Jedro

Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.

Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnika z negatorno tožbo zahtevata, da toženec preneha povzročati prekomeren hrup in prekomeren smrad ter da mora izprazniti horizontalne silose na svoji parceli št. 0000 127/1 v ... Hkrati s tožbo sta vložila predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj se tožencu naloži, da izprazni horizontalne silose in opusti njihovo nadaljnjo uporabo za proizvodnjo silaže.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnika nista izkazala enega od kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode.

3.Zoper sklep se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da je stanje na nepremičnini katastrofalno, o čemer bi se lahko sodišče prepričalo na ogledu. Silaža se na zemljišču nahaja praktično celo leto, torej ne gre za enkraten dogodek. Pri nalaganju silaže se dviguje prašna plesen, kar čezmerno otežuje uporabo nepremičnin tožnikov. Silaža dobesedno gnije pred vrati stanovanjske stavbe tožnikov, množi se mrčes, pojavljajo se podgane. Toženec z dotrajano kmetijsko mehanizacijo povzroča prekomeren hrup. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, javna korist pa je tudi zdravo življenjsko okolje. Tožnika, predvsem prvotožnica, sta tako močno načetega duševnega zdravja, da ju vse bolj prevzema malodušje in obup. Pri presoji duševnih stisk tožnikov ne more biti ključna frekvenca obiskov pri izvajalcih zdravstvenih storitev. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj zaradi odsotnosti zdravniških potrdil ne bi bilo mogoče zaključiti, da tožnikoma smrad povzroča večje zdravstvene težave, tožnika sta predlagala tudi svoje zaslišanje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati. Zato so nepomembne obširne pritožbene navedbe, ki se po vsebini nanašajo na verjetnost obstoja terjatve: navedbe, da gre za katastrofalno stanje; kako pogosto se silos polni; da se zaradi tega dviga prah, da silos "dobesedno gnije pred vrati stanovanjske stavbe tožnikov;" glede ogleda in ugotavljanja stopnje smradu z izvedenci ter navedbe o tem, ali bi bilo mogoče motilna ravnanja odpraviti tudi na druge načine. Zato pritožbeno sodišče na navedbe, ki se po vsebini nanašajo na verjetnost obstoja terjatve, ne odgovarja (primerjaj prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6.Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnika niti s stopnjo verjetnosti nista uspela izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode na svojem zdravju. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe sta tožnika navajala, da sta zaradi stanja na toženčevih nepremičninah večkrat iskala pomoč pri osebni zdravnici in zdravnikih specialistih (v množini), zaradi tesnobe pa naj bi se morala prva tožnica zdraviti z zdravilom helex. Na zdravju prve tožnice naj bi prihajalo do vidnih posledic, pri čemer tožnica ne pojasni, kakšne so te "vidne posledice." Navajata tudi o dušenju.

7.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so te navedbe pavšalne in posplošene, saj tožnika ne pojasnita, kakšne diagnoze naj bi jima bile postavljene, čeprav govorita o iskanju pomoči pri zdravnikih specialistih (v množini) v daljšem časovnem obdobju, niti za te trditve nista predložila nobenega zanesljivega dokaza. V zvezi s temi trditvami je prva tožnica predložila dve zdravniški potrdili iz obdobja v razponu devetih let. Iz potrdila z dne 19. 3. 2015 (priloga A24) izhaja, da "gospa po svojih navedbah v bližini soseda, ki ima odkrite silose zaradi česar je v okolici polno mrčesa in smradu, to gospe povzroča težave v smislu dušenja. Po pikih insektov pa ima dolgotrajne posledice." V zdravniškem potrdilu z dne 11. 6. 2024 (priloga A25) pa je zapisano: "Gospa A. A. prihaja v ambulanto z navedbami o težkem dihanju, dušenju in pekočih senzacij v žrelu. Težave se pojavijo vedno, ko sosed dela silose. Ob tem je še dodatno izredno moteč hrup." Obe potrdili je izdala dr. B. B., specialistka splošne medicine. Ne iz enega ne iz drugega potrdila ni razvidna nobena diagnoza, ki bi bila postavljena in potrjena pri prvi tožnici, prav tako ne izhaja, da bi bile opravljene kakršnekoli preiskave, napotitev k specialistu (pritožba govori o specialistih v množini, vendar tudi ne pove, za kakšne specialnosti naj bi šlo) ali da bi bila tožnici predpisana kakršnakoli terapija (npr. pomirjevalo helex, o katerem govorita tožba in pritožba). Iz potrdil izhaja zgolj to, da je tožnica prišla k splošni zdravnici in podala določene subjektivne navedbe o svojih zdravstvenih težavah. Tožnica ni priložila nobenega izvida specialista (čeprav naj bi jih po lastnih navedbah obiskala več; glede na trditve o dušenju pritožbeno sodišče zgolj ugiba, da bi se s tem simptomom lahko ukvarjal pulmolog ali alergolog), prav tako ni predloženo prav nobeno dokazilo o kakršnihkoli zdravstvenih težavah ali obiskih pri zdravniku drugega tožnika, čeprav se zatrjuje, da naj bi tudi on iskal zdravniško pomoč. Pomembno in povedno je tudi dejstvo, da je tožnica predložila zgolj dve potrdili iz obdobja več kot devetih let; navedeno kaže, da težave očitno objektivno niso tako hude, kot skuša prikazati pritožba, predvsem pa ovržejo očitno pretirano in senzacionalistično navedbo na prvi strani tožbe, da je "ogroženo življenje in zdravje tožečih strank."

8.Tožnika ne trdita, v čem naj bi bila toženčeva kmetijska dejavnost tako posebna, da bi ogrožala življenje in zdravje ljudi, saj je splošno znano, da številni ljudje (nenazadnje tudi toženec in njegova družina) živijo ne le v bližini kmetij, temveč tudi na kmetijah in na njih delajo, pa zaradi vonja hlevov in silosov njihovo zdravje ni posebej ogroženo. Tožnika ne zatrjujeta, da bi se iz silosov oziroma drugih nepremičnin toženca širile kakšne posebne, za kmetijsko okolje neobičajne kemikalije oziroma strupi, niti ne zatrjujeta, da bi bila iz kakšnih zdravstvenih razlogov onadva še posebej občutljiva oziroma ogrožena zaradi vonjev oziroma izparin iz hlevov ali silosov.

9.Vse navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala resne zdravstvene ogroženosti, temveč kvečjemu subjektivno nelagodje oziroma nezadovoljstvo zaradi toženčevega kmetovanja, kar pa ni razlog, ki bi upravičeval izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe.

10.Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikov očitno ne motijo zgolj silosi, temveč celotna kmetijska dejavnost toženca, saj se tudi v zdravniških potrdilih omenja hrup, v tožbi pa so navedbe o razlivanju meteorne vode, blata in silosa (pritožbeno sodišče si ne more predstavljati, kako se naj bi silos "zlival na nepremičnino tožeče stranke"), nadalje navedbe, da naj bi bil hlev neskladna gradnja in da je brez uporabnega dovoljenja, o smradu iz hleva, kjer se goji govedo in o prekomernem hrupu zaradi vožnje s traktorji in prikolico ter z gradbenimi stroji, spravilom silaže in deli v hlevu. Vse navedeno po oceni sodišča druge stopnje ne presega okvirov običajne kmetijske dejavnosti (tožnika ne uspeta pojasniti, v čem naj bi se kmetijska dejavnost toženca pomembno razlikovala od dejavnosti drugih živinorejcev), ki je v vaškem okolju, kot so ..., nekaj krajevno običajnega. Tudi v pritožbi tožnika ponavljata navedbe o kmetijski mehanizaciji in hrupu, čeprav to dvoje nima nobene zveze z vsebino začasne odredbe, ki meri zgolj na odstranitev silosa. Tožnika v tožbi obširno navajata tudi o toženčevih hlevih in smradu, ki se širi iz njih, pri čemer pa z začasno odredbo zahtevata zgolj odstranitev silosov; zgolj to smradu iz hlevov (in gnojišč) še ne bi odpravilo. Tudi to kaže, da sam obstoj in delovanje silosov tožnikov zdravstveno ne ogroža tako, kot skušata prikazati v pritožbi.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati tožnika, ki bi izpovedala o svojih notranjih občutjih in duševnih stiskah, saj izvedba dokaza ne more nadomesti pomanjkljivih trditev. Zato smiselno zatrjevana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo zgolj na podlagi zdravniških izvidov, ki v primeru duševnih stisk niso edini pokazatelj o obstoju duševnih bolezni. Splošno je znano, da se tudi duševne bolezni lahko ugotavljajo (diagnosticirajo) s strani specialistov (psihiatrov), ki nato izdajo izvide; tožnika nista predložila sploh nikakršnega izvida, ne splošne prakse ne specialističnega, temveč le dve potrdili o tem, kaj je prva tožnica povedala svoji splošni zdravnici.

13.Pritožbene navedbe, da brez izdane začasne odredbe sodno varstvo ne bo doseglo svojega namena in da zato tožnika vztrajata, da je "ravno zaradi varovanja sodnega varstva, potrebno terjatev zavarovati že med postopkom z izdajo predlagane začasne odredbe," so nejasne in nerazumljive, saj tožnika ne pojasnita, zakaj bi bilo brez koristi, če bi (v primeru, da sodišče prve stopnje zahtevku ugodi) bila tožencu naložena odstranitev silosov šele čez leto ali dve. Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 5. do 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

14.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15.Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama kriti svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/3, 272, 272/2

2Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1