Jedro

Ker je bilo ravnanje oškodovanca ocenjeno kot obrambno dejanje ne pa kot protipraven napad, ni pogojev za uporabo določbe 1. odstavka 11. člena KZ. Tudi morebitna oškodovančeva provokacija (ustavljanje vozila, verbalno izzivanje), sama po sebi ne pomeni, da je bilo obdolženčevo dejanje storjeno v silobranu; napad je namreč praviloma protipraven, četudi je izzvan.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni J.Č. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, za katero mu je bila izrečena denarna kazen 150 dnevnih zneskov, to je 300.300,00 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku 3 mesecev. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obsojenčeva zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona" in vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sodbi razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Ugotavlja, da razlogi sodbe niso v nasprotju s podatki spisa, saj se je sodišče opredelilo do spremenjenega pričanja D. in ga tudi ovrednotilo. Ob upoštevanju vseh drugih podatkov uradni zaznamek na listu 47, ki govori o tem, da je eden od policistov po dogodku brcnil oškodovanega S., ne pomeni razloga o odločilnih dejstvih. Sodišči sta tudi jasno obrazložili, da ni šlo za silobran. Iz obrazložitve obeh kršitev, ki jih zagovornik očita sodišču, je mogoče videti, da se ne strinja z oceno dokazov, ki jo je sprejelo sodišče. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnika zahteve navajata, "da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin, to pa po njenem mnenju predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Procesna kršitev, kot jo ima v mislih vložena zahteva, tako imenovana "protispisnost", bi bila podana, če bi sodišče v sodbi napačno povzemalo vsebino posameznih dokazov oziroma če bi o odločilnih dejstvih obstajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa vložnika v zahtevi tega ne zatrjujeta, pač pa izpodbijata pravilnost ugotovitve pravnomočne sodbe, da je oškodovanca P.S. poškodoval obsojeni J.Č. Pri tem se sklicujeta na pričevanje R.D. na glavni obravnavi, da je bil verjetno on tisti, ki je poškodoval oškodovanca; na dopis Policijske postaje T., iz katerega izhaja, da je že uklenjenega oškodovanca z nogo udaril eden od policijske patrulje; nadalje omenjata izpovedbo oškodovanca o konfliktu z D., ki da ga je "brcnil z nogo in ga zrinil v šavje", kjer je padel na tla. Omenjata pa tudi mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je dopustil možnost nastanka poškodbe tudi ob padcu na tla, pri čemer po mnenju zagovornikov sodišče zgolj ugiba, da policisti kamna na tleh niso mogli spregledati. Iz takšne utemeljitve zatrjevane procesne kršitve tako izhaja, da se vložnika zahteve ne strinjata z dokazno presojo in zaključki izpodbijane sodbe, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornika se sklicujeta tudi na kršitev kazenskega zakona, ki pa je ne konkretizirata; šele iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ko trdita, da naj bilo kaznivo dejanje storjeno v silobranu, ki izključuje protipravnost obsojenčevega ravnanja, je mogoče razbrati, da uveljavljata kršitev materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 11. člena KZ.

Pri utemeljevanju zatrjevane kršitve materialnega zakona zagovornika izhajata zgolj iz nekaterih ugotovljenih dejstev (in celo nedokazanih dejstev), ne pa iz celotnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Navajata, da je oškodovanec s prijateljem G.Z. ustavil obsojenčevo vozilo tako, da obsojenec ni mogel peljati mimo in da je oškodovanec z roko zamahnil proti obsojencu ter ga odrinil; sodišče naj bi tudi spregledalo dejstvo, ki ga prizna celo sam oškodovanec, da je imel v rokah kol. Zagovornika pa ne upoštevata tudi ostalih okoliščin, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, ki so prav tako pomembne za presojo, ali je oškodovančevo ravnanje v danih okoliščinah res predstavljalo protipravni napad, ki izključuje protipravnost obsojenčevega ravnanja. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da obsojenca oškodovanec in Z. nista zvlekla iz avtomobila, kot je trdil, in da ga tudi pri tem tudi nihče ni udaril. Oškodovanec je le priskočil na pomoč G.Z., ko je videl, da se opoteka, odrinil obsojenca ter se z njim začel "ravsati", pri čemer je obsojencu uspelo, da je oškodovanca spravil na tla, ga s kolenom stiskal k tlom ter ga tepel s pestmi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ocenilo, da ugotovljene okoliščine niso terjale obsojenčeve obrambe, "sploh pa ne na tak način". Sodišče druge stopnje, ki je bilo določnejše, pa je zapisalo v svoji odločbi, da obsojenec ni bil napaden oziroma, da opisano ravnanje oškodovanca z namenom, da pomaga G.Z., ne pomeni napada, zaradi katerega bi bila potrebna obramba. Ravnanje oškodovanca je bilo torej ocenjeno kot obrambno dejanje, ne pa kot protipraven napad. Tudi morebitna oškodovančeva provokacija, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti (ustavljanje vozila, verbalno izzivanje), sama po sebi ne pomeni, da je bilo dejanje storjeno v silobranu; napad je namreč praviloma protipraven, četudi je izzvan. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča oškodovanec P.S. ob obravnavanem dogodku ni imel v rokah kola, kot netočno zatrjujeta zagovornika, imel pa ga je v nadaljevanju dogajanja, opisanega pod točkama II./1 in 2 prvostopenjske sodbe. Zato ta okoliščina pri ocenjevanju zatrjevane kršitve ni upoštevna. Sodišči prve in druge stopnje sta po navedenem kazenski zakon pravilno uporabili.

Ker Vrhovno sodišče tako ni moglo pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.