Jedro

Določba 3. odstavka 113. člena ZUP predpostavlja namerno povzročitev stroškov postopka, česar pa tožnik ne dokazuje. Nepravilna odločitev prvostopenjskega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja stranke, zato tožnik s sklicevanjem na to določbo ne more biti uspešen.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev strokov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka, Ministrstvo za gospodarstvo, Direktorat za energijo, je s sklepom številka 360-9/2010-5 z dne 2. 6. 2010 zavrnil zahtevo stranke A.A. s.p. iz B., da se mu povrnejo skupni stroški postopka v višini 1.888,20 EUR. Zavrnitev je obrazložil s podatkom, da je Ministrstvo za gospodarstvo 8. 1. 2010 v reševanje prejelo pritožbo stranke A.A. s.p. iz B., ki ga zastopa Odvetniška družba C., o.p., d.o.o., zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 136-05/0167/0655/2009/0147/2009 z dne 10. 12. 2009, s katero je bila dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona. Ministrstvo za gospodarstvo je 6. 5. 2010 izdalo odločbo, s katero je odločilo o pritožbi pritožnika, ni pa odločilo o pritožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Dne 14. 5. 2010 je Ministrstvo za gospodarstvo prejelo pritožnikovo zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj odloči o stroških pritožnika. Pritožnik je v navedeni pritožbi zahteval tudi povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi s sestavo pritožbe in navedel specifikacijo stroškov. Priglasil je stroške postopka v višini 1.553,50 EUR, stroške telekomunikacijskih storitev in podobno v višini 20 EUR in 20% DDV ter upravne takse po odmeri organa. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradni oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu in podobno) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Energetski zakon v 64.o členu določa, da o upravičenosti do podpore odloča Javna agencija za energijo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja, torej v tem konkretnem primeru na zahtevo pritožnika. Zahteva za povrnitev stroškov postopka in stroškov povezanih z zastopanjem pritožnika ni utemeljena, ker se je postopek v obravnavanem primeru začel na zahtevo stranke in ne po uradni dolžnosti, kot to navaja pritožnik v zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe. Odločitev temelji na prvem odstavku 113. člena ZUP.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je s pritožbo zoper odločbo Javne agencije RS za energijo, št. 136-05-0167/0655/2009/0147/2009 z dne 10. 12. 2009, uspel. Že v pritožbi je zahteval povrnitev stroškov pritožbe v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Z odločbo, številka 360-9/2010-2 z dne 6. 5. 2010 je tožeča stranka pritožbi ugodila, vendar o zahtevi za povračilo stroškov ni odločila. Iz tega razloga jo je tožnik 13. 5. 2010 pozval k izdaji dopolnilne odločbe. Odločitev je tožena stranka oprla na določbo 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški v breme tistega, ki je postopek začel, čeprav bi odločitev morala temeljiti na določbi tretjega odstavka 113. člena ZUP. Slednji določa, da če stroški nastanejo po krivdi drugega, jih je ta dolžan povrniti. V konkretnem primeru je Javna agencija RS za energijo izdala nepravilno in nezakonito odločbo, ki jo tožena stranka na podlagi tožnikove pritožbe odpravila in zadevo vrnila v novo odločanje. Javna agencije je ravnala v tem primeru krivdno, saj je izdala napačno odločbo po nepravilnem postopku in je zaradi tega dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Ob pravilni uporabi tretjega odstavka 113. člena ZUP bi morala tožeča stranka odločiti, da je Javna agencija dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Kolikor bi namreč Javna agencija izdala pravilno in zakonito odločbo, pritožbe ne bi bilo potrebno vlagati. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke z dne 2. 6. 2010 spremeni tako, da se zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov ugodi in se ji povrnejo stroški postopka v skupnem znesku 1.888,20 EUR. Prav tako je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da se sklep tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in formalni odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne iz razlogov razvidnih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

K 1. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo Javne agencije RS za energijo, štev. 136-05-0167/0655/2009/0147/2009 z dne 10. 12. 2009, zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih je imel s sestavo pritožbe, kot stroškov za pravno zastopanje po Odvetniški tarifi. Priglašeni stroški nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka, ki so našteti v prvem odstavku 113. člena ZUP, ki določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi ni sporno, da se je postopek začel (določba 64.o člena Energetskega zakona) na podlagi zahteve tožnika, za dodelitev podpore, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona. Sporno ni niti dejstvo, da je prvostopni organ o tožnikovi zahtevi odločil 19. 10 2009, z odločbo št. 135-05-0167/0655/2009/0147/2009, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, s katero je bil uspešen. Ne glede na slednje dejstvo je po presoji sodišča tožena stranka tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravilno zavrnila, s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP (ker se je postopek začel na tožnikovo zahtevo). ZUP namreč v primeru kot je obravnavani, ko se je torej postopek za stranko ugodno končal šele z odločbo izdano v pritožbenem postopku, ne predvideva posebne ureditve.

Uporaba določbe tretjega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, v obravnavanem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o zahtevanih stroških postopka. Navedena določba namreč predpostavlja namerno povzročitev stroškov postopka, česar pa tožnik ne dokazuje. Nepravilna odločitev prvostopnega organa sama po sebi namreč ne predpostavlja krivdnega ravnanja stranke, zato tožnik s sklicevanjem na to določbo ne more biti uspešen.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.