Jedro

Ustavno sodišče je že v odločbi Up-2094/06 izrecno izpostavilo, da obrazložena pobuda policije in predlog državnega tožilstva preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih razlogov za uvedbo ukrepa (odreditev hišne preiskave), zato bi moral preiskovalni sodnik v predmetni kazenski zadevi v odredbah za hišne preiskave navesti konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da so osumljenci storili kaznivo dejanje tihotapstva. Pritožnica se sklicuje na v času izdaje odredb za hišne preiskave veljavno sodno prakso, vendar pa s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-1006/13 ocenjevalo (ne)ustreznost obrazloženosti odredb za hišno preiskavo z dne 15. 12. 2009 in 16. 12. 2009, ki sta bili torej izdani v časovno primerljivem obdobju kot odredbe v predmetni kazenski zadevi oziroma, "v skladu s tedaj obstoječo sodno prakso" ter presodilo, da nista izpolnjevali ustreznega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Tudi okoliščina, da je bil preiskovalni sodnik, ki je izdal sporne odredbe, natančno seznanjen z vsebino že pridobljenih dokazov, pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati. Namen obrazložitve sodne odredbe je v tem, da se lahko z naknadno kontrolo preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave (odločba Up-1006/13), česar pa, zaradi pomanjkljivosti obrazložitve, obravnavane odredbe za hišno preiskavo ne omogočajo.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. ter državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje: - delno ugodilo predlogoma za izločitev nedovoljenih dokazov zagovornice obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega Č. Č. ter iz spisa izločilo predmete, listine in podatke, zasežene na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani, I Kpd 58539/2010 z dne 18. 7. 2010, I Kpd 58539/2010 z dne 21. 7. 2010 in I Kpd 58541/2010 z dne 18. 7. 2010, navedene v zapisnikih o preiskavi stanovanja in drugih prostorov ter potrdilih o zasegu predmetov, ki jih je v izreku sklepa določno opredelilo, v preostalem je njuna predloga za izločitev dokazov ter v celoti predloge za izločitev dokazov zagovornikov obtoženih F. F., B. B., C. C., D. D. in E. E., zavrnilo kot neutemeljene (točka I izreka); - po uradni dolžnosti iz spisa izločilo nedovoljene dokaze, in sicer predmete, listine in podatke zasežene na podlagi Odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani, I Kpd 58540/2010, I Kpd 58542/2010, I Kpd 58538/2010, I Kpd 58533/2010, I Kpd 58534/2010, I Kpd 58535/2010, I Kpd 58543/2010, I Kpd 58544/2010 z dne 18. 7. 2010 in I Kpd 58543/2010 z dne 20. 7. 2010, navedene v (v izreku sklepa določno naštetih) zapisnikih o preiskavi stanovanja in drugih prostorov ter potrdilih o zasegu predmetov (točka II izreka); - iz spisa izločilo dele spisovnega gradiva, ki povzemajo izločene dokaze pod točkama I. in II., ki jih je v izreku sklepa določno naštelo oziroma povzelo (točka III izreka).

2. Zoper točko I izreka sklepa, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno oziroma v celoti zavrnilo predloge za izločitev dokazov kot neutemeljene, so se pritožili: - zagovornica obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz spisa izločijo tudi prisluhi pridobljeni na podlagi (določno naštetih) odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se nanašajo na obtoženega A. A.; - zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz spisa izločijo tudi prisluhi pridobljeni na podlagi (določno naštetih) odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se nanašajo na obtoženega B. B.; - zagovornik obtoženega C. C. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče „pritožbi ugodi in njegovemu predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov z dne 9. 3. 2017“; - zagovornik obtoženega Č. Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in „izreče, da se ugodi tudi predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov zagovornika v zavrnilnem delu (pod tč. I izreka sklepa)“; - zagovorniki obtoženega D. D. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter I. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni na način, da odloči, da se iz spisne dokumentacije izločijo tudi (določno našteti) prepisi zvočnih posnetkov prisluhov telefonskih razgovorov obtoženca s soobtoženci, vsi nosilci zvočnih posnetkov (zgoščenke, usb ključi) ter vsa druga dokumentacija sodnega spisa v delu, v katerem se nahajajo prepisi kateregakoli izmed navedenih telefonskih razgovorov in povzetki njihove vsebine; - zagovornica obtoženega E. E. iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izločitev dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter (zadevo) vrne (sodišču prve stopnje) v ponovno odločanje.

Državna tožilka se je pritožila iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v delu, ki se nanaša na izločitev predmetov, listin in podatkov, pridobljenih na podlagi odredb za hišno preiskavo, navedenih pod točko I izreka, spremeni tako, da predlog za izločitev zavrne kot neutemeljen ter posledično razveljavi tudi odločitev o izločitvi predmetov, listin in podatkov, ki so bili zaseženi na podlagi ostalih odredb za hišno preiskavo, navedenih pod točko II, kar vse je sodišče prve stopnje izločilo po uradni dolžnosti.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovornici obtoženih A. A. in E. E. ter zagovornik obtoženega Č. Č. in predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in preučitvi podatkov spisa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je pravilne pravne in dejanske zaključke v obrazložitvi sklepa pojasnilo z obširnimi, argumentiranimi in prepričljivimi razlogi, ki tudi na pritožbeni ravni ne vzbujajo nobenih pomislekov, zato jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema in se jim v izogib ponavljanju pridružuje. Glede pritožbenih navedb zagovornikov obtožencev in državne tožilke pa pojasnjuje sledeče: K pritožbama zagovornice obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega B. B.:

6. Pritožbene trditve zagovornice, da v času izdaje odredb za prikriti preiskovalni ukrep prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov, niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, saj se obtoženi A. A. s soobtoženci ali drugimi osebami ni nikoli dogovarjal v zvezi s kaznivimi dejanji, niti ni bila izkazana nujnost ukrepov, zato bi morali biti iz spisa izločeni tudi prisluhi, niso utemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je, ob pravilni ugotovitvi, da so bili obremenilni prisluhi za obtoženega A. A. pridobljeni predvsem na podlagi izvajanja prikritega ukrepa prisluškovanja zoper soobtoženega B. B., v točki 31 razlogov sklepa (str. 47 – 50) izčrpno in določno povzelo relevantno listinsko dokumentacijo Carinske uprave RS (zaseg 689.800 kosov cigaret v skladiščnih prostorih na naslovu Ljubljana dne 16. 12. 2009) ter izsledke prikritih ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, ki so se že izvajali zoper soobtožene G. G., F. F., H. H., C. C., D. D. in Č. Č., zoper katerega je bil za telefonsko številko, ki jo je uporabljal, odrejen tudi ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da je vsebina prestrežene telefonske komunikacije Č. Č. z neznano žensko, z D. D. in z B. B., D. D. z H. H. in s C. C. ter B. B. z H. H., utemeljevala sklep, da je šlo za dogovarjanje v zvezi s tihotapstvom cigaret. Posledično pa je utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila, ob izdaji odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe prisluškovanja zoper B. B. (in ob njenem vsakokratnem podaljšanju), ocena preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je vpleten v izvrševanje obravnavanega kaznivega dejanja, pravilna. V nadaljnji obrazložitvi sklepa (str. 51) je sodišče prve stopnje konkretiziralo obremenilne prisluhe telefonskih pogovorov med B. B. in A. A. ter pravilno izpostavilo, da naj bi A. A. do B. B. večkrat pripeljal cigarete različnih znamk, B. B. pa naj bi A. A. cigarete prodal oziroma, naj bi mu dovolil, da del dobavljenih cigaret zadrži zase, teh zaključkov sklepa pa pritožba ne izpodbija.

8. Zagovornica z že povzetimi posplošenimi pritožbenimi navedbami prepričljivih razlogov sklepa o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi A. A. sodeloval pri tihotapstvu cigaret, ne more omajati, pritožbeno zatrjevanje neizkazanosti neogibne potrebnosti ukrepa pa je povsem nekonkretizirano, zato pritožbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 30 razlogov sklepa (str. 45) izrecno izpostavilo, da je v predkazenskem postopku pridobljeno dokazno gradivo, ki je bilo navedeno v predlogih policije, potrjevalo za izdajo odredbe za hišno preiskavo potreben dokazni standard utemeljenih razlogov za sum (prvi odstavek 214. člena ZKP), vendar pa je bilo potrebno s hišnimi preiskavami pridobljene dokaze (in dokaze pridobljene na podlagi teh dokazov) izločiti zaradi pomanjkljivih obrazložitev odredb za hišne preiskave. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje s hišnimi preiskavami pridobljene dokaze izločilo zaradi neobstoja utemeljenega suma (pravilno utemeljenih razlogov za sum), da naj bi obtoženci storili očitana kazniva dejanja, zato bi moralo izločiti tudi sporne prisluhe, torej ni točno.

10. Sodišče druge stopnje, glede na razloge v točki 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa (str. 47-50) in v točki 7 tega sklepa, ne sprejema pritožbenega zatrjevanja zagovornika, da je bilo „tajno prisluškovanje obtoženemu B. B. odrejeno brez utemeljenega suma“ (pravilno utemeljenih razlogov za sum) oziroma, da preiskovalni sodnik ob izdaji odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, ni razpolagal z zadostnim obsegom kvalitetnih dokaznih virov glede „utemeljenega suma“ zoper obtoženca, zato naj bi bile vse odredbe nezakonite. Pritožnik s povsem posplošenim navajanjem, da iz nobenega telefonskega pogovora med obtoženci ne izhaja, da bi se obtoženi B. B. pogovarjal ali dogovarjal o nakupu ali prodaji cigaret, da sestanki med njimi niso dokazani ter da sodišče prve stopnje le sklepa, da je verjetno šlo za sestanke in dogovarjanje glede tihotapstva cigaret, argumentiranih in pravilnih razlogov sklepa ne more prepričljivo izpodbiti. S takšnimi pritožbenimi navedbami le na povsem pavšalni ravni izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, ne podkrepi pa ga z nikakršnimi konkretnimi okoliščinami, ki bi vnašale dvom v pravilnost odločitve, zato jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.:

11. Pritožnik v zvezi z zoper obtoženca odrejenim prikritim preiskovalnim ukrepom prisluškovanja (odredba Pp 11/2009 z dne 22. 12. 2009) zatrjuje: da niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženec izvršil, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev kaznivega dejanja tihotapstva po 250. členu KZ-1; da v odredbi niso v potrebni meri navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajali utemeljeni razlogi za sum; da je preiskovalni sodnik nekritično sprejel navedbe policije in predlog tožilstva ter izvedbo prikritega ukrepa odredil brez potrebnega standarda obrazloženosti; da sklicevanje sodišča prve stopnje na izsledke prikritih ukrepov odrejenih zoper soobtožence nikakor ne izkazuje utemeljenih razlogov za sum za obtoženega C. C.; da se zbrani dokazi niso v celoti nanašali na obtoženca, kot sta navajala policija in tožilstvo; da je bila vsebina predloženih dokazov razlagana v škodo obtoženca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so vsi navedeni pritožbeni očitki zatrjevani na povsem posplošeni ravni, brez navedbe kakršnihkoli konkretnih razlogov, s katerimi bi pritožnik izkazal njihovo utemeljenost, zato ne omogočajo pritožbenega preizkusa oziroma, se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zgolj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa (točka 34, str. 53-58) obširno in določno predstavilo vsebino prestrežene telefonske komunikacije D. D. z H. H. (zoper katera se je prikriti ukrep že izvajal) in s C. C. ter ugotovitve prikritega ukrepa tajnega opazovanja (149.a člen ZKP) iz katerih izhaja, da naj bi se D. D. in C. C. dne 21. 10. 2009 sestala prav zaradi izročitve pretihotapljenih cigaret. Pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da so izsledki prikritih ukrepov, na ravni utemeljenih razlogov za sum, potrjevali, da je bil obtoženec vpleten v izvrševanje očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je nadalje z argumentiranimi razlogi opredelilo do ustreznosti obrazložitve odredbe za izvedbo prikritega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP (str. 56-57) glede obstoja utemeljenih razlogov za sum in neogibnosti odrejenega prikritega ukrepa (str. 57-58) ter pravilno zaključilo, da odredba dosega ustavni standard obrazloženosti sodne odločbe, s katero se posega v človekove pravice.

K pritožbi zagovornika obtoženega Č. Č.:

13. Pritožnik sicer vsebinsko korektno, vendar selektivno, povzema zaključke izpodbijanega sklepa v točki 29 obrazložitve (le drugi odstavek na str. 42), v nadaljevanju pa zatrjuje, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo presojo, pomanjkljivi in kot taki tudi neprepričljivi ter da sklepa v točki 29 sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje se z navedenimi pritožbenimi očitki ne strinja.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa zgolj povzelo vsebino odredb državne tožilke (za prikriti ukrep po 149.a členu ZKP) in preiskovalnega sodnika (za prikrita ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP in po 149.b členu ZKP), ni pa navedlo konkretnih okoliščin, ki bi (v odredbah) obtoženega Č. Č. povezovale s sumom kaznivega dejanja tihotapstva. Po oceni pritožnika izpodbijani sklep navaja zgolj določene nekonkretizirane, in same po sebi, kakor tudi v medsebojni povezavi, nepomembne ter neobremenilne okoliščine – pravzaprav zgolj stik oziroma poznanstvo obtoženca s D. D., ki naj bi bil v času izdaje odredbe osumljen tihotapstva. Zgolj ta okoliščina pa, kot navaja pritožba, ob povzemanju dotedanjih ugotovitev organov pregona, ki se nanašajo na druge obtožence, brez dodatnih konkretnih dejstev in okoliščin, ki odredbodajalca že v času izdaje posamezne odredbe prepričajo v obstoj ustreznega dokaznega standarda, ne zadošča za sklep o obrazloženosti odredb.

15. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve sklepa (str. 38-44), iz vsebinsko skladnih odredb, državne tožilke za prikriti ukrep tajnega opazovanja (z dne 2. 11. 2009) ter preiskovalnega sodnika za prikrita ukrepa prisluškovanja (z dne 6. 11. 2009) in izpisa podatkov o elektronskem komunikacijskem prometu na telefonskih številkah, katerih uporabnik je bil obtoženi Č. Č. (z dne 11. 11. 2009), izčrpno povzelo v predkazenskem postopku (do izdaje odredb) zbrane podatke in dokaze, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjevali utemeljene razloge za sum, da je obtoženi Č. Č. vpleten v izvrševanje kaznivega dejanja tihotapstva. V razlogih sklepa je izpostavilo zaseg (1.800.000 kosov) cigaret znamke Mond Hermannu Thieleju dne 29. 5. 2009, za katere niso bile plačane carinske in druge dajatve, prevzem teh cigaret s strani Č. Č. kot uradne osebe Carinske uprave RS, izdajo odločbe o uničenju teh cigaret, sodelovanje Č. Č. v komisiji za uničenje cigaret, komunikacijo ter stike D. D. z Č. Č. in H. H., dejstvo, da so bile (dne 29. 5. 2009) zasežene cigarete, ki bi morale biti uničene, dne 21. 10. 2009 zasežene D. D., povezavo D. D. z F. F., H. H. in C. C. ter njihove osebne stike; povzelo pa je tudi konkretne dokazne vire, ki so te okoliščine potrjevali. Sodišče prve stopnje je torej izpostavilo tudi na strani obtoženca (in ne le soobtožencev) izkazane konkretne okoliščine, in sicer njegove takratne uradne pristojnosti v zvezi z dne 29. 5. 2009 zaseženimi cigaretami, njegovo komunikacijo in osebne stike s D. D. ter dejstvo, da je bil del teh cigaret, ki bi morale biti uničene pod nadzorom Č. Č., dne 21. 10. 2009 zasežen ravno D. D., ter nasprotno pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno. Vsi navedeni, v času izdaje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe že znani, podatki in dokazi pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča, najmanj na ravni utemeljenih razlogov za sum potrjevali vpletenost obtoženega Č. Č. v kriminalno dejavnost tihotapljenja cigaret. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da sta državna tožilka oziroma preiskovalni sodnik v obrazložitvah odredb za prikrite ukrepe po 149.a, 149.b in 150. členu ZKP svojo oceno o obstoju utemeljenih razlogov za sum oziroma razlogov za sum (149.b člen ZKP) utemeljila z navedbo konkretnih dokaznih virov, dejstev in okoliščin, ki izpolnjujejo ustavni standard obrazloženosti sodne odločbe s katero se posega v človekove pravice. Posledično pa je neutemeljeno in tudi netočno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o obstoju zahtevanega dokaznega standarda v razlogih sklepa utemeljilo z nekonkretiziranimi, neobremenilnimi in nepomembnimi okoliščinami, ki naj bi izkazovale zgolj obtoženčevo poznanstvo s D. D. ter da so odredbe s katerimi sta državna tožilka oziroma preiskovalni sodnik odredila prikrite ukrepe zoper obtoženega Č. Č. neobrazložene in nezakonite.

K pritožbi zagovornikov obtoženega D. D.:

16. Sodišče druge stopnje sprejema presojo v točki 35 (str. 58-62) razlogov izpodbijanega sklepa, da obrazložitev odredbe preiskovalnega sodnika o odreditvi prikritega preiskovalnega ukrepa prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov zoper obtoženega D. D. (Pp 11/2009 z dne 7. 10. 2009) glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je vpleten v tihotapstvo cigaret, in neogibne potrebnosti ukrepa, izpolnjuje ustavni standard obrazloženosti sodnih odločb, s katerimi se posega v človekove pravice.

17. Sodišče prve stopnje je, po analizi in oceni odredbe Pp 11/2009 z dne 7. 10. 2009, pravilno ugotovilo (str. 60 sklepa), da je preiskovalni sodnik zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je tudi D. D. vpleten v kriminalno aktivnost tihotapljenja cigaret, sprejel na podlagi konkretnih okoliščin (povezava med F. F., kot kupcem pretihotapljenih cigaret, in I. I., državljanom Bosne in Hercegovine (BiH), kot proizvajalcem in dobaviteljem cigaret, omemba D. D. I. I. s strani F. F. v pogovoru Ktt DIM-1S, št. 167 z dne 24. 9. 2009, časovno skoncentrirano in s pogovorom med F. F. in I. I. usklajeno dogovarjanje med F. F. in H. H. ter D. D. na temo „robe“, „paketov“ dne 23. 9. 2009 in 24. 9. 2009, nakazano dejansko srečanje D. D. s člani družine F. F. in H. H., ki jih je izrecno izpostavil tudi v obrazložitvi odredbe.

18. Pritožniki z obširnim povzemanjem razlogov sklepa, vsebine predloga za izločitev dokazov, delov obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, selektivnim izpostavljanjem posameznih delov obrazložitve odredbe Pp 11/2009 z dne 7. 10. 2009, ponujanjem lastne razlage in ocene podatkov, dokazov in okoliščin, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik presodil, da je podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da obtoženec sodeluje pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja ter ponavljajočim se zatrjevanjem, da odredba ni obrazložena in da ne izpolnjuje za njeno izdajo zahtevanega dokaznega standarda, pravilnih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

19. Neutemeljeno in netočno je pritožbeno zatrjevanje, da preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe ni konkretno pojasnil vsebine komunikacije F. F. s sinom H. H. in z I. I. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (str. 59-60 sklepa), je preiskovalni sodnik v razlogih odredbe povzel vsebino telefonskih pogovorov: med F. F. in D. D. dne 23. 9. 2009 in 24. 9. 2009 (Ktt DIM-1S, št. 78, 171, 209, 210 in 211) ter med F. F. in I. I. dne 24. 9. 2009 (Ktt DIM-1S, št. 167). Z obrazložitvijo, da v telefonskem pogovoru F. F. D. D. omenja, da je „Zeko odšel tja dol in robo razložil“, D. D. pa omenja „pakete“, da pogovor med F. F. in I. I. dokazuje, da F. F. pretihotapljene cigarete, ker so cenejše, pridobiva od D. D., ter da je bil sestanek med F. F. in H. H. ter D. D. dne 25. 9. 2009 dogovorjen v zvezi s tihotapljenjem cigaret, pa je preiskovalni sodnik s konkretnimi razlogi pojasnil svojo presojo, zakaj izsledki prikritega ukrepa prisluškovanja na ravni utemeljenih razlogov za sum potrjujejo, da so se dogovori nanašali na izvrševanje kaznivega dejanja tihotapstva cigaret, ter nasprotno zatrjevanje pritožnikov ni utemeljeno.

20. Pritožbene navedbe, da nihče izmed soobtožencev v telefonskih pogovorih ni izrecno omenjal cigaret, temveč so izključno govorili o „robi“ oziroma „škatlah robe“, so protispisne. V že navedenem telefonskem pogovoru med F. F. in I. I. (Ktt DIM-1S, št. 167 z dne 24. 9. 2009) namreč sogovornika izrecno omenjata „cigarete“ („jaz imam druge cigarete, ki jih lahko dobim za 60 evrov karton, ali lahko ti tu narediš ceneje“, ... „to je solidna cigareta tipa longa“) in tudi določene znamke cigaret (Dolčester, Kolonelo) ter se pogovarjata o njihovi ceni, o možnostih znižanja cene in vzorcih. Posledično pa pritožba neuspešno zatrjuje, da naj bi se pogovori med F. F. in D. D. nanašali na odkupovanje zaseženega blaga na javnih dražbah, temveč je bilo pravilno in logično celostno sklepanje preiskovalnega sodnika, da so se tudi njuni pogovori nanašali na prevoz in skladiščenje cigaret. 21. Pritožniki sicer pravilno zatrjujejo, da iz vsebine telefonskih pogovorov med F. F. in D. D. izrecno ne izhaja, da naj bi F. F. večkrat omenil, da bo njegov sin („Zeko“ - obtoženi H. H.) počakal „prevoznika cigaret“, kot izhaja iz obrazložitve odredbe, vendar pa te pritožbene trditve za oceno pravilnosti in zakonitosti odredbe nimajo posebne teže. Preiskovalni sodnik je imel za takšno presojo podlago predvsem v že navedenih povezavah F. F. z I. I. ter njunem pogovoru dne 24. 9. 2009, v katerem sta izrecno omenjala cigarete ter znamke in cene cigaret, zato je upravičeno, na ravni utemeljenih razlogov za sum, sklepal, da se v telefonskem pogovoru med F. F. in D. D. omenjeni besedi „roba“ in „paketi“ nanašajo na prevoz in skladiščenje pretihotapljenih cigaret oziroma, da je D. D. prevoznik cigaret. 22. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da bi morala odredba vsebovati tudi ugotovitve, da se je D. D. s soobtoženci dogovarjal o prevozu in skladiščenju pretihotapljenih cigaret velike vrednosti oziroma, da bi morali biti v njej konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po 250. členu KZ-1. Pritožniki namreč prezrejo, da je zoper obtožence (takrat osumljence) tekel predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1, ki naj bi ga izvrševali v sostorilstvu z neznanimi sostorilci; pri sostorilstvu pa ni nujno, da vsak izmed sostorilcev izpolni vse zakonske znake kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da zavestno sodeluje pri storitvi (tudi tako, da s svojim ravnanjem izpolni le določene znake kaznivega dejanja) ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Posledično pa, ob izkazanih utemeljenih razlogih za sum, da se je obtoženec v času izdaje odredbe s člani družine F. F. in H. H. srečeval in dogovarjal v zvezi s prevozom in skladiščenjem cigaret, pogovor med F. F. in I. I. pa je med drugim tudi izkazoval, da naj bi bil D. D. redni dobavitelj cigaret F. F., torej naj bi se s to kriminalno dejavnostjo ukvarjal, izostanek razlogov o veliki vrednosti pretihotapljenih cigaret v obrazložitvi odredbe na njeno zakonitost in pravilnost nima nobenega vpliva.

23. Iz razlogov izpodbijanega sklepa in obrazložitve odredbe izhaja, da je preiskovalni sodnik neogibno potrebnost prikritega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP utemeljil z okoliščinami, da že dotedanje ugotovitve temeljijo na izsledkih uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov, brez katerih do teh ugotovitev kriminalisti ne bi mogli priti, zato je mogoče utemeljeno sklepati, da zaradi načina izvrševanja in teže kaznivih dejanj, tudi v bodoče le s klasičnimi metodami policijskega dela, ne bodo mogli ugotoviti vseh sostorilcev, njihove identitete ter nadaljnjih kriminalnih dejanj že identificiranih osumljenih oseb. Preiskovalni sodnik je nadalje izpostavil, da se osumljenci o izvršitvi kaznivega dejanja dogovarjajo po telefonih in na osebnih srečanjih, zato bo le z uporabo ukrepov nadzorovanja telefonskih številk, ki jih osumljenci uporabljajo v medsebojnih pogovorih, in tajnega opazovanja, mogoče ugotoviti kraje in čase njihovih srečanj, skladiščenja, prevozov, čas transporta in ciljne destinacije tihotapljenega blaga ter pridobiti podatke o še neidentificiranih sostorilcih. Navedeni razlogi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostno utemeljujejo neogibno potrebnost in sorazmernost odreditve prikritega ukrepa prisluškovanja (tudi) zoper obtoženega D. D. 24. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe ni pojasnil, zakaj dokazov zoper obtoženega D. D. ne bi bilo mogoče pridobiti z drugimi ukrepi, ki bi v manjši meri posegali v njegovo zasebnost. Odredbo za odreditev prikritega ukrepa prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov je namreč potrebno presojati celostno. Preiskovalni sodnik je že predhodno določno povzel vsebino pogovorov D. D. z F. F. in izsledkov tajnega opazovanja, ki so, v povezavi s pogovorom med F. F. in I. I., na ravni utemeljenih razlogov za sum nedvomno potrjevali, da se v zvezi s tihotapljenjem cigaret dogovarjata po telefonu in na osebnih srečanjih, zato je utemeljeno sklepal, da nadaljnje kriminalne dejavnosti obtoženca ne bo mogoče spremljati s klasičnimi policijskimi ukrepi.

25. Pritožbeno zatrjevanje, da so neresnične trditve v odredbi, da že dosedanje ugotovitve kriminalistične preiskave temeljijo na izsledkih uporabe prikritih ukrepov, saj se zoper obtoženega D. D. do tedaj niso izvajali, kaže na, ali nerazumevanje obrazložitve odredbe, bolj verjetno pa le na sprenevedanje pritožnikov. Preiskovalni sodnik namreč nikjer v obrazložitvi odredbe ni zatrjeval, da naj bi svoje zaključke oprl na izvajanje prikritih ukrepov zoper D. D. (ki se do tedaj dejansko niso izvajali), temveč je že uvodoma izrecno izpostavil, da se prikriti ukrepi že izvajajo zoper E. E., G. G., F. F. in J. J., v BiH pa zoper I. I.; presojo, da so utemeljeni razlogi za sum izkazani tudi za D. D., pa je oprl na vsebino njegovih pogovorov in srečanj z F. F. in pogovora slednjega z I. I. 26. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo na str. 61 (tretji odstavek) izpodbijanega sklepa poskušalo dopolniti pomanjkljive razloge preiskovalnega sodnika o neogibni potrebnosti prikritega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo jasno stališče, da je obrazložitev preiskovalnega sodnika v skladu z zahtevo po potrebni stopnji obrazloženosti sodnih odločb, s katerimi se posega v človekove pravice (str. 61, drugi odstavek). V za pritožnike spornem odstavku je poudarilo, da se oceni preiskovalnega sodnika v celoti pridružuje, v nadaljevanju pa je takšno presojo utemeljilo z okoliščinami, ki so po oceni pritožbenega sodišča pretežno razvidne tudi iz celotne obrazložitve odredbe preiskovalnega sodnika in sicer: da gre za večjo skupino oseb, ki so vpletene v tihotapljenje večjih količin cigaret (iz odredbe izhaja, da gre za več oseb in da sta se F. F. in I. I. pogovarjala o „kartonih“ cigaret, D. D. pa je navajal „pakete“); da so prikriti ukrepi že tekli zoper F. F., G. G., E. E. in J. J. (enako v odredbi); da naj bi šlo za tujega dobavitelja I. I., zoper katerega so bili prikriti ukrepi odrejeni v BiH (enako v odredbi). Res je, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpostavilo tudi vloge J. J., G. G., E. E., K. K. in L. L., ki v odredbi niso izpostavljeni, vendar pa te navedbe, glede na siceršnjo presojo o ustreznosti obrazložitve odredbe, same po sebi še ne pomenijo, da je poskušalo „sanirati“ pomanjkljivo obrazložitev odredbe, niti to ni bilo potrebno, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem ustreza stališčem in zahtevam Ustavnega sodišča po obrazloženosti sodne odločbe.

27. Sodišče druge stopnje se po vsem povedanem strinja s presojo izpodbijanega sklepa, da obrazložitev odredbe preiskovalnega sodnika Pp 11/2009 z dne 7. 10. 2009 omogoča naknadno sodno kontrolo obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi D. D. sodeloval pri tihotapljenju cigaret in neogibne potrebnosti odreditve prikritega ukrepa; posplošene pritožbene trditve v uvodu pritožbe, da so nezakonite tudi vse odredbe, s katerimi je bil zoper obtoženca podaljšan prikriti ukrep prisluškovanja, pa v obrazložitvi pritožbe niso konkretizirane, zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

K pritožbi zagovornice obtoženega E. E.:

28. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije Carinske uprave RS ter izpovedb prič N. N. in O. O. utemeljeno zaključilo, da je bil carinski pregled (zaradi razlogov za sum, da je prišlo do kršenja trošarinske zakonodaje glede prodaje goriv) skladiščnih prostorov na naslovu v Ljubljani dne 16. 12. 2009, najemnik katerih je bila gospodarska družba M. d.o.o., in pri katerem so uslužbenci Generalnega carinskega urada, Oddelka za preiskave Ljubljana, zasegli 689.800 kosov cigaret znamke Mond Virginia Blend brez trošarinske znamkice, izveden zakonito.

29. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa (točka 36), da je N. N., kljub temu, da so mu bile poznane okoliščine ustanovitve družbe M. d.o.o. in vloga O. O.1, upoštevaje podatke Ajpes-a in v bančni dokumentaciji v zvezi z odprtjem računa gospodarske družbe, da je O. O. zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. in pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na računu, njegovo ime pa je bilo navedeno tudi v podatkih o najemniku skladiščnih prostorov, O. O. upravičeno štel za zakonitega zastopnika družbe M. d.o.o.. Posledično pa je, skladno z določbami 24. člena in 26. člena takrat veljavnega Zakona o carinski službi (ZCS-1) ter 37. člena Pravilnika o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske službe, od O. O. kot zakonitega zastopnika družbe tudi upravičeno zahteval, da omogoči vstop v skladiščne prostore oziroma, dovoli vstop z odstranitvijo ključavnice, ter njegovo prisotnost pri samem pregledu.

30. Zagovornica pravilne presoje sodišča prve stopnje ne more izpodbiti s pritožbenim zatrjevanjem, da N. N., ob vedenju, da je O. O. očitno le „slamnati“ direktor družbe M. d.o.o., v njegovi prisotnosti carinskega pregleda skladiščnih prostorov ne bi smel opraviti, saj je vedel, da kljub formalni izpolnjenosti pogojev, ne more izražati dejanske volje družbe, temveč bi moral vstop v skladišče dovoliti dejanski direktor družbe M. d.o.o., to pa je bil obtoženi R. R. Res je, kot navaja pritožnica, da je bilo N. N. že pred pregledom znano, da je v podatkih o najemniku ter v bančni dokumentaciji kot kontaktna oseba naveden obtoženi P. P., da je tudi on pooblaščen za razpolaganje s sredstvi družbe M. d.o.o. in za skladiščne prostore plačuje najemnino. Vendar pa, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, te okoliščine ne morejo vplivati na zaključek, da je bil kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. v relevantni dokumentaciji naveden le O. O. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo izpodbijanega sklepa, da je stališče zagovornice, da naj bi bila za izkoriščanje pravic, izpolnjevanje obveznosti in opravljanje pravnih poslov zakonitega zastopnika relevantna dejanska povezanost določene osebe z gospodarsko družbo, v nasprotju z načelom pravne varnosti in zaupanja v javne evidence. Utemeljena pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da bi ugotavljanje razmerja med O. O. in gospodarsko družbo M. d.o.o. za namen pregleda skladiščnega prostora, presegalo obveznosti carinskih uslužbencev kot tretjih oseb, ki so se na v javni evidenci zapisano identiteto zakonitega zastopnika družbe dolžni zanesti in v skladu s tem ravnati. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje zmotni in celo sami s seboj v nasprotju, saj je v razlogih sklepa zavzelo povsem jasno stališče, da je bilo v obravnavanih okoliščinah odločilno, da je bil O. O. kot zakoniti zastopnik naveden v javnih evidencah ter v bančni dokumentaciji v zvezi z odprtjem računa; zatrjevanja pritožnice o relevantnosti dejanskega direktorja družbe, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni sprejelo.

31. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb, da so tudi v kazenskih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in poslovne goljufije obsojeni „dejanski lastniki“ in ne tisti, ki so kot zakoniti zastopniki zapisani v javnih evidencah, kar po oceni pritožnice pomeni, da so državni organi dolžni ugotavljati, kdo dejansko opravlja posle. Gre namreč za popolnoma drugačno naravo postopka, v kateri se presojajo objektivni in subjektivni znaki kaznivih dejanj oziroma krivda obtožencev, kar obsega tudi presojo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem določene osebe in inkriminirano posledico, ter ni primerljiva s carinskim (upravnim) postopkom. Tudi priča N. N. je izpovedal, da so bili za izvedbo postopka pregleda skladiščnih prostorov merodajni le podatki o zakonitem zastopniku v Ajpesu, z razkrivanjem dejanskih okoliščin glede zastopanja družbe M. d.o.o., pa se je vsekakor le še bolj utrjeval sum, da družba krši določila trošarinske zakonodaje. Pritožnica tudi prezre, da obtoženi P. P. (kot izhaja iz izpovedbe N. N.), čeprav je bil naveden kot najemnik skladiščnih prostorov in kontaktna oseba ter je plačeval najemnino, v telefonskem pogovoru v zvezi z njegovo prisotnostjo pri carinskem pregledu, N. N. ni izjavil zgolj, da ne more priti, ker se nahaja v X, temveč je tudi zatrdil, da o tem skladišču nič ne ve.

32. Pritožnica pravilno navaja, da je O. O. na Zapisnik o pregledu skladišča z dne 16. 12. 2009 podal izjavo, da je „kot direktor družbe M. d.o.o. na zahtevo carinskega organa omogočil vstop v prostor (skladišče) na naslovu ..., ker ni imel ključa se je odločil za odstranitev žabice, na zahtevo carinskega organa“. Vendar pa ta izjava ne potrjuje, kot zatrjuje pritožba, da je bil O. O. v dovolitev vstopa carinskih organov v skladiščne prostore prisiljen, niti ni tega izrecno trdil v svoji izpovedbi. Zaslišan na predobravnavnem naroku je namreč povedal, da sta ga carinika vprašala, če dovoli, da vrata v skladiščne prostore odprejo s kleščami in ko ju je vprašal, če mora dovoliti oziroma, kaj če ne dovoli, je carinik rekel, da kot direktor mora dovoliti, da prostore odprejo in pregledajo, zato je pristal. Izrecno je izpostavil, da ni čutil ravno prisile, temveč mu je bilo rečeno, da mora dati dovoljenje po zakonu, da je dobro, da dovoli. Takšno postopanje carinskih organov pa je bilo določeno tudi v določbi prvega odstavka 26. člena takrat veljavnega ZCS-1, po kateri so osebe iz drugega odstavka 24. člena tega zakona cariniku in inšpektorju, ki opravljata carinsko, trošarinsko ali okoljsko davčno kontrolo ali carinsko preiskavo, dolžne dovoliti vstop na zemljišče ter v prostore, v katerih se opravljajo dejavnost, proizvodnja, vtovor, iztovor ali skladiščenje blaga ali trošarinskih izdelkov.

33. Sodišče druge stopnje torej pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so carinski delavci, v skladu z določbami carinske zakonodaje, vstopili v najeti prostor ob prisotnosti potrebne osebe in na dovoljen način ter je bil carinski pregled skladiščnih prostorov opravljen zakonito.

34. Zagovornica je v zahtevi za izločitev dokazov navajala, da naj se iz spisa izločijo listine v italijanskem in nemškem jeziku, saj obtoženi, ker so v tujem jeziku, ne ve in ne more vedeti, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito oziroma, kot takšne nimajo in ne morejo imeti dokazne vrednosti ter ne omogočajo učinkovite obrambe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da zahteve v tem delu ni mogoče obravnavati kot zahteve za izločitev dokazov, saj v tem smislu ni bila konkretizirana.

35. Pritožnica s pritožbenim navajanjem, da so navedeni razlogi sklepa logičen nesmisel, saj je v zahtevi za izločitev dokazov pojasnila, da ker tujega jezika ne razume, ne ve, kaj listine predstavljajo, zato je logično, da konkretizacije listin v tujem jeziku ni mogla podati, izkazuje nerazumevanje navedenih razlogov sklepa. Zagovornica namreč ob zatrjevanju, da z obtožencem nista seznanjena z vsebino listin v tujem jeziku, ni pojasnila, zakaj naj bi listine v tujem jeziku že same po sebi predstavljale nezakonit dokaz, zato tako oblikovane zahteve tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot zahtevo za izločitev nedovoljenih dokazov, temveč kvečjemu kot dokazni predlog, da se sporne listine prevedejo v slovenski jezik, kar je nenazadnje zagovornica tudi dejansko predlagala v okviru na predobravnavnem naroku podanih dokaznih predlogov, potrebnost prevoda listin pa izpostavlja tudi v pritožbi. Pritožnica sicer pravilno navaja, da na dokaze, ki jih ni mogoče obravnavati, ker so v tujem jeziku, so pa v škodo obtožencu, sodbe ni dopustno opreti, napačno pa je pritožbeno stališče, da morajo biti takšni dokazi iz spisa izločeni, saj kot navedeno listina v tujem jeziku, katere vsebina ni znana, sama po sebi ne more predstavljati nedovoljenega dokaza, temveč je presoja njene vsebine v tej luči mogoča šele, ko je listina prevedena v slovenski jezik. Posledično pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitve obtoženčeve pravice do poštenega sojenja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

K pritožbi državne tožilke:

36. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema in se pridružuje razlogom izpodbijanega sklepa (točke 30, 32 in 37) s katerimi je sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na stališča ustavno sodne prakse2 (točke 13-21 razlogov), argumentirano in prepričljivo pojasnilo svojo presojo, da odredbe za hišne preiskave, ki so bile v nadaljevanju opravljene pri obtožencih, niso obrazložene na ravni ustavno zahtevanega standarda obrazloženosti odločb s katerimi se posega v človekove pravice. V obrazložitvi sklepa je določno povzelo v bistvenem enako vsebino vseh odredb za hišne preiskave ter pravilno ocenilo, da je v njihovi obrazložitvi izostala navedba konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, zato presoje preiskovalnega sodnika o obstoju tega dokaznega standarda ni mogoče preizkusiti. Glede na stališče Ustavnega sodišča, da zahteve po predhodni obrazloženi sodni odločbi ni mogoče zaobiti z naknadno sodno presojo, ali so bili pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, pa je tudi utemeljeno zaključilo, da so bile odrejene hišne preiskave izvedene v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določbami ter z njimi pridobljene dokaze (predmete, listine in podatke) iz spisa izločilo.

37. Državna tožilka v pritožbenih navedbah neuspešno zatrjuje, da je bila „pobuda“ policije (za izdajo odredb za hišne preiskave) ustrezno obrazložena, da so bile odredbe za hišno preiskavo izdane skladno s takrat veljavno sodno prakso ter da jih je izdal preiskovalni sodnik, ki je bil z zadevo v celoti seznanjen, saj je v predkazenskem postopku izdajal odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kjer je obstoj utemeljenih razlogov za sum že presojal in jih podrobno obrazložil. 38. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče že v odločbi Up-2094/06 izrecno izpostavilo, da obrazložena pobuda policije in predlog državnega tožilstva preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih razlogov za uvedbo ukrepa (odreditev hišne preiskave), zato bi moral preiskovalni sodnik v predmetni kazenski zadevi v odredbah za hišne preiskave navesti konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da so osumljenci storili kaznivo dejanje tihotapstva. Pritožnica se sklicuje na v času izdaje odredb za hišne preiskave veljavno sodno prakso, vendar pa s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-1006/13 ocenjevalo (ne)ustreznost obrazloženosti odredb za hišno preiskavo z dne 15. 12. 2009 in 16. 12. 2009, ki sta bili torej izdani v časovno primerljivem obdobju kot odredbe v predmetni kazenski zadevi oziroma, „v skladu s tedaj obstoječo sodno prakso“ ter presodilo, da nista izpolnjevali ustreznega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Tudi okoliščina, da je bil preiskovalni sodnik, ki je izdal sporne odredbe, natančno seznanjen z vsebino že pridobljenih dokazov, pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati. Namen obrazložitve sodne odredbe je v tem, da se lahko z naknadno kontrolo preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave (odločba Up-1006/13), česar pa, zaradi pomanjkljivosti obrazložitve, obravnavane odredbe za hišno preiskavo ne omogočajo.

39. Neutemeljeno in zavajajoče je pritožbeno zatrjevanje, da okoliščina, da preiskovalni sodnik ni dobesedno povzel svojih zaključkov iz odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, ne more imeti nobenih posledic. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sklepa (točka 30), da preiskovalni sodnik v obrazložitvah odredb za hišne preiskave v zvezi z utemeljenostjo razlogov za sum ni navedel prav nikakršnih konkretnih dejstev in okoliščin, temveč se je izključno ter posplošeno skliceval na predlog policije in priloge k temu predlogu. Posledično pa državna tožilka neutemeljeno zatrjuje, da so bile odredbe izdane „ob polni presoji zbranih dokazov s strani sodišča“, kar izhaja tudi iz odredb, saj prav nasprotno, zaradi neobstoječe obrazložitve presoje preiskovalnega sodnika niti ni mogoče preizkusiti oziroma, je iz tega razloga njena naknadna kontrola onemogočena.

40. Pritožnica se neuspešno sklicuje na točko 17 obrazložitve odločbe Up-2094/06, saj je Ustavno sodišče v točki 21 razlogov odločbe Up-1006/13 izrecno izpostavilo, da (glede na vse povedano v prejšnjih točkah te odločbe in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi Dragojević proti Hrvaški) svoje stališče iz odločbe Up-2094/06 (katere stališča je v točki 15 odločbe le povzelo) spreminja.

41. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da podlago za utemeljene razloge za sum predstavlja listinska dokumentacija, ki je bila predložena „pobudi“ policije, in ne sama odredba. Vendar pa mora biti vsebina v predkazenskem postopku zbranega dokaznega gradiva, ki utemeljuje razloge za sum, razvidna tudi iz obrazložitve odredbe, saj je le tako mogoče preizkusiti, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je preiskovalni sodnik presodil, da zbrani dokazi potrjujejo utemeljene razloge za sum, da je bilo izvršeno določeno kaznivo dejanje ter da je dokazni standard za odreditev hišne preiskave izpolnjen.

42. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbe zagovornikov v izreku tega sklepa navedenih obtožencev in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene.

1 Da jo je dne 6. 5. 2008 registriral na prošnjo neznanega moškega, da nikoli ni bil na sedežu družbe, da za družbo nikoli ni prejel nobene poštne pošiljke, da za družbo, razen registracijskih papirjev in dokumentacije ob odprtju bančnega računa, nikoli ni podpisoval nobenih listin, da je neznani moški odnesel vse papirje in žig, da za družbo ni podpisal najemne pogodbe, niti ni vedel, kje skladiščni prostori so. 2 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up 2094/06 z dne 20. 3. 2008 in Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016