Jedro

Vrhovno sodišče je že v večih odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep Območne enote tožene stranke v Kopru št. 12 2009866 z dne 17. 5. 2010 ter dokončna odločba št. 2009866 z dne 19. 8. 2010, s katerima je tožena stranka zavrgla zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem dela plač, na podlagi katerega so bile tožnici izdane obveznice za notranji odkup pri njenem takratnem delodajalcu, pri ugotavljanju najugodnejše pokojninske osnove. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna izdati tožnici novo odločbo o odmeri pokojnine od 10. 5. 2010 dalje, ter pri odmeri višine pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov v višino pokojninske osnove za leto 1992 všteti tudi bruto znesek v vrednosti 6.654,36 EUR ter tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 10. 5. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči njen tožbeni zahtevek zavrnili zgolj ob sklicevanju na institut pravnomočnosti, ne da bi upoštevali siceršnje določbe materialnega prava. Navaja, da izhaja utemeljenost zahtevka za novo odmero pokojnine z dne 10. 5. 2010 iz narave pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev in se uvršča med neodtujljive osebne pravice. Če del plač ni bil upoštevan pri določitvi pokojninske osnove in ni ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ima upravičenec do starostne pokojnine vedno pravico zahtevati novo odločitev. Prvotna odločitev o višini tožnikove pokojnine je pravnomočna le glede tistih dohodkov, ki so bili pri odločanju že upoštevani. Zato se z novo odmero ne posega v pravnomočna razmerja, saj se zahteva, da se pri bodočih pokojninskih dajatvah upošteva zgolj to, o čemer tožena stranka ob upokojitvi tožnika še ni odločala. Iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ) izhaja, da je naknadna sprememba podatkov možna, če pristojni organ ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni podatki. Prav to je bilo glede tožničinih prejemkov ugotovljeno z revizijo matične evidence v letu 2009. Na podlagi novega dejanskega stanja glede višine tožnikovih prejemkov, od katerih so bili plačani prispevki, bi morala tožena stranka po vsebini odločiti na podlagi tožničine nove zahteve. Postopek ponovne odmere pokojnine bi morala izvesti že po uradni dolžnosti. Ker naknadno priznanje določenih zneskov v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ni posebej urejeno, bi bilo treba smiselno uporabiti 181. člen ZPIZ-1, ki sicer določa postopanje v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, hkrati pa ne izključuje ponovne odmere na podlagi naknadno ugotovljenih izplačil. Hkrati navaja, da je tožena stranka v nekaterih podobnih primerih njenih sodelavcev ugodila zahtevam za ponovno odmero pokojnine, tako da je tožnico tudi sicer neenakopravno obravnavala. Sklicuje se tudi na kršitev ustavne pravice do socialne varnosti in pravice do lastnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnici je bilo z odločbo z dne 27. 11. 1996 priznana pravica do pokojnine ter odmerjena njena višina in je ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Dne 10. 5. 2010 je tožnica ponovno zahtevala odmero pokojnine z upoštevanjem izplačil njenega delodajalca v letu 1992 v obliki obveznic, unovčljivih v postopku lastninjenja podjetij, od katerih so bili tudi po ugotovitvah revizije matične evidence iz leta 2009 plačani prispevki.

7. Tožnik v reviziji ne prereka ugotovitev tožene stranke in sodišča, da je v času vložitve njegove zahteve za ponovno odmero pokojnine 5-letni rok za obnovo postopka iz četrtega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede odmere pokojnine z odločbo z dne 27. 11. 1996 že potekel. 8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbe 181. člena ZPIZ-1, ki posebej urejajo le primer naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ki pri odmeri pokojnine ni bilo upoštevano. Zgolj za ta primer zakon določa možnost odstotnega povečanja pokojnine. Za primer naknadnega ugotavljanja dohodkov za nazaj, od katerih bi bila lahko odvisna višina pokojninske osnove, pa ZPIZ-1 nove odmere pokojnine posebej ni omogočal. 9. Po določbi prvega odstavka 12. člena 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v večih odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovno izračuna napačno, lahko zavarovanec zmotno ugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku, ali pa nova dejstva in nove dokaze (nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka (1). Hkrati pa ZUP v 4. točki 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

10. Glede na navedeno ureditev stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je pritrdilo ravnanju tožene stranke, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine, vloženo šele v letu 2010, na podlagi navedene določbe ZUP kot nedovoljeno zavrglo. Ob veljavni ureditvi odločanja o pravicah iz pokojninskega zavarovanja tožnica tudi s sklicevanjem na neenakopravno obravnavo in na kršitev ustavnih pravic do lastnine in socialne varnosti ni mogla uspeti.

11. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012 in druge.