjo verjetnosti nista izkazala nevarnosti nastanka teeko nadomestljive 1kode. Ta pogoj izpodbijani sklep razlaga pre1iroko in napadno, ko 1teje, da 1kodo predstavlja  samo dejstvo, da bi morala toenika v primeru uspeha vloeiti novo toebo ali raz1iriti toebni zahtevek. Tak1ne neugodnosti so obidajen del sodnega postopka in ne doseeajo praga teeko nadomestljive 1kode, kot je ogroeanje eksistence ali zdravja. Prav tako nasprotuje stali1du, da zaradi evroskladne razlage ni ved potrebno preverjati pogoja reverzibilnosti oziroma moenosti vrnitve v pre1nje stanje v primeru zavrnitve toebnega zahtevka, kar je v nasprotju z 22. dlenom Ustave RS, ki zagotavlja enakopraven poloeaj strank. Opozarja 1e, da v spisu ni konkretnih dokazov o finandnem stanju toenikov, ki bi utemeljevali obstoj teeko nadomestljive 1kode, niti ni sodi1de prve stopnje teh dejstev ugotavljalo. Prav tako ni ugotovljeno njuno prikraj1anje, saj je sodi1de prve stopnje o nepo1tenosti pogojev in neustreznosti pojasnil sklepalo na podlagi domnev in avtomatizma, brez upo1tevanja njenih dokazov o vsebini dejansko danih pojasnil. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odloditev s stro1kovno posledico za toenika, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Prigla1a pritoebne stro1ke.

3.Toenika po poobla1deni odvetni1ki pisarni pravodasno, ob1irno in obrazloeeno odgovarjata na pritoebo. Predlagata, da se le-ta zaradi neutemeljenosti zavrne in prigla1ta stro1ke odgovora na pritoebo.

4.Pritoeba ni utemeljena.

5.Predmet pritoebnega preizkusa je sklep o ugovor zoper sklep o zadasni odredbi z dne 12. 6. 2025, s katerim je sodi1de prve stopnje zadasno, do pravnomodnosti postopka, zadrealo udinkovanje Pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu z dne 21. 12. 2007 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitvi hipoteke po 142. dlenu Stvarnopravnega zakonika z dne 21. 12. 2007, sklenjenih v Notarskem zapisu SV 841/2007 z dne 21. 12. 2007 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Sodi1de prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zakljudilo, da toenka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev nidnosti kreditne pogodbe zaradi kr1itve pojasnilne dolenosti in nevarnosti, da bi toenikoma brez izdaje zadasne odredbe nastala teeko nadomestljiva 1koda, saj sta toenika kredit po nominalni vrednosti v EUR  prepladala, nadaljnje pladevanje anuitet v dasu dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno oteeilo njun poloeaj in zmanj1alo udinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13 in sodbo Sodi1da EU v zadevi C-287/22.

6.Sodi1de druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga dolodbe 350. dlena ZPP o mejah pritoebnega postopka nalaga, da upo1teva le tiste pritoebne navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Glede grajanih procesnih kr1itev mora tako pritoebnik konkretno opisati procesno dejstvo, vkljudno s procesno tezo o obstoju procesne kr1itve. V pritoebi vsebovanih posplo1enih oditkov sodi1de druge stopnje zato ni upo1tevalo.

7.Sodi1de druge stopnje zavrada oditke o absolutnih bistvenih kr1itvah dolodb postopka, kakor tudi pritoebne oditke o kr1itvi pravice do izjave in pravice do obrazloene sodne odlodbe. Sodi1de prve stopnje se je opredelilo do vseh odlodilnih dejstev, ki jih je toenka uveljavljala v ugovoru. Do pravne podlage za izdajo zadasne odredbe, vkljudno z vlogo prava EU, se je opredelilo od 11. do 14. todke ter 28. do 31. todke obrazloeitve izpodbijanega sklepa. Sklep ima v tem delu jasne in izdrpne razloge, ki si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku, zato je omogoden pritoebni preizkus. Pritoeba pri tem  sama pravilno izpostavi, da ni nujno, da sodi1de odgovori na prav vsak argument stranke, saj zado1da, da odgovori na tiste navedbe, ki so za odloditev bistvene. Temu pa je v konkretni zadevi zado1deno, saj je s tem, ko je sodi1de prve stopnje pojasnilo, zakaj 1teje sodbo C-287/22 za pravno odlodilno (v skladu z nadelom lojalne razlage), je zavrnilo tudi nasprotne toenkine argumente o njeni neuporabljivosti. Zato oditana bistvena kr1itev dolodb postopka iz 14. todke drugega odstavka 339. dlena ZPP ni podana, niti ni podana po vsebini oditana bistvena kr1itev iz 8. todke todke drugega odstavka 339. dlena ZPP, de je v tej smeri razumeti pritoebne graje in ki ju pritoeba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim. Iz teh razlogov tudi ni prekr1en 22. dlen Ustave RS, kakor tudi ne 6., 13., in 14. dlen EKcP.

8.Pritoeba se uvodoma sklicuje 1e na kr1itev pravice do zasebne lastnine iz 33. dlena Ustave RS in 1. dlena Protokola 1t. 1 k EKcP. Tudi ta pritoebni oditek je neutemeljen, saj predstavlja zadasna odredba le zadasno in dasovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodi1de pa je tudi ee vedkrat poudarilo, da pravica do zasebne lastnine ni absolutna in jo je mogode (na podlagi utemeljene in obrazloene sodne odlodbe) omejiti zaradi varstva pravic drugih. V tem primeru zaradi varstva pravic potro1nikov.

9.Sodi1de druge stopnje pritrjuje pritoebnemu stali1du, da direktive same po sebi ne ustvarjajo obveznosti za posameznike oziroma v horizontalnih razmerjih nimajo neposrednega udinka. Vendar iz obrazloeitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodi1de prve stopnje Direktive 93/13 ni uporabilo kot neposredne pravne podlage za svojo odloditev, temved je pogoje za izdajo zadasne odredbe presojalo po dolodbah ZIZ, ki pa jih je razlagalo v smislu ciljev in temeljnih nadel prava EU (t. j. skladno z nadelom lojalne razlage).

10.Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodi1da EU so nacionalna sodi1da dolena celoten nacionalni pravni red razlagati
0dim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseee z njim zasledovani cilj. Ta dolenost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temved za nacionalno pravo kot celoto, vkljudno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso. Pritoebne navedbe, da se nadelo lojalne razlage uporablja zgolj za razlago implementacijskih predpisov, so zato napadne.

11.Prav tako ne drei oditek, da je sodi1de prve stopnje nacionalno pravo razlagalo contra legem. Pojem teeko nadomestljiva 1koda iz 2. alineje drugega odstavka 272. dlena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve udinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temved le odstop od tiste (prej1nje) sodne prakse, ki ni zdrueljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodi1de EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vkljuduje obveznost nacionalnih sodi1d, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, de ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni zdrueljiva s cilji direktive. Ker je sodi1de prve stopnje dolodbe nacionalne zakonodaje uporabilo na nadin, ki je skladen s pravom EU, ni kr1ilo 8. dlena Ustave RS ali nadela delitve oblasti, temved je izpolnilo svojo dolenost, ki izhaja iz primarnega prava EU in 3.a dlena Ustave RS. Do neposrednega horizontalnega udinka direktive na podlagi nadela primarnosti, ki jo ob tem ee problematizira pritoeba - pa ob uporabi lojalne razlage ni pri1lo.

12.Sodi1de prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odloditev v delu, ki se nana1a na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v dasu sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih dolodbah Zakona o varstvu potro1nikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potro1ni1ki spor, je tudi dolodbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodi1da EU v zvezi s citirano direktivo.

13.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

14.Pritožbeno konkretizirano ni izpodbijano, da je že pred letom 2007 (ko je bila sklenjena kreditna pogodba) v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov in da je toženka razpolagala s temi informacijami. Zato je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in da je med pravdnima strankama v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki jima niso dajale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.

15.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni mogla z zanesljivostjo napovedati obsega spremembe valutnega razmerja. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ob povzetem in pojasnjenem v prejšnji točki, ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.

16.Ob podanih ugovornih navedbah,

je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta tožnika z dokaznim standardom verjetnosti izkazala, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti oziroma o možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Tožnika ob prejetih informacijah nista mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njuna obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje sledi stališču sodišča prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami, tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti oziroma da abstraktno opozorilo na valutno tveganje ali vključitev valutne klavzule v pogodbo, ne zadošča.

17.Pritožba ob tem neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo standard pojasnilne dolžnosti, ki naj leta 2007 ne bi obstajal. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.

Očitani kršitvi 2. (načela pravne varnosti) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) Ustave RS zato nista podani.

18.Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja bistveno sestavino pogodbe, zato ima ničnost tega določila za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno (in avtomatično) zaključilo, da neustrezna pojasnilna dolžnost vodi v ničnost, ne da bi posebej ugotavljalo pogoja nedobrovernosti in znatnega neravnotežja. Kršitev pojasnilne dolžnosti pri valutnih kreditih namreč ustvari domnevo nepoštenosti. Ob ugotovljenem izostanku ustreznih pojasnil in hkratnem obstoju zavedenja o valutnih tveganjih,

slednje zadošča za sklep o verjetni ničnosti celotne pogodbe.

19.Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ). Toženkino vztrajanje, da do preplačila kredita ni prišlo, ker pogodba še vedno veljavna in vključuje dogovorjene obresti (oziroma da je v primeru ničnosti potrebno upoštevati nadomestilo za uporabo denarja), za ta postopek ni odločilno. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka ne prereka, da je vsota vseh plačil že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve to zadošča za zaključek, da tožnika verjetno ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.

20.Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju težko nadomestljive škode, izpostavljajoč pri tem tudi manjkajočo trditveno podlago tožnikov v tej vezi. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, v potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnikov v danem primeru izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride.

Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, kar je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi.

Zato je zavrniti pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnega premoženjskega stanja in prikrajšanja tožnikov, saj že predhodno navedeno zadošča za ugotovitev škode v smislu zmanjšanja učinkovitosti pravnega varstva.

21.Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi stališču izpodbijanega sklepa glede pogoja reverzibilnosti. Ker gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU. Navedeni pogoj zato ni odločilen za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe, saj ga sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ne nalaga,

kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi sodna praksa.

22.Neutemeljeni so tudi očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP, ki po toženkinem mnenju odpravlja potrebo po začasni odredbi, kakor tudi zaradi v pritožbi izpostavljenega drugačnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta ugovor v 31. in 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno zavrnilo. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic. Zatorej tudi pritožbeno izpostavljene razlike v procesni ureditvi ne spremenijo temeljne zahteve po učinkovitem začasnem varstvu, ki ga izpostavlja citirana sodba.

23.S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).

24.Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------