Jedro

Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je pravilna odločitev, da se mladoletni otrok z začasno odločbo odvzame staršem in se namesti v krizni center. Namen tega ukrepa je v zagotovitvi pogojev za zdravo rast in razvoj otroka ter mu omogočiti varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) A. je bilo odločeno, da se mladoletni B.B., rojen ... 2014, odvzame materi C.C. in očetu Č.Č., torej tožnikoma, in se namesti v Krizni center za otroke (točka 1 izreka). V nadaljnjih točkah izreka te odločbe je navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 2 izreka), da ta odločba velja do izdaje končne odločbe o glavni stvari (točka 3 izreka) in da v postopku niso nastali stroški postopka (točka 4 izreka). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 10.b in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi z 221. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da se pri CSD A. vodi postopek posebnega varstva otrok in mladostnikov - odvzem otroka za mladoletnega B.B., ta postopek je bil uveden po zaključenem postopku posebnega varstva otrok in mladostnikov, v katerem je bila ugotovljena visoka stopnja ogroženosti otroka. Rizični dejavniki, ki so bili ugotovljeni v tem postopku in v oceni ogroženosti otroka z dne 12. 9. 2016, se niso zmanjšali, ampak so se dodatno povišali, saj se je družina v celoti izolirala, starši se niso odzivali na vabila in niso bili pripravljeni na sodelovanje oziroma ravnanje, ki bi te rizične dejavnike zmanjšalo, kar jim je posredoval center. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre v primeru mladoletnega B.B. za neustrezno ravnanje staršev, ki ne zadovoljujejo njegovih telesnih, psihičnih, čustvenih in razvojnih potreb oziroma jih ne zadovoljujejo na ustrezen način, prav tako starši z otrokom ne ravnajo ustrezno in mu s tem povzročajo škodo. CSD A. je kot podlago za odločitev štel v nadaljevanju navedene okoliščine. Mladoletni B.B. je pogosto prisoten in izpostavljen konfliktom med C.C. in sosedi ter konfliktom med tožnikoma, ob tem pa velikokrat intervenira policija. Zoper starša je bila 31. 1. 2017 podana kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo v Celju zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjenega na škodo mladoletnih otrok, poleg sina B.B. tudi tožničine hčere. Nadalje izhaja iz poročila Dispanzerja za otroke in mladostnike v zvezi z zdravstvenim stanjem mld. B.B., da so zdravstveni delavci ob pregledu 6. 6. 2017 ugotavljali zaostanek v govornem razvoju in hiperaktivnost, pri čemer je bilo stališče staršev, da to ni nič posebnega, izražali pa so nezadovoljstvo zaradi nenehnih pritiskov centra. Že v posvetovalnici oktobra 2015 je bil ugotovljen zaostanek mld. B.B. v motoričnem razvoju, zaradi česar je bil naročen na kontrolo dne 30. 3. 2016, vendar ga starši niso pripeljali na pregled. Center je dne 3. 8. 2017 prejel obvestilo Kriznega centra za mlade D., iz katerega je izhajalo, da so dne 2. 8. 2017 prejeli klic B.B., ki je izražala stisko in navajala, da naj bi jo mladoletna hči tepla. Nadalje je bilo dne 8. 8. 2017 ugotovljeno, da je mati mladoletnega B.B. v bolnišnici, zato je center na domačem naslovu preveril, kako je poskrbljeno za mladoletnika. Njegov oče delavcev centra ni spustil v stanovanje in ni želel pokazati bivanjskih razmer, povedal pa je, da so brez pohištva in so stvari še po vrečkah, saj C.C. ne ve, kam se bo selila. Povedal je še, da sam z C.C. ne more živeti skupaj, pojasnil pa je tudi, da je v kuhinji posoda na tleh in v vrečkah, vendar to ni težava, da on ne bi skuhal. Delavki sta tudi zaznali, da si mladoletni B.B. v usta tišči pleničko in jo grize, ob tem pa spušča različne glasove. Na njune spodbude se ni odzval. Stanovanje je bilo po videnem neurejeno, razmetano. Po tleh je bilo polno vrečk, v katerih so bile različne stvari, nekatere stvari pa so bile tudi ob vrečkah.

3. Na podlagi navedenih dejstev je bilo ugotovljeno, da starši mladoletnega B.B. zanemarjajo skrb za zdravje otroka. Ne upoštevajo navodil zdravnika glede skrbi za zdravje otroka in otroku ne zagotavljajo ustreznih pregledov, na katere jih je napotil otrokov osebni zdravnik na podlagi ocene otrokovega psihofizičnega razvoja. Neodzivnost staršev in njihovo nesodelovanje v postopkih, ki jih center vodi zaradi ugotavljanja ogroženosti otroka in zaščite njegovih pravic in koristi, ter zavračanje ponujene pomoči, dokazuje, da starši zanemarjajo skrb za otroka in opuščajo dolžno ravnanje, ki izhaja iz definicije roditeljskih pravic in dolžnosti po zakonu. O tem bo v nadaljevanju postopka oceno podala tudi strokovna komisija in izvedenka, ki sta bila že imenovana. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe center ugotavlja, da je mati odsotna in da za otroka skrbi njegov oče, ki pa s svojimi ravnanji ne izkazuje, da zagotavlja ustrezno varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnika. Na podlagi navedenega je center dolžan izvesti ukrep odvzema mld. B.B. še pred zaključkom postopka posebnega varstva otrok in mladostnikov - odvzem otroka ter tako zaščititi otrokove pravice in koristi.

4. CSD A. je tako na podlagi navedenih podatkov, s katerimi v zadevi razpolaga, ocenil, da je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja zaradi takojšnje zaščite mladoletnega otroka in je zato na podlagi 120. člena ZZZDR odločil, da se mladoletni B.B. odvzame staršem ter se namesti v Krizni center za otroke. Razlog za takšno odločitev je torej v tem, da otrok v domačem okolju nima pogojev za zdravo rast in razvoj, nujno pa mu je potrebno nuditi varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

5. Glede odločitve, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, je v izpodbijani odločbi navedena pravna podlaga, drugi odstavek 236. člena ZUP, ki omogoča, da se odločba, zoper katero še teče pritožbeni rok, izvrši, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. V konkretnem primeru gre za mladoletnega otroka, ki po samem zakonu potrebuje varstvo, ki naj bi mu ga zagotovila država, saj je naloga države, da mladoletne otroke zaščiti in ukrene za njih vse, kar je potrebno. Nepopravljiva škoda v konkretnem primeru ni materialna škoda, ampak dodatna škoda, ki bi jo B.B. utrpel v svojem psihofizičnem razvoju, kar je navedenemu centru narekovalo odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

6. Tožnika sta zoper navedeno odločbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski upravni organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo, prav tako je zavrnilo njun predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugostopenjski upravni organ se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, pri tem pa ni ugotovil kršitev določb upravnega postopka pri odločanju na prvi stopnji.

7. Tožnika v vloženi tožbi navajata, da so delavci CSD A. in drugi vpleteni v postopek v mnogih delih delovali zgrešeno in prikrojeno. Mnoge trditve v izpodbijani odločbi so lažnive, neresnične, zgrešene in zmotne, kar je bila podlaga za neupravičen odvzem sina, pri tem pa upravni organ ni upošteval tožničinih zagovorov in predočenj. V izpodbijani odločbi so navedene neresnične navedbe ter v enem delu izmišljene in zmanipulirane tožničine besede. Drugostopenjski organ je vzel „živo za gotovo“ navedbe CSD A., vendar je resnica večplastna. CSD A. trdi nekaj, kar sinov pediater nikdar ni izrekel ali potrdil, in sicer, da se je sinu povzročala nepopravljiva škoda in da je bil deležen zanemarjanja v starševski oskrbi. V dopolnitvi tožbe je tožnica ponovila zatrjevanja iz tožbe, da je v izpodbijanih odločbah veliko zmotnih in pomanjkljivih ter prirejenih in neresničnih podatkov. Tožnica je priložila listine in USB ključek, s pregledom katerih bo sodišče dobilo celovitejši vpogled v dejansko stanje. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt v celoti odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. V odgovoru na tožbo se zavzema za njeno zavrnitev.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

11. Izpodbijana prvostopenjska odločba je začasna odločba CSD A., izdana na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP ter 119. in 120. člena ZZZDR, s katerima je bil mladoletni B.B. odvzet staršem in nameščen v krizni center.

12. CSD je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). CSD sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka (drugi odstavek 120. člena ZZZDR). CSD spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR (tretji odstavek 120. člena ZZZDR).

13. Pri odločanju v upravnih stvareh CSD postopajo po določbah ZUP. Ta v prvem odstavku 221. člena ZUP omogoča izdajo začasne odločbe, če je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Taka odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo v času izdaje. Z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek 221. člena ZUP). Po presoji sodišča so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo začasne odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP.

14. Iz podatkov spisa je razvidno, da je CSD A. najprej vodil postopek posebnega varstva otrok in mladostnikov - splošni ukrepi, v katerem je bila ugotovljena visoka stopnja ogroženosti otroka. Na podlagi teh ugotovitev je pri navedenem CSD v teku postopek posebnega varstva otrok in mladostnikov - odvzem otroka. Na podlagi številnih uradnih zaznamkov in poročil strokovnih delavcev sodišče ne dvomi, da so bili vloženi veliki napori in prizadevanja s strani strokovnih delavcev, da bi se pri starših odpravili rizični dejavniki, ki so ogrožali otroka. Na strani tožnikov pa je bila odločitev, koliko sta dane možnosti in vzpodbude izkoristila.

15. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da gre v primeru mladoletnega B.B. za neustrezno ravnanje staršev, ki ne zadovoljuje njegovih telesnih, psihičnih, čustvenih in razvojnih potreb oziroma jih ne zadovoljuje na ustrezen način, pri tem pa z otrokom ne ravnajo njegovi starosti in potrebam ustrezno in mu s tem povzročajo škodo. Glede na to je bila izdaja začasne odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP nujna.

16. Postopek za dosego končne odločitve je tudi po izdaji začasne odločbe v teku, vendar pa je bila v obravnavani zadevi prav zaradi dobrobiti otroka potrebna takojšnja (začasna) odločitev. To nalaga 5.a člen ZZZDR, ki določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6. člen ZZZDR). Da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi, izhaja tudi iz 3. člena Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporablja neposredno. Ker starši, glede na ugotovljeno, zaenkrat ne morejo ustrezno ravnati v otrokovo korist in zadovoljiti njegovih potreb po negi, varstvu in oskrbi, je naloga CSD, da izvede potrebne ukrepe.

17. Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je zato pravilna odločitev, da se mladoletni B.B. z začasno odločbo odvzame staršem in se namesti v krizni center. Namen tega ukrepa je v zagotovitvi pogojev za zdravo rast in razvoj otroka ter mu omogočiti varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

18. Ob tem je treba dodati, da je odločba o odvzemu B.B. staršem in njegovi namestitvi v krizni center začasna odločba, za izdajo katere so bili po zgoraj navedenem pogoji izpolnjeni, nato pa bo v zadevi odločeno s končno odločbo.

19. Tožnika z navedenimi tožbenimi navedbami ne moreta biti uspešna. Sodišče je že zgoraj pojasnilo razloge, iz katerih meni, da je bila izdaja izpodbijane začasne odločbe potrebna in upravičena. Glede na podatke spisa, se sodišče ne strinja s tožbeno trditvijo, da je pristojni center izpodbijano odločbo izdal na podlagi zgrešenih, prikrojenih, lažnih in zmotnih podatkov, pri tem pa ni upošteval tožničinih navedb, ker je svojo odločitev zadostno obrazložil s tehtnimi argumenti, ki so sicer nasprotni tožbenim navedbam, pa vendarle odražajo utemeljene razloge za sprejem odločitve, katere temeljno vodilo je otrokova korist. Sodišče ugotavlja tudi, da je bila staršem v postopku vseskozi dana možnost sodelovanja in tako možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

20. Sodišče v celoti povzema tudi razloge za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Pri tem dodaja, da je bila v predmetni zadevi sicer izdana začasna odločba, vendar ne v skrajšanem postopku. V zadevi teče poseben ugotovitveni postopek, z začasno odločbo pa je bilo zaradi neogibne potrebe, da se začasno uredijo zadeve, odločeno na podlagi podatkov, ki so obstajali takrat, ko je bila začasna odločba izdana. Ti podatki so zajemali dokumentacijo, zbrano o družini in so za začasno odločitev predstavljali zadostno podlago.

21. Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.