Jedro

Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-377/2022/6 (1222-13) z dne 10. 2. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-377/2022/6 (1222-13) z dne 10. 2. 2022.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, in sicer od 9. 2. 2022 od 11:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. člen izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 27. 1. 2022 obravnavala Policijska postaja ... na podlagi hrvaške izkaznice prosilca za mednarodno zaščito najprej z imenom A. A., roj. ... 2. 2001, kasneje pa kot B.B., rojen ... 1. 2001. Povzeta je tožnikova izjava, da se je po zapustitvi izvorne države pred približno dvema letoma in pol napotil proti Iranu in Turčiji, kjer je ostal približno leto in pol, da je pot nadaljeval v Bolgarijo in po enem mesecu odšel v Srbijo ter Bosno in Hercegovino, kjer je ostal do decembra 2021. Bosansko hrvaško mejo je prečkal 7. 1. 2022 in želel nadaljevati pot proti Sloveniji, vendar ga je kmalu prijela hrvaška policija, nato je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. V azilnem domu v Zagrebu je ostal do 26. 1. 2022, ko je skupaj z dvema državljanoma Afganistana z vlakom šel do Reke in nato do Buzeta. Proti Sloveniji so nadaljevali peš po gozdu in si pomagali z mobilno aplikacijo. Hrvaško slovensko mejo so prečkali 27. 1. 2022 zjutraj in hodili po gozdni poti do vasi Rakitovec, kjer so prosili občana, da pokliče policijo.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito (vloženi 9. 2. 2022, v nadaljevanju prošnja) navedel, da je C. C., roj. ... 1. 2001 in da svoje istovetnosti v postopku ni izkazal. Povzeta je tožnikova izpoved, da je vso pot prehajal ilegalno preko Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do Slovenije. Tožnik se je za Slovenijo odločil, ko je bil v Bosni. Iz prošnje je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Hrvaški, da je predložil hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito in da ni počakal na odločitev, ker je želel priti v Slovenijo. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker se je v bližini njihove trgovine z mobiteli v Kabulu zgodil spopad, zaradi česar ga je oče silil, da odide iz države.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je bil tožniku ustno na zapisnik št. 2142-377/2022/3 (v nadaljevanju zapisnik) izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Toženka je na podlagi podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov Eurodac, ugotovila, da je bil tožnik že zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji 11. 8. 2021 in na Hrvaškem 22. 12. 2021. Toženka je bolgarskim in hrvaškim migracijskim organom posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca in zaprosila za nujen odgovor.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka obstoj znatne nevarnosti tožnikovega pobega utemeljila s tem, da je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem ter obe državi zapustil po kakšnem mesecu dni in ni imel namena, da bi v navedenih državah počakal do odločitve pristojnega organa. Tožnik po oceni toženke ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj v navedenih državah ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Izpostavi, da je tožnik navedel, da si je v Bolgariji pogledal mesto, vendar tam ni bilo za živeti, na Hrvaškem pa ni želel ostati, ker je želel priti v Slovenijo. Toženka je glede na tožnikova pretekla ravnanja in izjave sklepala, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Bolgariji ali Hrvaški. Toženka ni sledila tožnikovim navedbam, da je bil v vložitev prošenj v Bolgariji in na Hrvaškem prisiljen. Poudari tožnikove izjave, da je v Bolgariji zaprosil zato, da ga ne bi vrnili v Turčijo, na Hrvaškem pa zato, da ga ne bi vrnili v Bosno ter da bi lažje prišel do Slovenije, ki je njegova ciljna država. Po oceni toženke takšno ravnanje kaže na izrazito zlorabo azilnega postopka in tožniku omogoča zgolj ilegalno prehajanje držav. Tožnik je obe državi zapustil po dobrem mesecu dni, pri čemer je na konkretno vprašanje ali je vedel, da mora na Hrvaškem počakati do konca postopka dejal, da tam ni želel počakati in je želel oditi naprej proti Sloveniji. Toženka tožniku glede na njegova pretekla ravnanja, kljub njegovemu sedanjemu zatrjevanju, da bo ostal v Sloveniji, ker je njegova ciljna država, ne verjame, da je njegov resničen namen ostati v Sloveniji. Po njeni oceni obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici, kamor se ne želi vrniti. Toženka je zato tožniku omejila gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 6. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato je ocenila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce od 9. 2. 2022 od 11:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

_Tožnikove navedbe_

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik uvodoma povzema izpodbijani sklep in navede, da ni podal prostovoljno prošnje za mednarodno zaščito ne v Bolgariji in ne na Hrvaškem. Prstne odtise so mu vzeli na silo. Formalno je ravnal enako kot ostali, zaradi grožnje z deportacijo. Tožnik ni bil pravilno poučen o postopku prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi ne o posledicah. Njegova ciljna država je bila Slovenija in tako je tožnik navajal ves čas jasno in konsistentno. Tudi na Hrvaškem je za zaščito zaprosil na silo, kar prav tako ne more imeti učinkov voljnega ravnanja. Tožnik izpostavlja, da dojema sistem kot skrajno zapleten in nerazumljiv in da se na noben način ne počuti zaščitenega, niti nima vseh potrebnih informacij, predvsem pa mu nihče doslej ni razložil sistema in postopka. Tožnik ni razumel in ne razume, da mu podaja prošnje za mednarodno zaščito v drugi državi članici praktično onemogoči, da bi lahko podal prošnjo tudi v ciljni državi, v tem primeru v Sloveniji. Ključni razlog za njegovo obnašanje in ravnanje je bil cilj priti v Slovenijo. Tožnik z osnovnošolsko izobrazbo, pridobljeno v zelo drugačnem tujem sistemu, gotovo ne dosega znanja in vedenja o postopkih mednarodne zaščite, ki ga imajo v Sloveniji osnovnošolsko izobraženi ljudje, pa še njihovo vedenje in znanje s tega področja je vprašljivo.

8. Tožnik še navaja, da razlog omejitve gibanja ni podan, saj sum na beg ne obstaja. Tožnik je jasno povedal, da je želel priti v Slovenijo in sploh ni razumel, da bi moral počakati na odločitev glede njegove prošnje za mednarodno zaščito - saj je ves čas štel, da prošnje ni podal ne v Bolgariji in ne na Hrvaškem. Želel je le priti do ciljne države, to je do Slovenije. Tožnik je izrecno navedel, da bo počakal na odločitev slovenskih organov o njegovi prošnji in opozarja, da z ravnanjem in obnašanjem ni niti nakazal, da bi želel iz Slovenije oditi, prav tako je sam prosil, da občan pokliče policijo. Slednjega gotovo ne bi storil, če bi želel pot nadaljevati v drugo državo članico. Toženka je tako na obstoj nevarnosti bega sklepala zgolj na podlagi dejstev, da tožnik naj ne bi počakal na odločitev glede mednarodne zaščite v dveh drugih državah. Splošno znano dejstvo je, da ni govora, da bi se tožnik vrnil v državo izvora, saj je tam vojna. Tako razlog za odhod iz države izvora v tem trenutku sploh niso pomembni, pomembno pa je dejstvo, da je tožnik že prispel v ciljno državo in da nima kam nadaljevati poti. Tožnik vztraja, da je jasno, prostodušno in sam od sebe vedno in povsod povedal, da je njegova ciljna država Slovenija in da bi rad šel v Slovenijo. Tožnik še navaja, da mu je bila omejitev gibanja odrejena nemudoma in preventivno ter ne glede na njegovo obnašanje in ravnanje. Toženka tako zgolj posplošeno sklepa, kako bi tožnik utegnil ravnati. Navedeno pomeni izkrivljanje negotovih, bodočih dejstev, ki še sploh niso nastopila, s tem pa dejansko stanje sploh ni ugotovljeno oziroma je ugotovljeno napačno in na podlagi predpostavk in negotovih bodočih možnosti razvoja dogodkov. Neugodne varstvene razmere v azilnem domu ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika. Tožnik ugovarja, da toženka ni opravila ustreznega testa sorazmernosti, mu ni omogočila kakršnegakoli ravnanja ali obnašanja v smeri očitane begosumnosti, saj je tožniku pravico do svobode omejila takoj in ne glede na to, da je tožnik izpostavil dejstvo psihičnih težav ob bivanju v zaprtem tipu kampa, saj je to že doživel. Opisi splošne organizacije azilnega doma ne pomenijo vsebinske obrazložitve, saj prosilec na to nima vpliva - toženka pa. Prav tako morebitne organizacijsko-kadrovske težave ne morejo biti upoštevane na škodo prosilca. Noben izmed objektivnih kriterijev po določbi 84.a člena ZMZ-1, ki jih toženka zgolj našteva, ne opravi pa subsumpcije dejanskega stanja, ni podan.

9. Tožnik poudarja, da je toženka spregledala, da tožnik ne razume postopka, se ne zaveda posledic posameznih dejanj in da je štel, da prošnje sploh ni podal nikjer drugje kot v Sloveniji. Prav tako ni nikjer navedel, da bo počakal na izid postopka, razen v Sloveniji. Toženka ni obrazložila nujnosti razlogov pridržanja in zgolj potencialna možnost odhoda tožnika ni zadosten, pa tudi ne realen razlog za tako hud poseg. Tožnik se sklicuje na vsebinsko varstvo na podlagi mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in trdi, da je zaprt ne da bi storil kaznivo dejanje, saj trenutno situacijo dojema kot da je v zaporu.

10. Toženka tudi ni pravilno (oziroma sploh ne) uporabila 4. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj tožnika ni hitro in natančno soočila z razlogi za omejitev gibanja, prav tako pa je njegova možnost obrambe hudo okrnjena, kar je bilo že navedeno. Tožnik v trenutku omejitve gibanja ni imel ustrezne pravne pomoči in zgolj njegova pritrditev, da razume postopek ne zadošča, saj je jasno, da bolj malo res razume, sploh pa ne razume vsebine in posledic postopka. Tožnik ni znatno begosumen in mu prostosti ne bi smeli omejiti.2 Zgolj ilegalen vstop v RS ni zadosten razlog za omejitev gibanja, kar je prav tako stališče sodne prakse.3 Tožnik v času bivanja v Sloveniji niti teoretično ni mogel razviti neprimernega vedenja, ki bi potrjevalo begosumnost tožnika. Država Republika Slovenija ni pristojna za presojo, tehtanje in upoštevanje nepreverjenih dejstev, ki naj bi se zgodila v drugih državah. Strogi test sorazmernosti ni bil opravljen. Tožnik ugotavlja, da toženka ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi tožnikove situacije. V Sloveniji se tožnik na noben način ni obnašal tako, da bi katerakoli njegova osebna ravnanja kakorkoli kazala na to, kako bo ravnal ali da bi pobegnil. Meni, da se zaradi absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ne obstajajo, pač pa gre za formalno prirejene razloge, ki niso obrazloženi do te mere, da bi jih bilo moč preizkusiti. Razlogi za omejitev gibanja ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je upravni organ sklepal na obstoj - zgolj na podlagi statistike, predvidevanj ali tudi drugače. Razlogi za pridržanje tožeči stranki niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo. Neustrezna obrazložitev hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic - 22. čl. (enako varstvo pravic) in 25. čl. (pravica do pravnega sredstva).

11. Tožnik meni še, da je podana še dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 27. čl., 3. odst. ZUS-1 v zvezi z 237. čl., 2. odst., 3. tčk. ZUP in 33. čl. ZMZ-1, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa.

12. Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo oziroma tožniku že nastaja nepopravljiva škoda. Tožnik ne razume, zakaj mu je bila odvzeta svoboda, saj v Republiki Sloveniji sploh ni ničesar storil, sploh pa mu ni moč očitati kaznivega dejanja. Zgolj ilegalno prehajanje meje ni razlog za omejitev osebne svobode, saj toženka milejšega ukrepa sploh ni poskusila izvesti, tožniku pa je svobodo omejila takoj, ko je tožnik samoiniciativno poklical policijo (preko občana, saj tožnik ne govori slovensko). Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Utrpel bi takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Tožnik ne razume jezika, ne govori jezika in se sploh počuti izgubljenega. Tožnik si, z omejeno svobodo, niti ne more stkati socialnih vezi in spoznati ljudi, pa tudi ne pridobiti ustrezne dokumentacije za izpeljavo odločitve o novem življenju. Tožnik je brez osebne svobode, tega mu ne bo mogel povrniti nihče, čeprav tožnik v Sloveniji (niti drugje) ni storil nič takšnega, kar bi bilo po evropskih standardih kakorkoli nesprejemljivo. Pravočasno je odšel iz države, v kateri je vojno stanje. Tožnik ne izvršuje kriminalnih dejanj, nikogar ne ogroža, prav tako ne povzroča škode.

13. Tožnik še navaja, da v kolikor bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka čl. 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik iz previdnosti vseeno predlaga, da sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU.

_Navedbe toženke_

14. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je tožnik obe prošnji podal zavestno, ker bi bil drugače iz Bolgarije vrnjen v Turčijo ter iz Hrvaške vrnjen v Bosno in Hercegovino. Vse to pa je počel, da bi postopoma prišel do svoje ciljne države, kar pa kaže na izrazito zlorabo azilnega postopka in omogoča zgolj ilegalno prehajanje držav, saj tožnik v nobeni izmed držav, kjer poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko ne počaka na odločitev. Izjave tožnika ne izkazujejo na pomanjkanje informacij, ampak kažejo na zavestno namero, da kljub podanim prošnjam v teh državah ne bo ostal. Toženka glede na vsa pretekla ravnanja tožnika ne verjame, da je njegov resnični namen ostati v Sloveniji. Toženka meni, da je izpodbijan sklep zakonit in pravno pravilen, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka:**

15. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo in vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-377/2022/6 in zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

16. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Dublinske uredbe, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 17. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

18. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

19. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

20. Iz baze prstnih odtisov EURODAC je razvidno, da je tožnik zaveden v dveh državah EU in sicer 11. 8. 2021 v Bolgariji in 22. 12. 2021 na Hrvaškem. Ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz Uredbe Dublin III hrvaškim in bolgarskim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Ni sporno, da je tožnik ilegalno odšel tako iz Bolgarije kot iz Hrvaške preden je bilo odločeno o njegovih prošnjah, zato je presoja toženke, da je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, sicer pravilna. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.4 Ni sporno, da se v obravnavani zadevi v zvezi s tožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji v Bolgariji in na Hrvaškem in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje.

21. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba torej za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.5 Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

22. Dejstvo, da je tožnik odšel tako iz Bolgarije kot tudi Hrvaške preden je bilo odločeno o njegovih prošnjah, glede na opozorjeno stališče Vrhovnega sodišča RS iz zadeve I Up 12/2022, ne dokazuje visoke stopnje nevarnosti pobega, torej neposredno in konkretno nevarnost, da bo tožnik pobegnil iz Slovenije. Toženka ni presojala tožnikovih trditev, da je bila tožnikova ciljna država vedno Slovenija in da je sam poklical policijo ter da je odšel iz Hrvaške zato, ker je hotel v Slovenijo. Te trditve prepričljivo potrdi tožnik na zaslišanju, ko izpove, da so bili v skupini, ko so ilegalno vstopili peš v Slovenijo in da je bila tudi njegova volja, da gre deklica, ki je govorila angleško, domačine prositi, da pokličejo policijo. Zaslišan tožnik je po oceni sodišča prepričljivo tudi pojasnil, kako je prišlo do evidentiranja različnih imen. Sodišče sprejema tožnikovo izpoved, da je oče družine, s katero je potoval, policiji povedal, da je tožnik sin njegovega brata in zato je bil vnešen priimek tega gospoda A. A. Tožnik je logično pojasnil razlog in izpovedal, da te na Hrvaškem, če te dobijo in si samski, pretepejo. Sodišče sprejema izpoved tožnika tudi v delu, da ne ve, koliko je točno star, da so mu starši povedali, da je star približno 19 let, kar pojasnjuje različne rojstne datume. Sodišče je pri oceni tožnikove izpovedi upoštevalo tudi njegovo nerazumevanja terminov postopka mednarodne zaščite. Pri zastavljanju vprašanj je namreč tolmač opozoril, da tožnik, kot je mogoče razbrati iz odgovorov, ne razume posameznih izrazov, kar se naj upošteva pri postavljanju vprašanj, ker težko tolmači. Toženkino utemeljevanje znatne nevarnosti tožnikovega pobega, s tem, da je že dvakrat odšel preden je bil postopek zaključen, upoštevajoč tudi izpoved tožnika, po oceni sodišča ne dokazuje znatne nevarnosti, da bo tožnik odšel tudi iz Slovenije, predvsem upoštevaje, da je po ilegalnem vstopu v Sloveniji sam (oz. deklica iz njegova skupine) poklical policijo in da je izpovedal, da je pobegnil iz Hrvaške zato, ker je hotel v Slovenijo, ki je bila njegova cilja skupina. Utemeljen je na podlagi obrazloženega tožbeni ugovor, da so v zvezi s predstavljenimi okoliščinami tožnikovega primera razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

23. Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

**K II. točki izreka:**

24. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

26. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

27. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode.

28. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

29. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako sodba in sklep Upravnega sodišča IU 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. 3 Npr stališče Upravnega sodišča v zadevi IU 618/2017-14 z dne 6. 4. 2017. 4 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 5 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.