Jedro

Neopravljenih 120 ur dela v splošno korist je tako le posledica obsojenčevih lastnih odločitev in zadanih prioritet, da odide na delo v tujino in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog, navljub dejstvu, da je bil večkrat opozorjen o posledicah nepravočasno opravljenega dela.

Izrek

I. Pritožba obsojenega J.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se predlogu obsojenega J.K. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ne ugodi, ter da se obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 736/2017 z dne 5. 4. 2017 izrečena kazen sedem mesecev zapora, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 120 ur, kar predstavlja dva meseca zapora.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec brez navedbe izpodbojnih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in mu kazen omili oziroma odpusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi navaja, da svoje ravnanje obžaluje in se ga sramuje, vendar pri njem ne gre za izmikanje odgovornosti pri delu, saj je splet okoliščin nanesel, da preostanka 120 ur dela v splošno korist ni opravil. Ker je brez staršev in sorodnikov, je že leta prisiljen skrbeti zase, v težnji po boljšem življenju pa se je uspel zaposliti v N., kjer ima redno in dobro zaposlitev, ki je ne želi izgubiti. Delodajalec ga potrebuje pri delu, zato se nikakor ne bi mogel dogovoriti za dvomesečno prekinitev dela, ki ga je šele začel opravljati.

5. S povzetimi navedbami obsojenec ne more omajati podrobnih in argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da je po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika razlog za izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela med drugim tudi, če obsojenec deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, nadalje pa še, da pri obsojencu ni zaslediti objektivnih okoliščin za nepravočasno opravo dela v splošno korist (na katere torej obsojenec ne bi imel vpliva). Tako je pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je obsojeni J.K. k delu sicer pristopil, ga opravljal in vsega skupaj opravil 300 ur dela v splošno korist, vendar pa pri tem ni pokazal potrebne skrbnosti. Delo je namreč pričel opravljati šele več kot pol leta po datumu, ki je bil dogovorjen za začetek opravljanja dela, nato pa si svojih obveznosti, kljub védenju in opozorilom o posledicah neoprave dela v določenem roku, ni organiziral tako, da bi delo lahko pravočasno opravil v celoti. Neopravljenih 120 ur dela v splošno korist je tako le posledica obsojenčevih lastnih odločitev in zadanih prioritet, da odide na delo v tujino in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog, navljub dejstvu, da je bil večkrat opozorjen o posledicah nepravočasno opravljenega dela. Poleg tega ne gre prezreti, da je bil obsojencu rok za opravo dela, kljub zakonsko določenem roku dveh let, že podaljšan do 25. 8. 2019 (torej za več kot dva meseca), a ga vseeno ni opravil v celoti. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da okoliščina, kdaj bo obsojenec nastopil in opravljal delo v splošno korist, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi obsojenec eventualno imel čas, da bi vendarle opravil delo v splošno korist, saj bi vsi obsojenčevi interesi morali biti podrejeni ravno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi.

6. V luči presoje zaključkov sodišča prve stopnje, pa se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe, da si je obsojenec uredil življenje, se zaposlil, ter da utegne prestajanje kazni zapora zanj imeti negativne učinke. Obsojenčeva sprememba načina življenja je sicer vsekakor vzpodbudna okoliščina, a vendar je izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela le posledica, na katero bi obsojenec moral misliti tedaj, ko je namesto opravljanju dela v splošno korist dal prednost lastnim interesom in odšel na delo v tujino. Glede obsojenčeve prošnje za omilitev kazni oziroma njen odpust pa je dodati zgolj, da slednja ni predmet tega pritožbenega postopka, zato je vsakršna obrazložitev v tej smeri, odveč.

7. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)).

8. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe obsojenca, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.