Jedro

Sojenje v nenavzočnosti je izjema od ustavne pravice do sojenja v navzočnosti, o kateri senat sme, ne pa mora odločiti. Temeljna predpostavka vsakega kazenskega postopka je namreč, da mora tisti, ki ga sodišče vabi, na sodišče priti, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je ob izpolnjenih pogojih za prisilni ukrep za zagotovitev navzočnosti na glavni obravnavi tak ukrep tudi odredilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 11.4.2007 odredilo pripor po 2. odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega M.S. Pritožbo zagovornika obtoženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 19.4.2007 zavrnilo.

2. Zagovornik obtoženca je zoper pravnomočnem sklepu o priporu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi. V obrazložitvi zahteve zagovornik navaja, da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker sodišče pred odreditvijo pripora ni opravilo zaslišanja državnega tožilca. Druga takšna kršitev je po njegovem mnenju podana, ker so v odločbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, glede odrejenih prisilnih privodov nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma je nasprotje v tem, kar se navaja v odločbi in vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku. Vložnik zatrjuje, da ne more biti res, kar navaja pritožbeno sodišče, da namreč sodišču prve stopnje ni potrebno preverjati, zakaj je bil prisilni privod neuspešen, sodišče pa je tudi prezrlo oziroma ni upoštevalo zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.3.2007, kjer je predsednica senata zapisala ugotovitev, da na Policijski postaji Š/J niso prejeli vabila za prisilni privod na glavno obravnavo. Pred tem razpisana glavna obravnava za 9.2.2007 je bila preklicana, zato so drugačne navedbe o tem, da naj bi se obtoženec izmikal prihodu na glavno obravnavo, neutemeljene. Nadalje vložnik navaja, da je neutemeljen očitek obtožencu, da bi moral sodišče obveščati o svoji odsotnosti z doma zaradi del v tujini, sodišče je bilo namreč obveščeno, da obtoženec dela veliko na terenu in v tujini. Vložnik še meni, da gre za nesorazmeren ukrep za katerega pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo odreditev in opozarja, da je bil obtoženec glede dejanj, ki so predmet obtožbe večkrat zaslišan, tako da njegova prisotnost na glavni obravnavi sploh ni bila potrebna in so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahteva ni utemeljena in je predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Meni namreč, da pri odrejanju pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca, mora pa sodišče ugotoviti, da se obdolženi očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, to pa je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Kot neutemeljeno šteje zatrjevanje, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila potrebna in da bi bila glavna obravnava lahko opravljena brez njegove navzočnosti.

B.

4. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.4.2007 je razvidno, da je predsednica senata zapisniško ugotovila, da je potrebno zoper obtoženca odrediti pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti nakar je državni tožilec izjavil, da se strinja z odreditvijo pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP, za zagovornika obtoženca pa je zapisano, da se odreditvi pripora ne protivi. Kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi državni tožilec ne bil zaslišan torej ni podana.

5. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je senat pripor zoper obtoženca odredil na podlagi sledečih ugotovitev: obtožencu je bilo vabilo za glavno obravnavo dne 22.1.2007 vročeno osebno, z vročitvijo vabila je bil opozorjen na posledice, če na glavno obravnavo ne bo pristopil, vendar kljub temu na glavno obravnavo dne 22.1.2007 ni prišel in izostanka ni opravičil. Za obravnavo, razpisano za 11.4.2007 je sodišče odredilo privedbo, ki pa jo Policijska postaja Š/J ni mogla izvršiti, ker obtoženca niso našli. Sodišče je tako ugotovilo, da je bil obtoženi na glavno obravnavo za dne 22.1.2007 v redu povabljen, na podlagi neuspešne privedbe pa da se izmika prihodu na glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče res v svoji odločbi ugotavlja, da privedbi na glavno obravnavo z dne 19.3.2007 in 11.4.2007 nista uspeli zaradi obtoženčeve nedosegljivosti, kar pa drži le za narok razpisan za 11.4.2007. Pravilno namreč vložnik opozarja, da privedbe na narok 19.3.2007 Policijska postaja Š/J ni opravila, ker ni prejela odredbe sodišča. Podano je nasprotje med navedbo v sklepu pritožbenega sodišča in zapisnikom o glavni obravnavi z dne 19.3.2007 vendar to ni nasprotje glede odločilnih dejstev saj, kot je bilo že navedeno, sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o tem, da se obtoženec izmika prihodu na glavno obravnavo ni oprlo na nerealizirano privedbo dne 19.3.2007. Zatrjevana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

6. Vložnik ni navedel, kakšno kršitev naj bi storilo pritožbeno sodišče z izraženim mnenjem, da bi obtoženec moral sodišče prve stopnje obvestiti, da je veliko odsoten z doma zaradi del v tujini. Ta stavek je sicer iztrgan iz konteksta, katerega ključna vsebina je potrditev ugotovitve, da se obtoženi izmika udeležbi na glavni obravnavi, na kar po mnenju sodišča ne kaže le da pravilno vabljen na glavno obravnavo dne 22.1.2007 ni pristopil in izostanka ni opravičil, ampak tudi njegova pasivnost, saj bi lahko sam obvestil sodišče o tem, da je veliko odsoten z doma zaradi del v tujini oziroma na terenu. Tega ne spreminja okoliščina, da je bilo sicer sodišče o tem obveščeno s strani policije.

7. Sojenje v nenavzočnosti je izjema od pravila oziroma ustavne pravice do sojenja v navzočnosti (člen 29 Ustave Republike Slovenije) o kateri senat sme ne pa mora odločiti, kadar so za takšno sojenje izpolnjeni pogoji (3. odstavek 307. člena ZKP). Temeljna predpostavka vsakega kazenskega postopka je, da mora tisti, ki ga sodišče vabi, na sodišče priti - si in ius vocat, ito - saj si sicer ni mogoče predstavljati uspešne izvedbe postopkov. Sodišče je zato ravnalo pravilno, da je v primeru, v katerem so bili izpolnjeni pogoji za prisilni ukrep za zagotovitev navzočnosti tak ukrep tudi odredilo in to potem, ko vabila in privedba, to je milejša prisilna sredstva za zagotovitev navzočnosti, niso bila uspešna. Iz tega razloga Vrhovno sodišče ocenjuje, da zahteva ni utemeljena tudi ko zatrjuje, da je bil pripor v obravnavanem primeru nesorazmeren ukrep.

8. Vrhovno sodišče na podlagi navedenih razlogov ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.