Jedro

Izguba celotnega ribiškega revirja presega krajevno običajno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 685,63 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 12.621,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede na to, da je bilo med strankama sporno kakšen status je imela sporna gramoznica, ali je šlo za odprti kop oziroma odlagališče komunalnih odpadkov, kot navaja toženka, ali za gramoznico oziroma biotop za naravno reprodukcijo v njej živečih avtohtonih rib, rakov, školjk in žab oziroma športno ribolovno vodo, ki jo naseljuje vodni živelj, kot to zatrjuje tožnica, je moralo sodišče odločiti o tem vprašanju. Nadalje je bilo sporno, ali je pri tem delnem zasutju gramoznice sploh nastala kakšna škoda in ali je tožnica upravičena, torej aktivno legitimirana to škodo uveljavljati. Na vsa ta vprašanja je sodišče prve stopnje odgovorilo pozitivno. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov glede gramoznice zaključilo, da je v času škodnega dogodka spornega zasutja Gramoznica imela status “odprte vode” - športne - ribolovne vode z naseljenostjo z vodnim življem, kot to izhaja iz RGN za obdobje 2006 do 2010. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bilo tožnici podeljeno izvajanje ribiškega upravljanja v L. ribiškem okolišu v koncesijski pogodbi, sicer sporna gramoznica ni zajeta, kar pomeni, da v zvezi s to gramoznico tožnici koncesija za upravljanje ni bila potrjena. Vendar pa je potrebno pri tem upoštevati določbe tretjega odstavka 70. člena ZSRib, kajti tudi še po uveljavitvi tega zakona je pritožnica ohranila uporabljanje gramoznice in sicer še vedno na podlagi predhodnega sporazuma iz leta 1980. Ker je v konkretnem primeru tožnica izvajalec ribiškega upravljanja na sporni gramoznici in sicer na podlagi sporazuma v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZSRib, je tako tožnica upravičena terjati odškodnino za škodo, ki je nastala z gradnjo avtoceste na gramoznici in je tako njena aktivna legitimacija podana. Nato je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je delno zasula to ribolovno območje povzročitelj škode. Gramoznica je bila do polovice zasuta, po oceni sodišča ta celotna škoda zato presega običajne meje glede na dejstvo, da je tožnica z ravnanjem toženke v celoti in trajno izgubila cel ribolovni revir, zato je ob uporabi tretjega odstavka 133. člena OZ zaključilo, da škoda, ki nastane pri upravljanju splošne koristi in dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, sicer ne izvira iz protipravnega ravnanja. Le obstoj škode, ki presega običajne meje je protipraven. Po oceni sodišča je ključna okoliščina, ki kaže na to, da nastala škoda presega običajne meje dejstvo, da ni prišlo samo do pogina rib, ampak do trajne izgube ribolovnega revirja, zato je uporabilo tretji odstavek 133. člena OZ in je štelo, da je nastala škoda sicer pri opravljanju splošne koristi in dejavnosti, za katero je sicer dal dovoljenje pristojni organ, vendar je mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Višino škode je sodišče ocenilo na podlagi mnenja izvedenca, priznalo pa je tudi ostalo škodo, katere povrnitev je predpisana v 59. členu ZSRib. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, podaja pritožbene razloge iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožeča stranka namreč ni dobila koncesije za upravljanje s to gramoznico, saj to ne izhaja iz koncesijske pogodbe z dne 18. 12. 2008, ker slednja ne obsega te gramoznice, zato upravičenja do upravljanja gramoznice tožeča stranka nima več, zato je prenehala tudi njena aktivna legitimacija na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSRib. Zaključek sodišča, da podlago za ribiško upravljanje gramoznice predstavlja Sporazum z dne 29. 9. 1980 je v nasprotju s členom 70.3 ZSRib. Ker tožeča stranka tako ni imela sklenjene koncesijske pogodbe, tudi ni imela prenosa pooblastila za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Sodišče je prezrlo izpovedbo priče A. S., da gramoznica ni bila predmet koncesijske pogodbe, ker se z njo ne da gospodariti, o možnosti za gospodarjenje z gramoznico je izpovedal tudi S. H. Sodišče je zato zmotno uporabilo člene 28, 58 in 70 ZSRib, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ribiškim upravljanjem gramoznice, ugotovitve in zaključki sodišča pa so v nasprotju s koncesijsko pogodbo z dne 18. 12. 2008 ter izpovedbami prič A. S. in S. H. Nadalje je mnenja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil že pred interventnim odlovom v gramoznico narinjen material iz brežin gramoznice. Pri tem se je nepravilno oprlo na izpovedbo M. P. Sodišče je obseg škode ugotavljalo na podlagi zastarelega odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah, ki je bil razveljavljen s Pravilnikom o odškodninskem ceniku za povračilo škode na ribah, to je na podlagi Pravilnika iz leta 2008. Sodišče bi se zato moralo opreti na ta cenik, sodba zato nima razlogov o tem, zakaj je škoda odmerjena po veljavnem ceniku in ni odmerjena po cenah na dan izdaje sodbe. Sodišče je prekoračilo zahtevek, da ima tožeča stranka pravico tudi do odškodnine za škodo na ribolovni vodi. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da znesek škode, ki je nastala tožeči stranki znaša 2.640,00 EUR, kar je povzelo po izvedenskem mnenju ZRS. Izvedenec je namreč oprl količnik škode na količnik, ki ga Pravilnik iz leta 2008 ne pozna. Sodišče ne bi smelo priznati tudi škodo na rakih, saj tožeča stranka na podlagi ZSRib ni aktivno legitimirana za tako škodo. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo višino škode, ker je nekritično povzelo izvedensko mnenje ZRS, ki pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. V izvedenskem mnenju je škoda izračunana v nasprotju z določbami ZSRib in Pravilnikom iz leta 2008, saj izvedensko mnenje temelji na odškodninskem ceniku iz leta 1980. Tožeča stranka bi bila skladno s četrtim odstavkom 20. člena ZSRib dolžna evidentirati poginjene ribe, vendar tega ni storila zato v predmetnem postopku, ni na voljo dovolj prepričljivih dokazov o škodi. Izvedensko mnenje tako temelji na ocenah podatkov o obsegu ribjega življa pred posegom. Nadalje je tožena stranka podala navedbe in predložila listine, ki so izkazovale, da je bila gramoznica odlagališče odpadkov, zaradi česar pa gramoznica ni bila primerljiva z ostalimi vodami in tudi zato dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. ZRS na enem mestu ugotavlja, da deleža uničenih rib ni mogoče ugotoviti, na drugem mestu pa napravi izračun škode za celotno ocenjeno populacijo. Sodišče ne bi smelo prisoditi znesek 2.219,00 EUR iz naslova stroškov za storitve družbe I. d.o.o. Sodišče je tožeči stranki škodo prisodilo dvakrat. Škodo je prisodilo kot škodo na uničenih ribah v višini 2.641,00 EUR, nato pa isto škodo še enkrat v v okviru škode na ribolovni vodi po odškodninskem ceniku iz leta 1980, ki se naj bi po stališču sodišča prisojala v primeru popolnega uničenja vodnega življa. Tožena stranka pa ne more biti upravičena do povračila škode na ribah in še na uničenju vodnega življa. Tožeča stranka je nadalje še mnenja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj je prišlo do škode pri upravljanju splošno koristne dejavnosti. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj po njenem mnenju gramoznica ni več sposobna za življenje rib. Iz sodbe izhaja, da je bila gramoznica zasuta le do polovice, kar že po naravi stvari omogoča življenje rib. V vsakem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do povračila tistega dela škode, ki presega običajno mejo, ne pa do celotne škode. Sodišče ni navedlo razlogov na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali znesek 12.621,01 EUR predstavlja le tak del škode, ki predstavlja krajevno običajno mejo. Predlaga spremembo in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine po določbi 70. člena ZSRib. Glede na sporazum o dodelitvi ribiškega okoliša št. … z dne 29. 9. 1980 je gramoznica P. - T. bila del L. ribiškega okoliša v upravljanju tožeče stranke. Prav tako tolmačenje tožene stranke, da tožeči stranki skladno z ZVO-1 naj ne bi pripadala odškodnina, češ, ker so ribe del javnega dobra, je povsem neutemeljeno. Sam zakon - ZSRib določa odškodnine ribiškim družinam, v primeru protipravnega poginitja rib oziroma življa v vodah, ki so v njihovem upravljanju. Tako je kot ena izmed postavk škode in podlaga za odškodnino prav vrednost poginulih rib po odškodninskem ceniku in ZSRib. Tožena stranka je izkazala upravljanje s sporno gramoznico, predložila je tudi ribiško gojitvene načrte od leta 2006 do 2010, ki zajemajo tudi sporno gramoznico. Priči S. H. in A. S. nista izpovedali, da tožeča stranka ni izvajala aktivnosti, ki jih nalaga koncesijska pogodba, temveč sta jasno izpovedali, da je sporna gramoznica vseskozi v upravljanju vse od leta 1967 dalje, da se je v gramoznico vlagalo vse do leta 2007, to je do škodnega dogodka. Da se pa po škodnem dogodku ni moglo več nič storiti za ponovno vzpostavitev vodnega biotopa, pa tudi za vzpostavitev prvotnega stanja, kar pa je sicer glede na večinsko zmanjšanje gramoznice tako ali tako nemogoče. Ta ribiška družina je torej izgubila trajno en revir. Priča M. P. je povsem jasno izpovedala, da se narinjen gradbeni material jasno vidi na fotografijah in da je gradbeni material segal že do vode in je segal že celo v vodo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo odškodninski cenik iz leta 1980. Ta cenik je določal tudi način povrnitve škode zaradi popolnega ali delnega pogina vodnega življa in s tem popolnega ali delnega uničenja prehrambene verige, kar cenik imenuje škoda na ribolovni vodi. Sodišče tako ni prekoračilo tožbeni zahtevek, škodo je prisodilo skladno s podanim izvedenskim mnenjem in skladno s cenikom iz leta 1980, po obrazloženih postavkah, ki jih je moč preizkusiti in so pritožbeno navedene neutemeljene. Obenem navaja, da je bila gramoznica zasuta, vodno življe je poginilo, bilo je zasuto, po dnu gramoznice med muljem in narinjenih materialom. Z odlovom pa tožeča stranka ni mogla odpraviti škode. Nadalje je mnenja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izkazala statusa gramoznica kot odprte vode oziroma športne ribolovne vode. Iz ribiškega katastra je tožeča stranka pridobila ribiško gojitveni načrt, potrjen z odločbo U. L. iz katerega je jasno razvidno, da je bila gramoznica naseljena z ribami oziroma vodnim življem. U. L.je 30. 5. 2006, potrdila ribiško gojitveni načrt in podala, da gre za gramoznico P.- T., številka revirja 67 in da jo naseljuje vodno življe, kot so krapi, linj, koreselj, ščuka, ostriž, smuč, rdečerepka, rdečeoka, som, psudorazbora, androga, žabe in drugo. Tudi stroški za angažiranje I. d.o.o. so vtoževani kot stroški v skladu z ZSRib. Sodišče tudi ni dvakrat prisodilo odškodnine, temveč jo je dosodilo na način, kot je določen za izračun odškodnine po veljavnem odškodninskem ceniku, kot je sodišče jasno argumentiralo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožene stranke sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka dejansko ponavlja vse ugovorne in odgovorne navedbe, katere je podajala tekom postopka na prvi stopnji in na katere je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravno, adekvatno in materialnopravno pravilno odgovorilo. Sodišče druge stopnje se zato v celoti pridružuje ugotovljenemu dejanskemu stanju s strani sodišča prve stopnje in meni, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na vsa sporna vprašanja, za katera je ugotovilo, da obstajajo med pravdnima strankama in sicer kakšen status je imela sporna gramoznica, ali je bila tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe oziroma, da je prejemnica odškodnine, ter kakšna škoda in v kakšni višini je nastala na spornem ribogojnem okolišu. 6. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker ni imela sklenjene koncesije za ta revir - to gramoznico po koncesijski pogodbi z dne 18. 12. 2008, zaradi česar naj bi tožeča stranka izgubila upravičenje do upravljanja na podlagi predhodne ureditve člena 70.3 ZSRib. Le-ta je sicer pridobila koncesijo, vendar pa ne obsega gramoznice. Pravice do upravljanja torej ne bi imela več in zato je prenehala njena aktivna legitimacija na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSRib. Pritožbene navedbe pa niso utemeljene in je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je sporna gramoznica že s Sporazumom iz dne 29. 9. 1980 spadala v L. ribolovni okoliš in je bila s tem sporazum izročena tožnici v upravljanje za nedoločen čas in brez odškodnine. Kasneje je tožnica z RS sklenila koncesijsko pogodbo št... z dne 18. 12. 2008, s katero je bilo tožnici podeljeno izvajanje ribiškega upravljanja v L. V tej koncesijski pogodbi sporna gramoznica ni zajeta, kar pomeni, da v zvezi s to gramoznico tožnici koncesija za upravljanje ni bila podeljena. Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kljub temu tožnica bila upravljalec te gramoznice, saj v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZSRib, do sklenitve koncesijskih pogodb, ribiško upravljanje v obstoječih ribiških okoliših izvajajo dosedanje ribiške družine. To pomeni, da je tožnica kljub temu, da za sporno gramoznico ni pridobila oziroma sklenila koncesijske pogodbe na podlagi navedenega določila, je tudi še po uveljavitvi ZSRib ohranila upravljanje z gramoznico in sicer še vedno na podlagi predhodnega sporazuma iz leta 1980, torej tudi v času škodnega dogodka. Kot upravljalec gramoznice pa je tožnica v skladu z 58. člena ZSRib upravičena do odškodnine za škodo na ribah, povzročeno zaradi zastrupljanja, onesnaževanja oziroma čezmernega obremenjevanja voda in nezakonitega poseganja v vode. Ker je v konkretnem primeru tožnica izvajalec ribiškega upravljanja na sporni gramoznici in sicer na podlagi Sporazuma, v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZSRib, je tako tožnica upravičena terjati odškodnino za škodo, ki je nastala z gradnjo avtoceste na gramoznici in je tako njena aktivna legitimacija podana. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da zato, ker gramoznica ni predmet koncesijske pogodbe, tožnica ni več upravičena odpraviti morebitne škode in jo tudi terjati, kajti tožnica je namreč izvajalec ribiškega upravljanja na tej gramoznici na podlagi sporazuma v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZSRib. Kljub temu, da tožnica koncesijske pogodbe za sporno gramoznico še ni sklenila, ne glede na to, da je za druge revirje, ki spadajo v L. ribolovni okolišč pa le-te sklenila, pa za to gramoznico še vedno velja predhodno obdobje, opredeljeno po tretjem odstavku 70. člena ZSRib. Drugačno razlaganje pravnih pravil v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke, ki jo ponuja tožena stranka v obrazložitvi pritožbe glede neobstoja aktivne legitimacije, se tako izkaže za materialnopravno napačno. V tej zvezi, takšno ugotovitev ne more spremeniti razlaganje tožene stranke glede izpovedi prič A. S. in S. H., ker se te izpovedbe nanašajo na stanje po posegih v omenjeno gramoznico. Iz izpoved teh prič pa izhaja, da so še celo v letu 2007, s strani ribiške družine vlagali ribe v to gramoznico. Gramoznica je šele po posegih tožene stranke postala premajhna za aktivno ribiško upravljanje, kot to izhaja tudi iz mnenja Z. Slovenije, medtem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja ugotovilo, da pa je v času posega bila gramoznica naseljena s številnim in pisanim ribjim in drugim vodnim življem.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, da je prišlo do številnega pogina ribjega življa že pred intervencijskim odlovom v gramoznici. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica dne 7. 7. 2007 in dne 8. 7. 2007 v takšni gramoznici, kamor je bilo nametano drevje in vejevje ter porinjen material z brežin in do roba zasuta podlaga za cesto, izvedlo intervencijski odlov, vendar pa odlov ni bil uspešen iz več razlogov in sicer zaradi velike globine meljskega substrata - mulja, gostote podvodne vegetacije in podrtega drevja. Priča M. P. je izpovedala, da zaradi v vodi posekanega drevja, izlova ne moreš narediti, ker se ribe skrijejo med veje, izlova ni mogoče opraviti, niti z mrežo, niti z električnim izlovom. Sodišče je na podlagi izpovedi priče ugotovilo, da je tudi narinjen material iz same brežine gramoznice oviral izlov. To izpoved priče pa potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca Zavoda za ribištvo Slovenije iz katerega izhaja, da je podiranje dreves, ropotanje gradbene mehanizacije, prenašanje tresljajev na območje vodnega telesa in sprememba osvetljenosti vode povzročilo panično obnašanje rib v območju zasipavanja gramoznice tako, da je del rib, ki so se skrile v skrivališče, pod kamne, korenine ali rastline, nasuti material pokopal. 8. Neutemeljena so tudi pravna naziranja tožene stranke v pritožbi, glede ugotovitve obsega škode. Po mnenju tožene stranke se sodišče pri odločanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ne bi smelo opreti na določila zastarelega odškodninskega cenika o povračilo škode na ribah in sicer na odškodninski cenik iz leta 1980, moralo pa bi se opreti na pravilnik iz leta 2008, da bi s tem bilo zagotovljeno sojenje po cenah na dan izdaje sodbe. Sodišče je glede obsega oziroma višine škode svojo odločitev oprlo na ZSRib, ki predstavlja specialnejši predpis in v 59. členu določa, da se višina odškodnine določi ob upoštevanju načela povrnitve stroškov in zmanjšanje prihodkov, ki vključujejo najmanj vrednost poginulih rib po odškodninskem ceniku, stroške za rast ribiškega upravljanja, stroške strokovne organizacije in izvedencev v zvezi s sanacijo in izračunom odškodnine, stroške za poribljavanje, stroške za vzpostavitev prvotnega stanja voda in stroške za spremembo ribogojitvenega načrta in programa. Podrobnejše pa višino povrnitve škode določa odškodninski cenik za povračilo škode in sicer v konkretnem primeru Odškodninski cenik, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka in sicer Odškodninski cenik (SRS št. 17/1980, ki je veljal v času škodnega dogodka). Ta cenik določa odškodnino, ki se plača za škodo povzročene na ribah ter tudi za škodo na ribolovni vodi. V drugem odstavku 2. člena določa, da se odškodnina plača za vsako ujeto, odvzeto ali uničeno ribo, školjko, raka oziroma žabo in sicer, da se odškodnina izračuna po vrednosti živih primerkov tako, da se tržna cena za kilogram šaranke pomnoži z v drugem odstavku 2. člena določenim količnikom. V kolikor pa so ti organizmi bili uničeni ali odvzeti v času lovo pusta pa se odškodnina računa po drugem odstavku 2. člena in se pomnoži s faktorjem 2, ker se ogrožata vzreja in vrsta. Ta cenik določa tudi način povrnitve škode zaradi popolnega ali delnega pogina vodnega življa in s tem popolnega ali delnega uničenja prehrambene verige, kar cenik imenuje škoda na ribolovni vodi. Ta škoda pa se izračuna na podlagi kriterijev površine uničenega vodotoka, naseljenosti rib po vrstah v kg na enoto površine, povečano za količnik 2,4 (izpad naseljenosti rib triletnega prirastka) ter tržna cena uničenih rib. Sodišče je višino škode ugotavljalo s pomočjo izvedenca ribiške stroke, katerega v celoti sodišče sprejelo in je sodišče tudi adekvatno odgovorilo na vse ugovorne navedbe v zvezi z mnenjem tega izvedenca. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da dejansko škoda na ribah, torej škoda zaradi dejansko uničenih rib, zaradi zasutja gramoznice znaša 2.600,00 EUR. Pri tem je glede na uničenost vodnega življa v gramoznici, izvedenec povzel za osnovo za izračun škode, primerljive podatke iz P.. O konkretnih količinah rib za gramoznico bi lahko govorili le, če bi v okviru državnega prostorskega načrta bila izvedena inventarizacija rib te gramoznice, kot je to bilo navedeno v smernicah ZRS, vendar to ni bilo narejeno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni opravil pravilne primerjalne metode gramoznice, torej je bila primerljiva z ostalimi vodami. Tudi iz samega sporazuma je razvidno, da gre za upravljanje z L. ribiškimi okolišem, med katerimi spada tudi gramoznica pod št. ..., to je gramoznice v P. T. Torej gre za ribiški okoliš, ki je obstajal že tedaj in so v tej zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da gramoznica predstavlja zgolj ribnik in odlagališče odpadkov, zaradi česar ni primerljiva z ostalimi vodami in tako dejansko stanje naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Iz navedenega sporazuma namreč izhaja, da je bila v sporazumu v letu 1980 podeljena koncesija večjemu številu na ostalih vodah, ki so spadale v L. ribolovni okoliš. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s statusom sporne gramoznice in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici uspelo dokazati, da je imela status športno-ribolovne vode, ki jo naseljuje vodni živelj oziroma biotop z naravno reprodukcijo v njej živečih avtohtonih rib, rakov, školjk, žab in ni šlo za odprti kop oziroma odlagališče komunalnih odpadkov. Tudi iz ribiško gojitvenega načrta tožnice za obdobje od leta 2006 do 2010, ki je ga je potrdila tudi UE L. je razvidno, da je bila sporna gramoznica uvrščena med športno-ribolovne vode (revirje) s številko ... in obsegom 0,20 ha, v katerem so se nahajali krapi, linj, koreselj, srebrni koreselj, ščuka, ostriž, smuč, rdečerepka, rdečeoka, sončni ostriž, som, psudorazbora, androga in žabe. Tudi iz dopisa ZRS z dne 21. 3. 2013 izhaja, da je bila gramoznica sestavni del L. ribiškega okoliša. 9. Glede same višine škode, pa se je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v okviru tožbenega zahtevka tožeče stranke na mnenje izvedenca ZRS, ob hkratni uporabi odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah ter na podlagi prej omenjenega ZSRib, ki v 59. členu določa kriterije oziroma parametre za določitev odškodnine. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da dejanska škoda na ribah, torej škoda zaradi dejansko uničenih rib zaradi zasutja gramoznice znaša 2.600,00 EUR. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je mnenje izdelal na podlagi odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah iz leta 1980, vendar je pri svoji izdelavi uporabil tržne cene na dan izdelave mnenja, ki so izraženi v evrih. Cenitev je bila opravljena tako po kriterijih iz pravilnika, vendar po tržnih cenah z dne 27. 9. 2013, medtem, ko je sodba bila izdana 8. 1. 2014 tako, da tožena stranka ni dokazala, da sodišče ni sodilo po cenah na dan sojenja in je tako spoštovalo sodišče prve stopnje določbe drugega odstavka 168. člena OZ. Zakon o sladkovodnem ribištvu ureja sladkovodno ribištvo kot upravljanje ribolovnih virov v celinskih vodah, ribolovni viri pa so vodni organizmi - prosto živeče ribe in druge vodne živali, ki so predmet upravljanja ribolovnih virov. Torej so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče ne bi smelo pri ocenjevanju škode na ribah, upoštevati škodo na rakih. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, kot to izhaja iz obrazložitve, da so v sporni gramoznici živeli vodni organizmi, to so prosto živeče ribe in druge vodne živali, katere je tudi v obrazložitvi navedlo in opisalo. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je prisodilo v skladu z 59. členom ZSRib stroške strokovne organizacije in izvedencev v zvezi s sanacijo in izračunom odškodnine, ki jo predstavlja račun podjetja I. d.o.o. Sodišče je v zadnjem odstavku na 15. strani sodbe tudi pojasnilo zakaj je ta strošek tudi upoštevalo kot dokazan v smislu pravočasnosti oziroma nepravočasnosti navedb posameznih strank. Zato je strošek za izvedensko mnenje I. d.o.o. v višini 2.219,41 EUR odmerjen skladno s 3. alinejo 59. člena ZSRib in je postavka vključena v višino odškodnine, do katere je tožnica upravičena. Sodišče tudi ni odmerilo dvakratne odškodnine, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da takšno zasutje oziroma takšne posledice niso primerljive z enkratnim poginom rib, kjer ribe naprimer poginejo zaradi zastrupitve z amonijakom, ali pa zaradi pomanjkanja kisika, njihov habitat pa v vseh ostalih lastnostih ostane nespremenjen. V takšnem primeru, ki ni enak zasutju, bi namreč bilo mogoče čez določen čas spet naseliti ribe. V konkretnem primeru pa gre za trajno izgubo večjega dela habitata, saj je obstoječi ostanek gramoznice premajhen za nadaljnje aktivno ribiško upravljanje tako, da je ribiška družina trajno izgubila en ribolovni revir. Vzpostavitev v prvotno stanje ni možna. Takšna škoda pa po oceni sodišča predstavlja škodo na ribolovni vodi, ki se na podlagi četrtega člena cenika izračunava na podlagi prej obrazloženih elementov. Glede na te elemente je sodišče po kriteriju B ocenilo, da znaša škoda zaradi delnega uničenja ribolovne vode, ki pa predstavlja izgubo celotnega revirja, ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno 2.640,40 EUR (kar predstavlja že izračunana vrednost poginulih rib po odškodninskem ceniku) x 3, to je zaradi izpada naseljenosti rib, 3-letnega prirasta v skupnem znesku 7.801,20 EUR. Sodišče je tako pravilno izračunalo skupno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka, saj je skladna z njenimi tožbenimi navedbami, ki zahteva celo prisojo višje denarne odškodnine in po presoji sodišča tako skupna škoda, ki je nastala zaradi delnega zasutja znaša 12.621,01 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je na večih mestih sodbe tudi pravilno in natančno obrazložilo, zakaj je potrebno upoštevati določbo 3. člena 133. člena OZ o odgovornosti za škodo pri upravljanju splošne koristne dejavnosti, ki določa, da je pri taki dejavnosti mogoče zahtevati le povračilo tiste škode, ki presega običajne meje. Po 69. členu ZSRib se višina odškodnine določi ob upoštevanju načela povrnitve stroškov in zmanjšanje prihodkov, ki vključuje najmanj tiste kriterije, ki so nadalje navedeni. Sodišče pri ugotavljanju tega pravnega standarda ni sledilo samo vrednosti poginulih rib po odškodninskem ceniku, temveč je zaključilo, da v konkretnem primeru ni prišlo samo do pogina rib, ampak do trajne izgube ribolovnega revirja. Tožnica je trajno izgubila en ribolovni revir in to je ključna okoliščina, ki kaže na to, da nastala škoda presega običajne mere, ker pa ni prišlo samo do poginja rib, ampak do trajnega izgubo ribolovnega revirja, celotna škoda katero je sodišče prve stopnje opredelilo, presega običajne meje glede dejstva, da je tožnica z ravnanjem toženke v celoti in trajno izgubila en ribolovni revir in da vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Tudi v tem delu je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je uporabo zanj tudi pravilno obrazložilo. Glede na obrazloženo sodišče tudi ni prisodilo celotne škode, temveč le tisto, katero je ugotovilo in katera po njegovem mnenju presega običajno mejo, glede na izgubo celotnega revirja.

Glede na obrazloženo se izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Ker je tožeča stranka podala argumentiran in obširen odgovor na pritožbo, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožeča stranka je priglasila svoje pritožbene stroške odgovor na pritožbo v znesku 545,60 EUR (Odvetniška tarifa 3210), poštne storitve po tar. št. 6000 v znesku 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 685,63 EUR. Te pritožbene stroške ji je tožena stranka dolžna plačati po preteku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.