Jedro

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2015 nezakonita (I. točka izreka) in da obstaja delovno razmerje med strankama tudi od 1. 9. 2015 dalje, zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 15. 8. 2015 do 31. 8. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas od 1. 9. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 15. 8. 2015 do vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati ustrezno neto zneske, razvidne iz IV. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadure v bruto znesku 801,99 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ustrezen neto znesek pa plačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.155,95 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da se je pri prvotnem testiranju celotne serije vial v viali 26 zagotovo nahajal vzorec pravega zdravila in ne standarda ter da na podlagi površin standardov in preverjanja HPLC sistema s t. i. SST-testom ni mogoče učinkovito oceniti delovanje sistema. Ob tem ni zaslišalo priče A.A., raziskovalca pri toženi stranki, ki je strokovno usposobljen in izkušen za potrditev okoliščin v zvezi z delovanjem HPLC sistema in preverjanjem njegove brezhibnosti in da pokrovčki niso bili vzrok odstopom dne 26. 6. 2015. Sodišče brez ustrezne obrazložitve neizvedbe dokaza ni zaslišalo priče B.B. o tem, da se dne 26. 6. 2015 v prostoru ... niso nahajali vzorci zdravila Omeprazol. Tožena stranka navaja, da je v tem sporu očitane kršitve dokazovala na „kompleksen“ način, kar posledično od sodišča terja natančno in celovito presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožena stranka vztraja, da je s predlaganimi dokazi, upoštevajoč pravila znanosti in stroke, dokazala, da je tožnica storila očitane kršitve v izredni odpovedi. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke za postavitev izvedenca farmacevtske stroke, ki bi pojasnil strokovna dejstva, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče namreč ne razpolaga z ustreznim znanjem farmacevtske stroke, zato bi moralo postaviti izvedenca s tega področja. Neutemeljeno je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadur. Tožnica je delo opravljala v fleksibilnem delovnem času. Ob izredni odpovedi je zaradi fleksibilnega delovnega časa nastal presežek 57,52 ur. Do tega presežka je prišlo zaradi tožničine neustrezne organizacije delovnega časa v okviru fleksibilnega delovnega časa. Višek 57,52 ur bi lahko tožnica koristila v obliki prostih dni ali predčasnih odhodov z dela. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožene stranke za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca farmacevtske stroke. Tožena stranka v pritožbi graja neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca farmacevtske stroke, ki ga je predlagala za dokazovanje natančnosti in verodostojnosti izvedenih testiranj, o potrebnem ravnanju ob ugotovljenih odstopih, zanesljivostjo in verodostojnostjo preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina in pomena časa stabilnosti vzorcev. Po stališču sodišča prve stopnje za postavitev tega izvedenca ni bilo potrebe, in sicer zato, ker naj bi zaslišane priče in tožnica zadostno pojasnile relevantne okoliščine.

7. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev (243. člen v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je dne 26. 6. 2015 HPLC sistem deloval brezhibno in da bi raziskovalec pri toženi stranki A.A. lahko potrdil to dejstvo. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog zavrnilo, in sicer zato, ker naj bi o tej okoliščini izpovedale že zaslišane priče, v nadaljevanju pa je na podlagi izpovedi tožnice in priče C.C. ugotovilo, da pravilnosti delovanja sistema HPLC ni mogoče preveriti in dokazati že s t. i. SST-testom. Tudi takšen razlog za zavrnitev dokaznega predloga po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljiv. Prav tako je z nesprejemljivimi razlogi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče B.B. v zvezi z dokazovanjem okoliščin in dejstev v zvezi z raztopinami, ki so se nahajale v prostoru ..., oziroma o raztopinah, ki jih je tožnica hranila v tej sobi. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je toženi stranki, na kateri je tudi sicer v skladu z drugim odstavkom 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) dokazno breme za dokazovanje zakonitosti izredne odpovedi, onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

9. Sodišče prve stopnje je preuranjeno presodilo, da je tožnica morala opravljati delo preko polnega delovnega časa. Ob izpovedi tožnice, da je delo pri toženi stranki opravljala v fleksibilnem (gibljivem) delovnem času, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšen način je nastal višek ur. Pri tem gre namreč lahko za ure, ki nastanejo v okviru neenakomerno razporejenega in/ali začasno prerazporejenega delovnega časa, v skladu s 148. členom ZDR-1 pa se mora presežek ur zaradi neenakomernega delovnega časa izravnati oziroma porabiti v referenčnem obdobju. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da gre za ure, ki so nastale v okvirju gibljivega delovnega časa, bi bile te ure lahko namenjene izrabi in koriščenju v obliki prostih ur ali prostih dni v referenčnem obdobju.

10. Ugotovljena kršitev, ki jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, in neraziskanost odločilnih dejstev v zvezi nastalim viškom ur, sta narekovali razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (in posledično odločitve o stroških postopka) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP), ki naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek tako, da izvede dokaz z zaslišanjem predlaganih prič B.B. in A.A., postavitvijo izvedenca farmacevtske stroke, nakar naj izvedene dokaze ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na navedena stališča v okviru že podanih dokaznih predlogov raziskati tudi, ali in na kakšen način so zatrjevane nadure nastale.

11. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ostalih očitkov, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo odpovedi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.