Jedro

Delodajalec, ki delavcu ni izdal odločbe o prenehanju delovnega razmerja s pravnim poukom v skladu s 102. a čl. ZDR, in je delavec zaradi tega zamudil rok za uveljavljanje pravic med brezposelnostjo, je delavcu odgovoren za škodo, ki jo je zaradi tega utrpel - za nadomestilo med brezposelnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče, je s sodbo tožencu naložilo, da tožniku plača 51.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo 31.3.1991. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je že pravnomočno odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito. Tožnik o prenehanju delovnega razmerja ni prejel odločbe skladne določbi 102. a člena Zakona o delovnih razmerjih, zato je zamudil rok, ki ga določa 18. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94). Tožnik je bil tako oškodovan za nadomestilo in ker tudi ni našel druge zaposlitve, mu je toženec dolžan povrniti nastalo škodo v višini nadomestila, za katerega je bil prikrajšan.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja enako kot sodišče prve stopnje, da je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito, ker ni prejel pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Toženec je zakrivil, da tožnik ni uveljavil svoje pravice, zato mu je dolžan povrniti nastalo škodo. Pri tem ni bistveno, ali je toženec tožniku dal ustne napotke, kaj mora storiti.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da nobeno od sodišč ni upoštevalo ugovora toženca, da ne obstoja vzročna zveza med njegovo opustitvijo izdaje sklepa s pravnim poukom in zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpel tožnik.

Sodišče je odločilo na podlagi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zato bi moralo upoštevati tudi določbe o vzročni zvezi, exkulpaciji in dokaznem bremenu. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sta obe sodišči tožencu odrekli njegovo pravico do obrambe in do dokazovanja dejstev, s katerimi bi se odškodninske obveznosti razbremenil. Izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti in zaradi katerih razlogov, in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ne more presojati ugotovljenega dejanskega stanja, niti upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Pravilnost uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preizkusi, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na citirane zakonske določbe bi revident moral pri uveljavljanju revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka določno navesti, katere bistvene kršitve naj bi bile podane, in jih obrazložiti. Iz revizijskih navedb revizijsko sodišče zaključuje, da revident smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ko trdi, da sta mu obe sodišči odrekli pravico do obrambe in dokazovanja dejstev, s katerimi bi se odškodninske obveznosti razbremenil. Ta trditev je pavšalna in neobrazložena, ker revident ne navaja, s čim in na kak način sta sodišči to revidentu onemogočili. V zadevi je bilo več obravnav, nekaterih se revident niti ni udeležil, tako, da je revident imel možnost, da svoje ugovore in navedbe poda na zapisnik, lahko pa bi jih podal tudi v pismeni vlogi, kar mu sodišče ne bi moglo preprečiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Po določbi 375. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba te razloge ima, saj sodišče navaja, da toženec v nasprotju z zakonom tožniku ni izdal pismene odločbe o prenehanju delovnega razmerja v skladu z zakonom. S tem je zakrivil, da tožnik ni uveljavil svoje pravice, zato mu je dolžan povrniti nastalo škodo. Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava so neutemeljeni. Po določbi 135. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89), ki je takrat veljala za stranki, je morala odpoved delovnega razmerja s strani obrtnika biti vročena delavcu osebno s podpisom ali v priporočenem pismu (na zadnji naslov delavca), in je morala obvezno vsebovati pravni pouk in napotilo delavcu, da se v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti priglasi pristojni skupnosti (sedaj Zavodu za zaposlovanje). Podobno določa še veljavni 102. a člen Zakona o delovnih razmerjih. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel škodo, ker toženec ni izpolnil svoje zakonske obveznosti, saj tožniku ni vročil pisne odločbe v skladu s 135. členom kolektivne pogodbe oziroma 102.a členom Zakona o delovnih razmerjih, torej je kršil zakon. Ta opustitev toženca pa po določbi 2. odstavka istega člena Zakona o delovnih razmerjih ne more biti v škodo tožnika. Toženec je torej tožniku odgovoren za nastalo škodo. Tožnik je zato bil dolžan le dokazati to nezakonito ravnanje toženca, in da je zaradi tega utrpel škodo. Toženec pa bi moral dokazati, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Tega pa toženec ni dokazal, zato je tožniku dolžan plačati odškodnino za nastalo škodo.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/91).