Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da sta pritožnika imela možnost sodelovanja pri upravljanju družbe (lahko bi sklicala oz. zahtevala sklic skupščine), vendar je nista izkoristila, ter da sta bila seznanjena s poslovanjem družbe, zaradi česar je štelo, da nista bila pasivna družbenika. Takšni zaključki niso v skladu z ustavno odločbo, ker je treba skladno z njo ugotavljati dejanski vpliv družbenikov na poslovanje družbe (ki je v končni fazi privedlo do tega, da družba nima premoženja in da je zato prenehala obstajati zaradi izbrisa) in presojati njihova medsebojna razmerja, ki so sicer veljala v družbi.

Izrek

Pritožbi B. V. se v celoti, pritožbi N. V. pa se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 1. tč. izreka r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem delu se pritožba N. V. zavrne in se v 2. tč. izreka potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo ugovor druge dolžnice in 3. dolžnika zoper sklep z dne 27.3.2003; 2.) nadaljevalo izvršilni postopek, ki je bil prekinjen zoper 1. dolžnika z vstopom njegovih dedičev. V obrazložitvi je navedlo, da sta bila druga dolžnica in tretji dolžnik res manjšinska družbenika v primerjavi s prvim dolžnikom, vendar pa sta kot družbenika po 445. čl. ZGD imela možnost zahtevati sklic skupščine oz. sklicati skupščino in v primeru nesoglasja pri sprejemanju sklepov s tožbo zahtevati, da sodišče odloči o prenehanju družbe, ravno tako pa sta bila nedvomno seznanjena z razlogom za izbris družbe iz sodnega registra. Pri prvotnem dolžniku je namreč šlo za družinsko podjetje, katerega družbeniki so bili oče, sin in snaha, s sedežem na naslovu prebivališča tretjega dolžnika. Dohodki prvega dolžnika so bili nedvomno vir preživljanja njegove družine in v kolikor so ti dohodki izpadli, je bila druga dolžnica s tem seznanjena. Zaposlenost druge dolžnice in upokojitev tretjega dolžnika nista bili ovira za sodelovanje družbenikov pri poslovanju družbe. Glede na to je zaključilo, da druga dolžnica in tretji dolžnik nista uspela izpodbiti zakonske domneve, da za obveznosti izbrisane družbe odgovarjata z vsem svojim premoženjem. Glede odločitve v 2. tč. izreka je navedlo, da iz pravnomočnega sklepa o dedovanju opr.št. D 458/2001 z dne 7.3.2002 izhaja, da so vse tam navedene dedinje po prvem dolžniku. Proti navedenemu sklepu sta N. V. smiselno zoper celotno odločitev, B. V. pa zoper odločitev v 1. točki izreka, po svojem pooblaščencu vložila pritožbo, predlagala ustavitev izvršbe in uveljavljala povrnitev stroškov postopka. V pritožbi opozarjata, da odločba Ustavnega sodišča z dne 9.10.2002 določa, da se odgovornost družbenikov ne nanaša na pasivne družbenike. Po sodni praksi Okrožnega sodišča v Kopru pa je aktivni družbenik samo direktor. Ni jasno, zakaj naslovno sodišče ne upošteva že izoblikovane prakse, saj s tem povzroča pravno negotovost, zlasti pri pritožnici N. V., ki naj bi skupaj s svojimi tremi mladoletnimi otroci odgovarjala kot dedinja. Napadeni sklep je sprejel navedbe upnika v odgovoru na ugovor, da je šlo za odnos oče, sin in snaha, ki so nedvomno vedeli za poslovanje družbe, ker so od nje živeli. To vsekakor ni res, saj je pritožnik B. V. prejemal pokojnino, N. V. pa je bila zaposlena drugje, pa tudi operirana in na porodniškem dopustu. Sicer pa gre dejansko za favoriziranje upnika, ker je sodišče samo opravilo poizvedbe, kdo so dediči po pok. D. V.. Izvršilni postopek ne teče po uradni dolžnosti, ampak na predlog upnika, slednji pa ni v tej smeri podal nobenih navedb. Sicer pa napadeni sklep napačno uporabi 1. odst. 208. čl. ZPP; dediči niso prevzeli postopka, ta sploh ni bil prekinjen na podlagi 2. odst. 205. čl. ZPP. Sicer pa dediči odgovarjajo do višine podedovanega premoženja, poslovni delež pa sploh ni spadal v zapuščino. Zaradi pravne negotovosti je pritožnik pooblaščenki predlagal poravnavo, vendar pa ta sploh ni odgovorila na predlog pritožnika. Pritožba B. V. je v celoti utemeljena, pritožba N. V. pa je delno utemeljena. Prvotni dolžnik v tej zadevi, družba V. d.o.o., je bil 14.9.2001 izbrisan iz sodnega registra na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 s sprem.), ker je bilo ugotovljeno, da nima premoženja. Ob njegovem izbrisu so bili po podatkih sodnega registra njegovi družbeniki D., N. in B. V.. Glede na določilo 4. odst. 27. čl. ZFPPod se šteje, da so podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), torej izjavo o prevzemu obveznosti za plačilo morebitnih prostalih obveznosti izbrisane družbe. Takšna "preostala obveznost" družbe je tudi terjatev, ki jo v tem postopku izterjuje upnik. Odgovornost družbenikov za obveznosti je solidarna, z vsem njihovim premoženjem (3. odst. 394. čl. ZGD v zvezi s 5. odst. 27. čl. ZFPPod). Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 9.10.2002, opr.št. U-I-135/00-77, med drugim razveljavilo 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, kolikor se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve navedene odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Takšne družbenike je poimenovalo kot neprave, pasivne družbenike. Pri nedelujočih družbah, kar so tudi družbe, ki nimajo premoženja, je temelj odgovornosti družbenikov vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Pri presoji tega kriterija pa je treba izhajati iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki oz. iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih, pri čemer je treba upoštevati zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje v njem; kakšna je bila stopnja njegove vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe; kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, itd. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da sta pritožnika imela možnost sodelovanja pri upravljanju družbe (lahko bi sklicala oz. zahtevala sklic skupščine), vendar pa je nista izkoristila, ter da sta bila seznanjena s poslovanjem družbe, zaradi česar je štelo, da nista bila pasivna družbenika izbrisane družbe v smislu zgoraj navedene ustavne odločbe; menilo je tudi, da zaposlenost družbenice N. V. oz. upokojitev družbenika B. V. nista predstavljala ovire za njuno sodelovanje pri poslovanju družbe. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča takšni zaključki niso v skladu z omenjeno ustavno odločbo, ker je treba skladno z njo ugotavljati dejanski vpliv družbenikov na poslovanje družbe (ki je v končni fazi privedlo do tega, da družba nima premoženja in da je zato prenehala obstajati zaradi izbrisa) in presojati njihova medsebojna razmerja, ki so sicer veljala v družbi; v zvezi s tem pa pritožnika tudi v pritožbi ponavljata, da nista bila seznanjena s poslovanjem družbe, ker je bila pritožnica zaposlena drugje, pritožnik pa upokojen, v ugovoru pa sta se ob tem sklicevala tudi na okoliščino, da je vse posle v družbi vodil prvi dolžnik, ki sploh ni pustil, da bi se onadva vmešavala v samo poslovanje, da je v celoti razpolagal s prihodki, plačeval stroške in razpolagal z dobičkom. Te trditve bi, v kolikor bi se izkazale za resnične (v tem smislu so bili predlagani dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo), omogočale zaključek, da pritožnika nista bila vključena v poslovanje in gospodarjenje družbe in da niti ni bil podan njun interes za sodelovanje v družbi. Te okoliščine bodo pomembne za presojo odgovornosti družbenikov B. V. in N. V., pri slednji pa bo treba upoštevati drugačen pristop, glede na njeno pravno nasledstvo po dolžniku D. V. (kateri pa naj bi potrditvah preostalih družbenikov bil aktivni družbenik). Ker je zaradi napačnega pravnega stališča ostalo dejansko stanje v nakazani smeri neraziskano, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep v 1. tč. razveljavilo (kolikor je bil zavrnjen ugovor obeh pritožnikov), ter zadevo v navedenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Neutemeljeno pa pritožnica N. V. zatrjuje, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o prekinitvi postopka, saj je iz spisa razvidno, da je bil ta zaradi smrti D. V. prekinjen s sklepom z dne 29.4.2003. Poziv dedinjam za prevzem prekinjenega postopka jim je sodišče poslalo skupaj s sklepom o prekinitvi postopka. Glede opozorila, da dediči odgovarjajo le do višine podedovanega premoženja pa pritožba niti ne pove, kakšna naj bi bila ta višina, poleg tega pa to niti ni okoliščina, ki bi vplivala na obveznost dediča, da prevzame postopek.