Jedro

Prvostopenjsko sodišče je začetek teka subjektivnega roka pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj enoletni subjektivni rok za zastaranje zahtevka začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je obstajala sodna oporoka po pok. B.I., rojenemu 1939, nazadnje stanujočem v S. 16 in umrlem dne 25.9.1989, s katero je pokojnik kot oporočitelj po svoji smeri vse svoje premoženje – premično in nepremično, zlasti še nepremičnine v k.o. S., k.o. R. in k.o. P., zapustil svoji ženi B.B., rojeni 14.12.1938, stanujoči v S. 16, kot tudi, da je tožeča stranka B.B. edini dedič celotne zapuščine po pokojnem B.I. ter zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice. Tožečo stranko je zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženk. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka izvedela za dedno pravico v januarju 2004, kar pomeni, da je subjektivni rok za vložitev tožbe začel teči 1.2.2004 in se je iztekel 31.1.2005. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena šele 14.2.2005, je tožeča stranka izgubila pravico do pravnega varstva.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da v obravnavanem primeru tožničina dedna pravica temelji na sodni oporoki, katere obličnost predpisuje zakon, ki med drugim kot obvezno sestavino sodbe oporoke določa tudi oporočiteljev podpis. Tožnica take oporoke nikoli ni posedovala. Zato na tej podlagi kot oporočna dedinja ni mogla uveljavljati nobenih dednih pravic, ker teh enostavno ni imela. Ali z drugimi besedami povedano, tožnica v času najdbe kopije nepodpisane sodne oporoke v nobenem primeru ne bi mogla zahtevati izročitve zapuščine kot oporočna dedinja, saj nepodpisana sodna oporoka ni bila veljavna in ni predstavljala pravnega temelja za nastanek njenih dednih pravic, ki bi temeljile na oporoki. Zato subjektivni rok iz 141. čl. Zakona o dedovanju z najdbo neveljavne oporoke ni mogel začeti teči. Da je takšen zaključek pravilen je mogoče o pravilni razlagi 141. čl. sklepati tudi iz določbe o teku objektivnega roka. Tudi začetek tega se po zakonu veže šele na razglasitev oporoke in s tem na trenutek, ko je dedna pravica oporočnega dediča nastala (pa čeprav oporočni dedič zanjo morebiti takrat še ni vedel), to pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi objektivni rok še ni mogel začeti teči, ker sodna oporoka ni bila razglašena. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, ki začetek subjektivnega roka veže na trenutek najdbe kopije nepodpisane sodne oporoke in nato na tej podlagi ugotavlja, da je subjektivni rok iztekel še preden je objektivni rok sploh mogel začeti teči, materialnopravno napačen. Ni namreč mogoče, da bi oporočni dedič sploh lahko izvedel za svojo dedno pravico (in s tem sprožil tek subjektivnega roka) še preden ta pravica objektivno nastane (in povzroči tek objektivnega roka). Objektivno pa dedna pravica nastane šele z razglasitvijo oporoke in ne že z njeno najdbo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnica z veljavno oporoko nikoli ni razpolagala, pa čeprav je prepričana, da je veljavna oporoka ostala založena in da so izpolnjene vse dejanske predpostavke za uporabo 77. čl. Zakona o dedovanju. Tožnici je sodišče s svojo napačno odločitvijo onemogočilo tudi pravno varstvo pravice do dokazovanja obstoja oporoke, pa čeprav uveljavljanje sodnega varstva omenjene pravice ni vezano na nikakršen rok.

Zgolj podrejeno pritožnica poudarja, da je šele v mesecu maju 2004 izvedela, da obstoji sodna oporoka, ki izpolnjuje vse predpostavke za njeno veljavnost. Takrat je namreč sodnica Okrajnega sodišča v I. po predložitvi kopije nepodpisane oporoke zagotovila, da bi se morala podpisana sodna oporoka nahajati v arhivu navedenega sodišča. Prav zato je tožnica ta dokaz tudi predlagala tekom postopka, vendar ga sodišče ni izvedlo in tega dejstva ni upoštevalo. Dejansko stanje je zato ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Pritožnica ugotavlja tudi, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni. Tako prvostopenjsko sodišče na eni strani ugotavlja, da je subjektivni rok za vložitev tožbe iztekel 31.2.2005, po drugi strani pa zaključuje, da je bila tožba, ki je bila vložena 14.2.2005, vložena po izteku roka. Zaradi tega je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Na pritožbo je odgovorila tretjetoženka po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na nepravilnost v datumih v tretjem odstavku na 6. strani sodbe, vendar pa ni dvoma, da gre zgolj za očitno pisno pomoto v številkah, saj je prvostopenjsko sodišče imelo v mislih datum 31.1.2005. Da gre za očitno strojepisno napako, je mogoče zanesljivo zaključiti tudi zato, ker mesec februar nikoli nima 31 dni. Gre torej za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom po 328. čl. ZPP in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo 141. čl. Zakona o dedovanju, v katerem je določeno, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega pa od dneva razglasitve oporoke. Prvostopenjsko sodišče je tako začetek teka subjektivnega roka pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj enoletni subjektivni rok za zastaranje zahtevka začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Nobenega dvoma ni, da je tožnica zvedela za svojo pravico, ko je našla kopijo oporoke. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da ji je sodišče onemogočilo tudi pravno varstvo pravice do dokazovanja obstoja oporoke, čeprav naj uveljavljanje sodnega varstva omenjene pravice ne bi bilo vezano na nikakršen rok. Zastaralni roki, določeni v 141. čl. Zakona o dedovanju, ne veljajo samo za dediščinsko tožbo, temveč za vsak zahtevek, s katerim se uveljavlja dedna pravica. Zastaralni roki iz navedenega člena ne veljajo le, če je za zahtevek predpisan drugačen rok (tako Zupančič v knjigi Dedno pravo,ČZ Ur.l.1991,str.214). Sicer pa mora tisti, ki uveljavlja dedno pravico po pravnomočno zaključenem dednem postopku in ki se sklicuje na izgubljeno oporoko, uveljaviti zahtevo do dediščine le z dediščinsko tožbo. Ker je tožničin zahtevek zastaral, tožnica tudi nima pravnega interesa na ugotovitev, da je po pokojnem B.I. obstajala sodna oporoka in da je tožnica B.B. edini dedič celotne zapuščine po pokojnem. Pritožba tožeče stranke je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni storilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP). Ker tožena stranka z navedbami odgovor na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato trpi stroške odgovora na pritožbo sama (154., 155. in 165. čl. ZPP).