Jedro

Delovnega invalida, ki ima z dokončno (izvršljivo) odločbo pristojnega zavoda priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo glede na preostalo delovno zmožnost, ni dopustno ustno razporejati oz. mu odrejati drugega dela. Ker tožena stranka ni postopala po ustreznih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in tožnice ni razporedila na drugo ustrezno delo z ustreznim pisnim sklepom ali odločbo, pač pa ji je po zaključenem bolniškem staležu le ustno odrejala delo na drugem delovnem mestu, sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR nezakonita in ju je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklep glavnega direktorja tožene stranke z dne 9.12.1993 in sklep odbora za varstvo pravic z dne 18.1.1994, po katerih ji je prenehalo delovno razmerje 2.12.1993. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo temveč še traja, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in jo razporediti na njej ustrezna dela v skladu z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 17.11.1993 ter ji priznati vse pravice, kot da bi bila v delovnem razmerju od 2.12.1993 do ponovnega nastopa dela vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila v delovnem razmerju, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega obroka do dneva plačila ter plačati vse družbene dajatve ter prispevke in ji povrniti pravdne stroške v znesku 49.454,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne ali jo podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Mnenja je, da bi tožeča stranka morala začeti z delom takoj po zaključenem bolniškem staležu to je 2.12.1993, ker je bila ves čas veljavno razporejena na delovno mesto proizvodna delavka, saj je odločba o III. kategoriji invalidnosti tako splošna, da razporeditev na lahko fizično razgibano delo izmenoma sede in stoje, brez prisiljene polsklonjene drže telesa s polnim delovnim časom, ne bi bila težavna. Tožnica bi morala priti na delo in nato delo odkloniti, če ne bi bilo v skladu z veljavno odločbo o razporeditvi oz. odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa, za razsojo zadeve odločilna dejstva, da je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je temeljito obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova, pač pa v zvezi z navedbami in stališči tožene stranke v pritožbi pojasnjuje še naslednje.

Pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka 2.12.1993 potem, ko ji je bil s 1.12.1993 zaključen bolniški stalež, morala priti na delo in pričeti opravljati ponujene naloge ali pa jih odkloniti, bi bilo sicer sprejemljivo, v kolikor v istem časovnem obdobju ne bi pridobila statusa delovnega invalida. Zato je pri presoji, ali je od 2.12.1993 bila neopravičeno odsotna z dela in ali ji je torej po dokončnem sklepu toženca delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti 5 delovnih dni po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90 in 5/91) prenehalo zakonito, potrebno tudi po materialno pravnem stališču pritožbenega sodišča upoštevati še predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi 1. odstavka 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92) zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo pravice sicer uveljavljajo v zavodu, vendar jih po 2. odstavku istega člena zakona uresničujejo tudi pri delodajalcih. Tako so glede na 1. odstavek 139. člena citiranega zakona organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. in III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo in sicer ob upoštevanju drugostopne, to je dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je po 2. odstavku 268. člena istega zakona, izvršljiva. Delovni invalid pa je po 1. odstavku 121. člena zakona dolžan začeti opravljati drugo ustrezno delo v roku, določenem s sklepom organizacije ali delodajalca o razporeditvi na tako delo ali s pogodbo o zaposlitvi, kar je že pravilno citiralo tudi prvostopno sodišče. Od tega, ali in kdaj je delovni invalid pravno formalno ustrezno razporejen na drugo delo glede na preostalo delovno zmožnost so namreč odvisne tudi njegove nadaljnje pravice iz invalidskega zavarovanja, ki se nanašajo na pripadajoča denarna nadomestila ali pa obveznosti delodajalca, da mu je v času do ustrezne razporeditve ali zaposlitve dolžan zagotoviti in izplačevati nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Glede na to, da je bila tožeča stranka z drugostopno, dokončno odločbo pristojnega zavoda z dne 17.11.1993 razvrščena v III.

kategorijo invalidnosti od 2.11.1992 dalje, kjer je bilo ugotovljeno, da za svoje delo, na katero je bila trajno razporejena pri toženi stranki, več ni zmožna in ji je bila od tega dne dalje tudi priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, ter je bila ta odločba obema strankama po ugotovitvah prvostopnega sodišča vročena 25.11.1993, je s tem dnem tudi nastopila dolžnost tožene stranke do tožeče iz naslova uresničevanja pravic delovnemu invalidu. Zato tožeči stranki od tedaj dalje ni bilo dopustno ustno odrejati dela na drugem delovnem mestu, niti ni sprejemljivo pritožbeno razlogovanje, da je bila tožnica ves čas veljavno razporejena na delovno mesto proizvodne delavke, ki naj bi bilo tako splošno, da bi bila zlahka razporejena na ustrezne delovne operacije z upoštevanjem omejitev, določenih iz zdravstvenih razlogov, če že dela čiščenja ne bi zmogla. Ker tožena stranka ustreznega sklepa o razporeditvi na drugo ustrezno delo tožnici sploh ni izdala in je tako postopala povsem v nasprotju s citiranimi predpisi, kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče, je posledično utemeljeno razveljavilo sklepa, po katerih ji je prenehalo delovno razmerje na podlagi 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Iz navedenih razlogov je morala tudi pritožba ostati brezuspešna.

Pritožbeno sodišče je hkrati sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da ni bistveno vplival na odločitev v predmetni zadevi.