Jedro

Na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 plača stroške privedbe na prestajanje kazni obsojenec. V zadevi je zato pomembna le ugotovitev, da je bila privedba izvršena in da so v zvezi z njo nastali stroški, kar za tožnika ni sporno. Zakonitost privedbe, čemer tožnik ugovarja, pa ni predmet tega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe dolžan plačati stroške privedbe na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni dne 12. 9. 2013 v višini 231,90 EUR (1. točka) in da mora te obveznosti nakazati na navedeni podračun (2. točka) ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da bi se tožnik moral na podlagi poziva Okrožnega sodišča v Kopru z dne 17. 10. 2012 javiti na prestajanje kazni v navedeni zavod dne 26. 11. 2012. Tožnik se tega dne ni zglasil, ker je bil v teku postopek za odlog izvršitve kazni zapora. Dne 3. 7. 2013 je bil na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kopru priveden na prestajanje kazni. Stroški privedbe po stroškovniku z dne 9. 10. 2013 znašajo 231,91 EUR. Podlaga za odločitev je drugi odstavek 22. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da je tožnik dne 23. 11. 2012 vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, ki jo je Okrožno sodišče v Kopru z odločbo z dne 26. 2. 2013 zavrnilo, odločitev pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru dne 11. 3. 2013. Z odločitvijo pritožbenega sodišča je bilo določeno, da mora tožnik nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe. Tožnik je 14. 3. 2013 ponovno vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, ki jo je Okrožno sodišče v Kopru z odločbo z dne 20. 5. 2013 zavrnilo. Tožnik kazni zapora ni nastopil, zato je Okrožno sodišče v Kopru 3. 7. 2013 izdalo odredbo o privedbi. Tožnik je nato 30. 8. 2013 ponovno vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, ki jo je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 11. 9. 2013 zavrglo kot prepozno. Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na postopek privedbe, upravni organ odgovarja, da se v presojo pravilnosti postopka ne spušča, pripominja pa, da je že iz spisovne dokumentacije evidentno, da je tožnik prošnjo za odločitev kazni zapora vlagal po tem, ko je višje sodišče odločilo, da mora nastopiti kazen zapora naslednji delovni dan po vročitvi, česar tožnik ni storil. Privedba tožnika je temeljila na odločitvi pristojnega sodišča, ker tožnik kazni ni nastopil sam. Razlogi, ki naj bi privedli do tega, da pritožnik kazni ni nastopil sam, pa niso predmet presoje pritožbenega postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil nezakonito prisilno priveden. Pred prisilno privedbo je namreč vložil dve prošnji za odlog izvršitve kazni zapora, prisilna privedba pa je bila opravljena še preden je izvedel, kako je sodišče odločilo o njegovih prošnjah. Navedeno je v neskladju s temeljnimi človekovimi pravicami in pravno logiko in predstavlja hud poseg v zakonitost postopka. Podana pa je tudi kršitev tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, ki določa, da se začetek prestajanja kazni odloži od izdaje odločbe o prošnji.

Pri obravnavi prošnje z dne 30. 8. 2013 pa je bil kršen tudi 8 dnevni rok, v katerem mora sodnik izdati odločbo. Pri zavrženju obeh prošenj je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Predlaga, naj se odločba upravnega organa druge stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se tožniku ne naloži plačila stroškov prisilne privedbe in podrejeno, naj se odpravita odločbi upravnega organa prve in upravnega organa druge stopnje ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1, ki določa, da stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec.

Glede na citirano določbo je podlaga za odmero stroškov privedbe ugotovitev, da je bila privedba izvršena in da so v zvezi z njo nastali stroški.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik dne 12. 9. 2013 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I IKZ 9599/2009 z dne 3. 7. 2013 priveden na prestajanje kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Prav tako ni sporno, da so stroški privedbe znašali 231,80 EUR, saj tožnik temu ne ugovarja.

Glede na takšno nesporno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločitev.

Zakonitost privedbe, na kar se nanašajo tožnikovi tožbeni ugovori, pa ni predmet tega postopka, v katerem se presoja zakonitost odločitve o odmeri stroškov prisilne privedbe na podlagi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1. Tudi, če bi tožnik s to tožbo izpodbijal tudi zakonitost privedbe, pa bi bila ta tožba, vložena več kot pol leta po izvršeni privedbi, prepozna glede na prvi odstavek 28. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.