Jedro

Za spremembo lokacijskega dovoljenja ni potrebno soglasje sosedov, ker tega ne določa ZUPla niti urbanistični red, ki je neposredna podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 10.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo pritožnikov proti odločbi tožene stranke št. ... z dne 12.3.1997, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper spremenjeno lokacijsko dovoljenje št. ... z dne 10.10.1994, izdano investitorjema J.P. in I.P. za že dozidano in nadzidano stanovanjsko hišo na zemljišču parc. št. 1008. V obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče navaja, da tožena stranka pravilno ugotavlja, da je po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) možna sprememba izdanega lokacijskega dovoljenja tudi v primeru, če je investitor gradil v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Veljavni predpisi ne določajo, da bi k lokacijskemu dovoljenju investitor ali upravni organ moral pridobiti soglasje mejašev. Zaradi sporne gradnje se ne bo poslabšala kakovost življenja tožnikov, saj sta objekta dovolj zamaknjena in so izpolnjeni pogoji glede osončenja objekta tožnikov.

Pritožniki v pritožbi uveljavljajo tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba se ukvarja s tem, ali je možna sprememba veljavnega lokacijskega dovoljenja in ne z vprašanjem, ali je potrebno soglasje prizadetih strank za spremembo izdanega lokacijskega dovoljenja. Če je potrebno soglasje sosedov za izdajo lokacijskega dovoljenja, pritožniki menijo, da je takšno soglasje potrebno tudi za spremembo lokacijskega dovoljenja. Zaradi napačnega pravnega stališča se ni ugotavljalo dejansko stanje glede tega, da pritožniki niso dali soglasja za spremembo izdanega lokacijskega dovoljenja. Gre za poseg v pravice pritožnikov, ki so nasprotovali spremembi. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve, da je sprememba lokacijskega dovoljenja po zakonu možna. Glede tega se sodišče prve stopnje sicer napačno sklicuje na ZUN in ne na Zakon o urbanističnem planiranju (dalje: ZUPla, Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78 v zvezi z 82. in 85. členom ZUN in 3. členom Zakona o planiranju in urejanju v prehodnem obdobju, Uradni list RS, št. 48/90), na podlagi katerega je bilo izdano spremenjeno lokacijsko dovoljenje. Vendar navajanje napačne pravne podlage ni vplivalo na odločitev, ker je enako kot po ZUN tudi po določbi 35. člena ZUPla možna sprememba lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za spremembo lokacijskega dovoljenja ni potrebno soglasje sosedov. Kaj takega namreč ne določa cit. ZUPla (22. člen) niti Urbanistični red v Občini Zagorje ob Savi (Uradni vestnik Zasavje, št. 15/69), ki ureja obravnavano območje in je neposredna podlaga za sporno lokacijsko dovoljenje. Točno je sicer, da je po podatkih poslanih upravnih spisov pritožnik S.S. 30.1.1991 dal soglasje za prvotne predvideno adaptacije stanovanjske hiše investitorjev. Toda to ne pomeni, da je bilo takšno soglasje potrebno, zato se pritožniki ne morejo sklicevati na to okoliščino. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno. Ker soglasje sosedov k spornemu lokacijskemu dovoljenju ni predpisano, ni bilo potrebno ugotavljati dejanskih okoliščin v zvezi s tem, zato tudi smiselno uveljavljeni pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.